Zanimivo! A gremo? Paaaa, ne vem. Še javim. Izmenjanih je bilo kar nekaj e-mailov in telefonskih razgovorov, preden je med Cekinčki padla odločitev – gremo.
Pa je bila odločitev prava. Sončen dan, razgibana istrska pokrajina, bogata z zgodovino in naravnimi posebnostmi ter dobra družba ljubiteljev pohodništva in narave iz kar štirih planinskih skupin smo se v soboto 16. aprila družili od zgodnjega jutra do poznega večera.
Brez zamude, ob 7. uri zjutraj, smo krenili z avtobusom z Vrhnike. Pot nas je vodila prek mejnega prehoda Dragonja v hrvaško Istro. Nedaleč od slovenske meje smo si ogledali zanimiv pa slabo znan kraški pojav, podor in slap Butori.
Izhodišče našega pohoda je bila vas Sv Lucija. To je manjša vasica nad dolino reke Mirne, ki naj bi bila slovenska, zato so Slovenci že začeli graditi »zadružni dom«, ki stoji tam še danes. Z nahrbtniki na ramenih, palicami v rokah, nekateri pa tudi s sendviči, zajtrk je bil že daleč, smo zakorakali na našo pot do Buzeta.
Že kmalu iz vasi se nam je odprl čudovit razgled na Oprtalj. Naselje iz železne dobe leži visoko nad dolino reke Mirne. Okrog in okrog vasi še vedno stoji obzidje, v sredini pa se dviga nenavaden zvonik, ker je predelan obrambni stolp. Značilne za Oprtalj so cerkve, poslikane s starodavnimi freskami in hiše z neverjetnimi portali, kamnitimi okni in vrati, ki so prave mojstrovine umetnostnih kovačev in rezbarjev. Zlata doba Oprtalja je bila v 19. stoletju, v času avstrijske oblasti. Tedaj je tu živelo več tisoč prebivalcev. Danes jih je morda še 120. Skozi Oprtalj je potekala tudi Parenzana, slovita ozkotirna železnica od Trsta do Poreča,
Po makadamski cesti, kolovozih in stezah, ob v nebo segajočih cedrah, številnih orhidejah in drugem cvetju, smo pot nadaljevali po razgibani istrski pokrajini. Kar dobra polovica poti je bila trasirana z rumenimi zastavicami, pa tudi srečanja s posameznimi tekači so nam dajala vedeti, da se na tem delu planinske poti dogaja še kaj. Kasneje smo izvedeli, da ta dan poteka tudi največja tekaška prireditev na Hrvaškem »100 milj Istre«, vključno s 173 km dolgo tekaško preizkušnjo od Labina do Umaga.
Mimo vasi Laganiši in Vižintini, smo, z vmesnim postanku za malico na travniku za pravim istrskim živim zidom, prišli do vasi Čabrnica. Ob prihodu v vas nas je pozdravila čreda ovac in trije pravi istrski oslički. Na terasi kmečkega turizma Tončić, kjer se odpira mogočen razgled na Čićarijo in dolino reke Mirne, smo odložili nahrbtnike in si privoščili krajši postanek.
Okrepčani vsak na svoj način smo se odpravili naprej, se spustili na Greben in potem vse bolj navzdol v dolino reke Mirne. Na vzpetini med Livadami in Buzetom nas je pozdravil grad Pietrapelosa, pogosto imenovan tudi Kastel ali Kostel. Kastel je bil svoje dni pomembno prometno in gospodarsko središče, saj je nadzoroval rečni in kopenski promet, po drugi strani pa je imel tudi dobro obrambno lego. Prvi zapis o Kastelu datira v 10. Stoletje. Zidovi in glavni stolp so ohranjeni v izvirni veličini do treh oziroma štirih nadstropij. Na zahodni steni, postavljena nad visoko strmo steno, je zanimiva kamnita plošča z luknjo v sredini (latrina) - predhodnik današnjega stranišča, kar kaže na zavidljiv nivo takratne udobnosti in higiene. Bogato zgodovino Kastela pa so zasenčile številne izdaje, kockarski dolgovi, veliko se je ljubilo in varalo. V podnožju Kastela pa se je odvijalo običajno težaško življenje kmetov.
Ob čudovitih razgledih na dolino reke Mirne, ob nabiranju poganjajočih špargljev in presenečenih pogledih na že povsem cvetoče potonike in perunike, smo prišli v dolino reke Mirne.
Reka Mirna je najdaljša istrska reka. Izvira pri naselju Hum, dolga je 53 km, pri Atenalu, nekdanjem velikem in pomembnem rimskem pristanišču, pa se izliva v Jadransko morje. Njena prva omemba je vezana na simpatično legendo o Argonavtih. No, nekaj podobnega velja tudi za Vrhniko, a ne?
Iz doline reke Mirne se je začel naš prvi zaresni vzpon. Nekateri krajši odseki te poti bi lahko nosili planinsko oznako »zahtevna pot«, pa smo jo s pomočjo naših moških pohodnikov in vodnika Romana prav vsi zmogli.
Še kakih 5 km poti nas je čakalo do cilja. Mimo vasi Mali Mlun in Pruhari, ob krajšem postanku, da smo pospravili še zadnje zaloge hrane in pijače, smo zaključili naše celodnevno potepanje ob vznožju mesta Buzet. Na poti proti Sloveniji smo se ustavili še v Istrskih toplicah.
Pot domov je potekala povsem mirno. Čutiti je bilo ogromno lepih vtisov, malce utrujenosti in velika želja po hladnem pivu. Po postanku na vrhu Šmarja v gostilni »Pri treh lovcih« se nam je povrnila prava energija. Vse do Vrhnike je bilo zabavno in prijetno.
Zapisala: Jožica Hočevar
Foto: Sonja Zalar Bizjak, Roman Novak, Viktor Repnik in Jože Školc
Zemljevid: Srečo Kenk
