Bila je jesen 1971.  Bila sem že v visoki nosečnosti prvega otroka, ko je k meni na obisk prišla  babica, da me vidi, kako napredujem in kakšno je moje zdravstveno stanje.  Opozorila me je, da se moram paziti in izogibati ljudi, ker je začela razsajati zlatenica »hepatitis B«. Logatec je bil že precej okužen in Vrhnika bo kmalu na vrsti, je dejala babica.

Konec oktobra sem rodila majhno deklico s prirojeno srčno napako, bil je medenični porod, nato je v bolnici prišlo še do vnetja rebrne mrene dojenčka.  Bila je zelo uboga deklica, priključena je bila na umetni hrani in kisiku. Tudi moje zdravje je bilo zelo slabo zaradi slabokrvnosti, zato sva bili v bolnici  tri tedne. Ko sva prišli domov, je mama poskrbela za naju.

V začetku decembra se je moje zdravstveno stanje zelo poslabšalo, vzrok je bila zlatenica. Šla sem k zdravniku in dr. Kogoj je takoj ugotovil zlatenico. Napotil me je v bolnico na Infekcijsko kliniko. Tisti dan  je poslal v bolnico čez 90 pacientov. Morala sem pustiti dojenčka doma in iti v bolnico. V bolnici so bili sami Vrhničani in Logatčani. Vzeli so mi kri in me napotili domov. Čez dva dni sem dobila izvid, da se moram takoj zglasiti v bolnici. Spet sem šla na avtobus v tako slabem stanju in v bolnico. Spet so me napotili domov, češ, da se je stanje malo popravilo in tudi prostora ni bilo, ker je bilo vse zasedeno. 

Je zelo huda nalezljiva bolezen. Rumene oči, rumena polt, slabokrvnost, bruhanje zelo slabo počutje, brez apetita, rjav urin, povečana jetra… Zdravila ni bilo, samo B vitamin sem dobila, ta pa čez čas povzroči apetit. Dojenčki ne dobijo te oblike zlatenice, samo poporodno zlatenico, ki pa je značilna za dojenčke, tako mi je rekel zdravnik v bolnici.

Nato sem se zdravila doma, stroga dieta, počitek in bila sem v zelo slabem stanju, za otroka nisem mogla skrbeti, dojila nisem. Mama me je reševala v tako težki situaciji.

Zlatenica se je zelo razširila na Vrhniki, skoraj vsaka hiša je bila okužena. Pri nas sem jo imela k sreči samo jaz. Okrevanje traja dolgo, dieto moraš vzdrževati dolgo, najmanj pol leta, odvisno od počutja.

Tisto zimo smo imeli redukcijo električne energije in to od 18.00 do  6,00  zjutraj.  Tako da so bili večeri temačni in pusti. Prišla je težko pričakovana pomlad in vse težave so se pomirile. Dojenček je počasi rastel in počasi pridobival na teži. Moje  zdravstveno stanje  se je izboljšalo, bilo pa je hudo in naporno za mojo mamo.

To je bilo zelo težko obdobje za našo družino in dolgo časa sem bila v bolniškem staležu.

Fani Šurca