Veselo razpoloženi, smo se Barjani malo meglenega 11. septembra odpeljali proti Šentviški planoti. Po vijugasti cesti po dolini Zale in vseh rdečih semaforjih ob Idrijci smo v vasi Slap ob Idrijci zapeljali desno proti Šentviški planoti, ki se razprostira med rekama Idrijco in Bačo, do vasi Šentviška gora. Pričakalo nas je sonce, v dolini pa je še vedno vztrajala megla.
Sredi vasi stoji najstarejša hiša, ki jo na pročelju krasi sončna ura iz 17. stoletja in tri freske iz 18. stoletja. Odpravili smo se proti severu po poti, ki se je vzpenjala mimo opuščenih kamnitih stavb, skozi mešani gozd, dokler nismo prispeli na severni rob Šentviške planote. Pred nami se je prikazala Kojca, v daljavi pa Porezen, Rodica, Črna prst in gore vse tja do Krna. Obdani s čudovitimi pogledi smo prav počasi pomalicali, se razgovorili in Milanu na fotografiji pomahali v pozdrav.
Ob nadaljevanju poti smo si ogledali propadajočo stavbo, v kateri je bila do leta 1957 osnovna šola z enim razredom in hkrati stanovanje učitelja. Na poti smo se malo skrili pred soncem v senco Bukovega gaja ob izviru pod Črvovim vrhom, pod katerim je pred šestdesetimi leti stala mogočna kmetija pri Črvu. Na Črvovem vrhu se na višini 974 m nahaja oddajnik, s katerega je lep pogled na Tolminsko-Bohinjski greben ali Peči, kot pravijo domačini in na Baško grapo.
Po krajši poti smo se vrnili do Šentviške gore. Ob poti do vrha in nazaj so nas spremljale enoletne suholetnice, nekaj zapoznelih cvetov šentjanževke, smetlike, ciklame in prvi znanilci jeseni, jesenski podleski. Tudi naši gobarji so prišli na svoj račun, saj so »uplenili« nekaj jurčkov in dežnikaric.
Ob povratku smo se v Slapu ob Idrijci ustavili še na odličnem kosilu.
Hvala Sonji za varno izpeljan pohod, hvala vsem za prijetno druženje.
Zapisal: Milan Pavlin
Fotografija: Sonja Zalar Bizjak, Stane Kržmanc, Andrej Verbič
Film: Stane Kržmanc