Barjani smo se tokrat odpravili proti Ljubljani, kjer smo osvojili »hišno« goro Ljubljančanov. Na severu Ljubljanskega polja je osamelec, ki ima dva vrhova; višjo Grmado (676 m) in nižjo Šmarno goro (669 m). Ime Grmada izvira iz turških časov, ko so na vrhu prižigali kresove in tako opozarjali na bližajočo se turško vojsko. Drugi vrh so domačini imenovali Gora, kasneje pa je dobila ime Šmarna po Mariji – zavetnici, h kateri so hodili romarji.
Pod vznožjem Šmarne gore smo popili kavo. Med pohodom pa so nas razvajali Milenka, Marko, Dragica in Milena. Voznica Mateja nas je peljala še do Vikrč, kjer je bilo naše izhodišče.
Na Šmarno goro vodi kar 17 poti, naš vodnik Milan je izbral Mazijevo pot. Vilko Mazi se je zapisal v zgodovino po izgradnji dveh poti: Mazijeve in Poti svobode. Pot nas je vodila pod vznožjem Turnca, kjer je odcep za plezalno - Pogačnikovo pot. Med potjo smo videli kar nekaj spomladanskih cvetlic: pasji zob, trobentice, tevje, vijolice. Na razpotju smo prišli na Westrovo pot, ki nas je pripeljala na vrh Grmade. Pot je bila ves čas razgledna proti Škofjeloškemu hribovju, proti Gorenjski… Nadaljevali smo po poti navzdol do sedla in se vzpeli do zvončka sv. Antona - zvončka želja. Pravijo, da se želja izpolni, če za vrv potegnemo le enkrat, zvonček pa se oglasi trikrat. Še nekaj korakov in bili smo mimo otroškega igrišča in fitnes naprav na vrhu Šmarne gore. Srečali smo razred osnovnošolcev, ki jih je poleg učiteljice spremljal alpinist Viki Grošelj.
V gostišču Ledinek so nas postregli z zelo dobrim ričetom s šunko. Oskrbnik Miha, ki je z družino na gori že 42 let, pa nam je v cerkvi povedal mnogo zanimivega. Zvedeli smo, da je bila cerkev najprej v gotskem slogu. Današnja baročna cerkev je bila posvečena leta 1729. Poslikal jo je Matevž Langus, posebno zanimiv je svod cerkve, kjer je Langus poleg nabožnih oseb naslikal tudi svoj avtoportret, družino Jakoba Aljaža, Prešerna, Primičevo Julijo,... V zvoniku, ki je pravzaprav preurejen obrambni stolp, visijo štirje zvonovi. Najtežji (3878 kg) je drugi najtežji bronasti zvon v Sloveniji.
Posebnost šmarnogorske cerkve je, da se opoldansko zvonjenje opravlja pol ure prej v spomin na odvrnitev turškega napada. Turki Šmarne gore niso osvojili nikoli. Prijetno je bilo poslušati oskrbnika in prav gotovo brez njega in njegove družine na Šmarni gori ne bi bilo tako, kot je vse urejeno, prijetno. To potrjujejo številni obiskovalci in priznanja.
V dolino smo šli po Romarski poti, pri tacenski kapelici pa smo zavili na Šmarsko pot, ki nas je pripeljala v Šmartno, od koder nas je voznica Mateja varno pripeljala na Vrhniko.
Preživeli smo lep dan. Hvala slavljencem, hvala našemu vodniku Milanu za vodenje po zelo lepi poti, po kateri sem šla prvič, čeprav je bila Šmarna gora dolga leta tudi moja »hišna gora«.
Besedilo: Marija Žnidaršič
Fotografije: Stane Kržmanc
