Stanislav Petrič iz Blatne Brezovice ima doma »muzej« nagačenih živali, ki mu verjetno ni para daleč naokoli.

Gospod Petrič, ki šteje častitljivih 96 let (neverjetna igra številk: rodil se je 29. 9. 1929 v hiši s številko Blatna Brezovica 29), je poln zgodb, ki poslušalca ne pustijo ravnodušnega. Strasten zbiralec starin je, a tokrat smo se pri njem ustavili zaradi preparatorske žilice. Desetletja je namreč ob rednem delu prepariral živali, ki so počasi polnile njegovo zbirko, ki je zdaj tako obsežna in predvsem tako lično urejena, da osupne vsakega obiskovalca. A pojdimo po vrsti.

Ni sposoben za vojsko

Stanislavova življenjska pot je nevsakdanja – prav tako kot njegova zaposlitev. Kdo ve, morda je prav ta vplivala na preparatorsko strast ali pa obratno. Pripoved o sebi začne s pozivom vojaške oblasti, naj se kot mladenič javi na zdravstveni pregled za služenje vojaškega roka. »Zdravnik mi je glede na moje zdravstveno stanje dejal, da sem tako nesposoben, da je bolje, da si kupim krsto in ležem vanjo.« Bil je oproščen vojske, a je zdravnikov »nasvet« vzel dobesedno. »Jurčkovega Janeza sem prosil, naj gre na Vrhniko in mi s kolesom pripelje krsto. V njej sem nato nekaj časa spal, zraven pa imel mrtvaško glavo.« Mrtvaško glavo? »Takrat so arheologi na Barju blizu Blatne Brezovice raziskovali koliščarje, kar me je silno zanimalo. Neko popoldne, ko so že odšli, sem smuknil do najdišča in odkopal lobanjo. Nato je ležala zraven mene pri krsti.«

Človek, ki se ne boji groze

Stanislavovo nenavadno početje je bilo tako izjemno, da se je glas o njem kmalu razširil po širši okolici. Dosegel je tudi novinarja, ki ga je obiskal na domu in o njem napisal odmeven članek. Stanislava, ki ga je v članku navedel pod psevdonimom Peter Srebot, je predstavil z mastnim naslovom Edini človek na Slovenskem, ki se ne boji groze. »Članek je prebrala tudi gospa Kobetova, takratna predstojnica anatomskega inštituta v Ljubljani, sicer tudi žena znanega slovenskega slikarja Borisa Kobeta. Trikrat se je pripeljala s kolesom iz Ljubljane v Blatno Brezovico – iskali so ravno nekoga, ki 'ga ni strah'. V tretje sem se dal pregovoriti in tako začel službo na inštitutu, ki sem jo opravljal vse do upokojitve.« Njegova naloga je bila izdelava preparatov iz delov človeških teles za študente in zdravnike. »Preparati so bili potopljeni v steklene kozarce ali akvarije, zaliti s formalinom, ki je preprečeval razkroj organskih delov.« Lahko bi rekli, da so bili nekakšni 3D-anatomski atlasi. »Nič mi ni bilo neprijetno – delo mi je bilo v veselje. Tudi pred formalinom so me strašili, češ da je zaradi hlapov pokopal že marsikoga. No, jaz sem živi dokaz, da temu ni tako. Res mi je skuril čutilo za vonj, a še vedno sem tu.«

Ob ljudeh tudi živali

Ob službi – morda že prej – je spontano začel preparirati tudi ptice. Preprosto ga je zanimalo. »Še danes se spomnim nagačenega kobilarja v naši osnovni šoli.« Strokovno znanje je pridobil pri Borovničanu Francu Lebnu, poklicnem preparatorju v ljubljanskem Prirodoslovnem muzeju. »Najin prvi skupni projekt je bila šoja.« Dodatno znanje je poskusil pridobiti pri Viktorju Herfortu, kraljevem preparatorju zadnjega jugoslovanskega kralja Aleksandra Karađorđevića. »Pozvonil sem pri njem doma, a je vrata odprla osorna žena in me takoj odslovila. Če bi odprl on, se to verjetno ne bi zgodilo.«

Skoraj deset tisoč nagačenih živali

Stanislav je sprva prepariral zase, nekaj pa tudi za prijatelje in znance. Kot lovec je imel stike v lovskih krogih. V tistih časih je bil lov delno tudi šport politične elite, ki je lahko uplenila živali, ki jih običajni lovci niso smeli ali pa ne v takem številu. »Zgodilo se je, da so mi prinesli dva, tri ali več primerkov iste vrste in rekli: enega prepariraj zame, ostale pa obdrži. Tako sem prišel do večine živali v zbirki. Skoraj nobena ni padla pod mojim strelom,« je pojasnil sogovornik. Do konca preparatorske poti je nagačil 9997 ptic in sesalcev. Zakaj ravno toliko? »Ko sem začel s prepariranjem, sem se 'zaklel', da bom, če jih prepariram deset tisoč ali več, lahko umrl. Ko sem se približal desettisočici, sem odnehal – kot bi odrezal. To je bilo pred približno petnajstimi leti.«

Kaj lahko vidimo?

Doma ima okoli 1400 nagačenih živali, od katerih je približno polovica razstavljenih. Številnih vrst dandanes ni več v našem okolju, čeprav so bile v Stanislavovi mladosti običajne. Zbirko krasijo tudi velike živali: medvedi, volk, kozorog, šakal … »Volka sem dobil iz Bosne, kozoroga iz Avstrije, šakala s Cresa, en medved je bil povožen na avtocesti, eden pa uplenjen v Kočevju.«

Stanislav je povedal, da vsak ponedeljek dopoldne z velikim ptičjim krilom nežno obriše prah z nagačenih živali in pod repi preveri, ali je kje sled škodljivca. »Najbolj se bojim moljev in muzejske grizlice. Res pa je, da je večina primerkov v vitrini, kamor oba vsiljivca težje prideta.«

Zato: če se kdaj znajdete v Blatni Brezovici, le potrkajte na vrata s številko 29. Ne boste odšli le z ogledom delčka narave, temveč z zgodbami, ki jih ta narava nosi v sebi in ki jih zna povedati le človek, ki jih je živel.

Gašper Tominc