Oceni objavo

Prejeli smo: taksi

V sredo, 16. avgusta zjutraj, sem imela zdravniški pregled v Ljubljani na Polikliniki. Ker sem slabši voznik za vožnjo z osebnim avtom po Ljubljani, sem se odločila, da grem z avtobusom, naprej pa bi najela taksi. Šla bi s Prostoferjem, pa je bil zaseden. Ko sem prišla do mesta, kjer se zbirajo taksisti v Ljubljani, se mi je takoj pridružil eden izmed taksistov in me vprašal, če rabim prevoz. Že po videzu mi ni bil všeč. Tista njegova rdečkasta brada ga je izdajala, da je lump. Odgovorila sem mu, da rabim do Poliklinike in koliko taka vožnja stane. Namreč meni se je že močno mudilo ... Zahteval je 25 evrov.

»Kaj, toliko?« sem se začudila, ampak čas je neusmiljeno tekel in morala sem se strinjati s ceno. Pridružila se mi je v avto še ena gospa in ga prosila, da jo pelje na neki kraj - kar nisem razumela - in da bo takoj opravila. Nato je pristopil drugi taksist in mojemu rekel, da krade stranke, nato sta se brutalno skregala. Moj taksist je vrata zaprl in z ihto potegnil. Vozili smo se po vsej Ljubljani z veliko hitrostjo, končno je odložil žensko, ki se je pridružila in tudi takoj opravila zadevo. Jaz sem začela jamrati, da bom zamudila v bolnici in da se bojim taka silovite vožnje. Taksist mi je odgovarjal: »Samo tiho bodite, vse bo urejeno, tiho, tiho, tiho!«

Kaj takega še nisem videla in doživela. Vozil je z veliko brzino, vse je prehiteval, rdeč semafor je kar prevozil, peljal je kar po zelenici. Nisem vedela, ali se mi sanja. To je bila pustolovščina. Zgledalo je tako, kot bi me peljal na urgenco ali v porodnišnico, tako zelo se je mudilo. No, silovita vožnja se je nadaljevala po mestu, dokler ni počilo, kar sem tudi pričakovala. Bila je kolona pred semaforjem in on se je zaletel z vso silo v avto pred nami. »No, zdaj smo pa tam!«« sem dejala. Voznik je izstopil, voznica pred njim tudi in začela sta se kregati in ugotavljati nastalo škodo.  Ženska iz oškodovanega avta ja zahtevala policijo. Ženska, ki je bila v našem taksiju, je zbežala, nič mu ni plačala in on jo je klical, da naj plača. Ona  pa je zbežala.

Oškodovanca sta površno ugotavljala škodo na avtomobilih, vse poslikala, si izmenjala osebne podatke. »Samo policija je še manjkala!« sem dejala. Ampak voznik taksija je sedel v avto, pustil nesrečo in zdivjal naprej, da bo mene pravočasno dostavil. Njegov avto je bil kar precej poškodovan, prednji del je vidno štrlel stran.

Končno sva se pripeljala po hitrem postopku do mojega cilja. Dala sem mu denar, pobasal ga je v žep in, ko sem vprašala za račun in kje ima števec, sem videla, da je njegova armatura prazna. Zamahnil je z roko, še prej mi je dal njegovo telefonsko številko, da ko se bom vračala, naj ga pokličem. »Niti slučajno!« sem si dejala.

Na polikliniko sem prišla za minuto pravočasno. Bila sem vsa prestrašena in roke so se mi tresle. Krvni tlak, ki so ga zmerili v bolnici, je bil visok. O kakšnem povratku s takim taksistom niti sanjala nisem. Na avtobus sem šla peš, dobro, da sem imela pohodne palice za opiranje, ker imam težave s hrbtenico.

Pregovor pravi:  »Počasi se daleč pride!«

Fani Šurca

 

Oglejte si tudi