Zelo se je prehladil, vseskozi po vojni je bil zelo slabega zdravja. Potem je prebolel še hudo angino in stanje z ledvicami se je poslabšalo. Veliko je bil po bolnicah, ampak ni bilo pomoči. Kri se je zastrupljala, ker ledvice niso odvajale strupene snovi iz telesa. Takrat še ni bilo dialize, da bi prečistila kri, samo menjali so jo.
Zelo se je veselil upokojitve, imel je velike načrte, kaj bo delal, ko bo v pokoju. Zelo dober mož in oče je bil. Mene je imel zelo rad in tudi z menoj je imel velike načrte za v bodoče. Vendar mati narava je šla po svoje.
Takrat smo imeli pouk še ob sobotah. Bila je sobota, zgodaj spomladi leta 1965, sem se v šoli zelo veselila konec pouka in konec tedna. Veselila sem se tudi krompirja v solati, ki naj bi ga skuhala mama in z bratom sva ga z užitkom jedla. Ko sem prišla domov sem skozi steklo kuhinjskih vrat zagledala mamo in teto, očetovo sestro, ki sta bili obe nedeljsko napravljeni. Takoj sem začutila, da se nekaj dogaja. Teta je sedela na divanu in bila objokana, mama je pripravljala ogenj v štedilniku. Postalo me je strah. Vstopila sem v kuhinjo in vprašala kaj se je zgodilo? Teta je skočila v moj objem in dejala, da bo ata umrl. Rekla je: »Saj ti bom pomagala!« Teh besed ne bom nikoli pozabila. Vse tri smo začele zelo jokat, povedale sta mi, da sta bile v Ljubljani v bolnici in zdravniki so dejali, da ni upanja za njega in, da se bo treba sprijazniti z usodo.
Bila je nedelja, prvi pomladni dan leta 1965 in rešilni avto je popoldne očeta pripeljal domov. Podpisal je odpustnico in na svojo željo zapustil bolnico. Hotel je umreti doma. Bolnice se je zelo naveličal.
Ko je prišel domov je bil zelo zadovoljen. Potem so bili dnevi za njega in vso družino zelo težki. Oče se je boril s hudimi bolečinami. Čutil je, da bo umrl. Neko nedeljo je bil pogreb soseda iz sosednje ulice in pogreb je spremljala tudi godba. Mama je hitro začela zapirati okna in vrata, da oče ni slišal.
Dnevi so se vlekli do 14. aprila. Ta dan sem bila ob njegovi postelji in ga žalostno gledala, poleg je bila mama in teta. Oče je zahteval, da poleg njega mama in teta spijeta liter vina, meni pa tortico. To je bil trenutek, ki ga ne bom pozabila. Samo spogledale smo se in solze so same tekle. Ura je na zvoniku cerkve svetega Lenarta naznanila 12. uro opoldne, oče je zaprl oči in umrl. Mama je odprla okno v sobi. Bolečina je bila velika v naših srcih, tesnoba v prsih in jokanje.
Spomin je še kako živ in nikdar ne bom pozabila tega dogodka. Minilo je 57 let in ni dneva, da se ne bi spomnila na mojega dobrega očeta.
Šurca Fani
