V torek zjutraj smo se Zimzeleni odpeljali z avtobusom na pohod v neznano. Vremenska napoved ni bila ravno prijetna. Napovedovali so oblačno, vetrovno in naj bi bile tudi možne rahle padavine. K sreči se napoved ni uresničila. Kmalu se je prikazalo sonce. Imeli smo čudovit zimski dan.
Avtobus smo zapustili v Stični. Tukaj stoji cistercijanski samostan, ki je najstarejši v Sloveniji. Samostan je ustanovil oglejski patriarh Peregrin leta 1136. Prvi menihi so verjetno prišli iz Francije. Po legendi jih je med tem, ko so iskali primeren kraj za samostan, stalno spremljal ptič , ki je neprestano prepeval «Sit hic« (lat. Tu naj bo). Na označenem kraju so ga postavili. Ptič pa je ovekovečen v stiškem grbu. Samostan so večkrat napadli Turki. Razpustili so ga 1784. Rokopise, ki so jih prepisovali menihi, pa shranili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani in Dunajski dvorni knjižnici. Zelo znan je t. i. Stiški rokopis v slovenskem jeziku iz prve polovice 15. stoletja.
Menihi so se vrnili okoli leta 1898. Začeli so tudi z izobraževanjem prebivalstva. Tu sta gimnazijo obiskovala tudi A. Tomaž Linhart in Jakob G. Petelin.
Zdaj se menihi ukvarjajo predvsem z gospodarsko dejavnostjo. Sadijo in gojijo zdravilne rastline za raznovrstno uporabo. Zelo znan je bil pater Simon Ašič. Izdal je več knjižnih pripomočkov o nabiranju, predelavi in uporabi zdravilnih rastlin. Z navodili je želel pomagati ljudem, ki zaupajo v zdravilno moč rastlin za lajšanje njihovih telesnih bolečin in duševnih stisk.
Iz Stične smo krenil na pohod po planotah v njeni okolici. Po lepi gozdni poti smo skozi vas Mekinje prišli na vzpetino Gradišče. Tu stoji lepo urejena Lavričeva koča. Za njeno obnovo so uporabili samo naravne materiale (les, kamen). V kleti imajo v skalo izdolbene predale za shranjevanje ustekleničenega vina.
V šotoru za kočo so razstavljeni kipi iz lesa, ki so jih naredili domačini, na šotorskem krilu pa tudi njihove risbe. Po okrepčilu in kavici nam je prijazen domačin odklenil cerkev, ki stoji v bližini doma. Cerkev je posvečena sv. Nikolaju. Prvotno je tu stala kapela, zgrajena okoli leta 1250.
Z Gradišča je lep razgled na Ivančno Gorico, Muljavo, Goteniški Snežnik, Kočevski Rog, dolenjsko gričevje in hribovje v Suhi krajini.
Pot smo nadaljevali proti Pristavi. To je manjši zaselek na prevalu. Ko smo se približevali tej lepi vasici, smo upočasnili korak zaradi zanimivega pogleda na to kmečko turistično vas. Pozdravila nas je lepo urejena okolica hiš, bele s peskom posute poti in pokošene trate. Prijazne lesene hiške, obnovljeni kozolci, čebelnjaki ter nova otroška igrišča. Na igrišču so igrala, vsa narejena iz lesa. Vsako igralo ima tudi izdolbeno podobo neke živalce. Na severni strani vasi je zgrajeno parkirišče za avtodome s sanitarijami, tudi v lesu. Človek je vesel in navdušen nad vaščani, ko vidi, kaj se da narediti, če so ljudje složni in pripravljeni sodelovati.
Nad vasjo stoji spomenik (betonski kvader) prvim ustanoviteljem manevrske strukture Narodne zaščite (7. 9. 1990).
Na sosednjem griču stoji cerkev sv. Lampreta. Postavljena je na mestu nekdanjega gradu. V njem je prebivala vojvodinja Virida, ki je bila žena habsburškega vojvoda Leopolda tretjega. Virida je bila po ljudskem izročilu dobra z reveži, milostna s tlačani in darežljiva do menihov v cistercijanskem samostanu, kej je tudi pokopana. Ob stiški cerkvi se še danes vidi nagrobna plošča Viridinega nagrobnika. Na njem je grb plemiške družine Visconti iz Milana, katerega članica je bila tudi Virida.
Pot smo nadaljevali do vasi Metnaj. Na robu vasi stoji cerkvica sv. Magdalene. Na zunanji steni je še vidna sled freske sv. Krištofa, delo Janeza Ljubljanskega. V vasi smo se ustavili na kmečkem turizmu Miglič. Lakoto smo potešili z obaro in domačim kruhom. Po okrepčilu smo pešačili po lepi, ampak za noge ne preveč prijazni asfaltni poti do Stične. Tam nas je čakal avtobus. Utrujeni, vendar zadovoljni, smo se odpeljali na Vrhniko, prečuden kraj.
Besedilo: Marta Popit
Slike: Milan Jerman
