Množica domačinov se je po sveti maši zbrala na vzhodni strani cerkve, kjer so najbolj strme pečine. Tam je skupina domačinov postavila drog s slovensko zastavo, ki jo je blagoslovil lokalni župnik, nato pa so jo ob zvokih Zdravljice slovesno dvignili. Zbrane sta nagovorila domačinka Rozka Saje in podžupan Jože Malovrh.
Poletje 1942 je bilo za podlipsko dolino zelo težko. Na eni strani je bila v polnem zamahu komunistična revolucija, v okviru katere so se partizanske enote s poboji in požigi domačij znašale nad domačini in okoličani, po drugi strani pa je bila dežela okupirana od italijanske oblasti. V nedeljo, 2. avgusta, so okoli pol dveh popoldne s smreške strani prišli italijanski vojaki v blindiranih vozilih. Tedaj desetletni Ivan Krvina je dve leti kasneje v šolski nalogi opisal dogodek, ki je tragično zaznamoval Podlipo. Prebrala ga je njegova nečakinja Rozka Saje. »Ko smo pojužinali, so v vas prišli oklepni avtomobili. Mislili smo, da ne bo nič hudega, a vendar je bilo še precej hudo. Kmalu so zažgali Vrtnarjev hlev, nato pa še hišo.« Eden od italijanskih vojakov je na hlev vrgel bombo, da se je vnelo seno in hlev je bil v trenutku v plamenih. Kmalu je ogenj zajel še druga poslopja. Kot je povedala Sajetova, tedaj ni bila požgana le Ambruževa domačija, ampak je ogenj štiri cele domačije in več gospodarskih poslopij v vasi. »Vaščani, ki so jih vojaki zbrali sredi vasi, so lahko le nemočno gledali, kako ogenj požira njihovo imetje. Ogenj se je tako razdivjal, da je sredi vasi postalo prevroče, zato so vojaki nagnali vaščane mimo gorečih hiš proti Vrtnarjevemu kozolcu, kjer so jih obkolili in tako dolgo stražili, da se je požar razširil še na druge objekte.« Ko so italijanski vojaki odšli, so fantje in možje stekli k svojim poslopjem, a se ni dalo veliko rešiti. Zgorela je cela Šimn'cova domačija, ostala je le sušilnica za sadje; cela Muhovcova domačija, razen kozolca; zgoreli sta celi Ambruževa in Vrtnarjeva domačija, ostal je le kozolec in bajta, ki ni zagorela, čeprav je vojak vanjo zagnal zažigalno bombo. Pogoreli so Seljakov, Gregorcov in Mežnarjev hlev, Sedejeva drvarnica in Kovačev kozolec. Požgati so nameravali tudi Kovačevo domačijo, a je gospodarju le uspelo prepričati italijanskega oficirja, da je namero opustil, ko mu je pokazal ženo z novorojencem.
Jože Malovrh je dejal, da so italijanski vojaki skoraj istočasno, kot so prišli v Podlipo, prispeli tudi v Podpesek, kjer so ravno tako pustošili ter odvedli 10 mladih fantov in mož. Malovrh je v nadaljevanju prebral spomine Ivana Malavašiča, ki požig doživel kot petnajstletni deček. Opisal je, da sta se z očetom skrila ob potoku in čakala, da so vojaki odšli. »Vaščani so potem, ko se italijanski vojaki odpeljali, skušali gasiti, a se ni dalo pomagati. Zgorela je tudi živina. Nekaj pa se je le zgodilo. Nikogar niso ustrelili, ljudje so ostali živi. Tedaj sta zgoreli tudi dve od mojih prvih slik, ki sem jih narisal za Vrtnarjevo gostilno. Tistih, ki so obljubljali, da nas bodo branili, pa ni bilo nikjer.«
Tragični dogodki vasi iz poletja 1942 ne smejo v pozabo, meni Malovrh. »Prav je, da se ob 80. obletnici tega spomnimo, spoznamo in ohranimo ta del zgodovine. Zahvaljujem se Ambruževim za pobudo in naj poslej na tem mestu nad vasjo plapola zastava v znak ponosa in pripadnosti domovini.«

Gašper Tominc, foto: GT