Jesen je, in spominjamo se vročih poletnih dni in noči. Mene je ta vročina zelo obremenjevala in zelo težko sem čakala hladnejše dni. Seveda tisti, ki uživajo v vročini ob morju, so bili zadovoljni.

Tudi mi, ko smo bili mlajši, smo zelo radi šli na morje, se kopali in doživljali razne radosti. Vsako poletje smo šli na kakšen hrvaški otok ali polotok. Mož, ki je bil zaposlen v tovarni, kjer so imeli v campih počitniške prikolice, je lahko izbiral destinacije. Tudi podjetje, kjer sem službovala, je imelo prikolico v Lanterni. Počitnice so trajale 10 dni in izbirali smo lahko med Pagom, Baško, Biogradom na morju, Lanterno, Rabom in še bi lahko naštevala. Takrat ni bilo nič težko spakirati in se odpeljati daleč in še na trajekt čakati, čeprav so bili otroci še majhni. Danes je to zame preteklost in ne bi šla takole v kamp. Ko je človek mlad in poln energije, je vse lažje.

Bilo je poletje, ki smo ga preživeli na Pagu. Lep otok, kamp kar precej zaseden. Tudi takrat je bilo veliko tujih turistov. Bili smo še v Jugoslaviji, brez vseh skrbi. Bili smo prijetna, izbrana druščina, ki smo skupaj počitnikovali.

Vsak večer smo ob ognju posedali in pekli meso, čevapčiče, itd. Seveda, morala je biti poleg tudi dobra kapljica, ki pa jo na Pagu ne manjka. Popoldne po kopanju smo šli v vas po pijačo. Pag ima kar precej vasi. Izbrali smo domačijo, ki je imela zelo dobro vino, sir in paški pršut. Ko smo prišli tja, nam je gospodinja prinesla bevando. To je pol vina, pol vode. Nam bevanda ni bila prav všeč in smo zahtevali vino. Gospodinja je rekla: »Pa to ste Slovenci, pijete samo vino!« Mi vsi v smeh in vino se je zelo prileglo, gospodar pa je prinesel še sir in pršut. Slovence imajo zelo radi in potem smo postali veseli in zapeli kakšno slovensko pesem.

Nekoč, ko smo spet prišli po vino, je že pred hišo zelo dišalo. Spraševali smo se, kaj  kuhajo, ko tako lepo diši. Gospodinja se je samo smejala, šla v hišo in prinesla veliko skledo pečenih polžev s hiškami. Povedala je, da se polži s hiškami nabirajo po skalovju, na meji med parcelami. Najprej jih skuhajo v slani morski vodi, nato jih popečejo na maščobi. Tako so pripravljeni za jed. Podučila nas je, da je to afrodiziak za moške ter da jih moški  obožujejo na Pagu. Prinesla je vilice in jih vsakem izmed nas ponudila. Mi smo se začeli smejati, obenem pa se nam je zdelo, kaj naj rečem - ogabno. Polža si moral potegniti z vilicami iz hiške in ga pojesti. »O, fuj sem govorila, to pa že ne bom jedla!« Mož je probal enega in ga hitro pojedel. Svak in možev nečak sta imela malo boljši apetit. Sta rekla: »Bolj ga žvečiš, več ga je v ustih, zato ga moraš hitro pojesti.« V Franciji in Italiji je to najboljša specialiteta, seveda pripravljeni tudi na njim primeren kulinarični način.

Tega dogodka ne bom nikoli pozabila in še sedaj vidim na mizi tisto veliko skledo polžev.

 Ja, to so bili dogodki in čisto drugi časi, kot so sedaj. Lepo nam je bilo.

Fani Šurca