Naš časopis je začel izhajati maja 1973, torej bo čez tri leta praznoval pol stoletja izhajanja. Čeprav se nam danes zdi samoumevno, da ga vsak konec meseca prejmemo v poštne nabiralnike, pa to ni bil edini časopis, ki je pred desetletji izhajal na vrhniškem koncu. Vrhnika je od novembra 1951 pa do poletja 1952 imela lasten štirinajstdnevnik, ki ga je založil in izdelal Klub ljudske univerze Vrhnika. Gre za tedanje društvo, ustanovljeno 21. novembra 1951 v mali dvorani Cankarjevega doma z namenom – kot so zapisali - poglobljenega »… obdelovanja vseh tistih problemov, ki zadevajo razmere kraja in okolice na vseh področjih družbenih dejavnosti.« V svoji agendi delovanja so še zapisali, da se bodo trudili za kvalitetna predavanja javnosti, po potrebi tudi za jezikovne tečaje, ena od njihovih dejavnosti pa bo tudi izdajanje novega časopisa »Glas Vrhnika«.
Po vsej verjetnosti je smela odločitev za tako ambiciozen projekt rasla že davno prej, kajti prvi izvod štirinajstdnevnika je izšel komaj osem dni po ustanovitvi omenjenega kluba. Pravzaprav je mogoče iz uvodnika prve številke razbrati, da so si bralci tovarniškega glasila Usnjar, ki ga je 7. julija 1951 začela izdajati Industrija usnja Vrhnika, zaželeli več – »… da v glasilu ne bi objavljali samo tovarniško problematiko, ampak vsesplošne članke.« Tako je Usnjar po komaj petih mesecih izhajanja dobil svojega večjega brata Glas Vrhnike, ki je prvič izšel na »dan republike«, 29. novembra 1951. Urednik je bil Smiljan Volčič, ki ga dobro desetletje kasneje srečamo pri glasilu občine Ljubljana-Šiška »Javna tribuna«. Glas Vrhnike je izhajal vsako drugo soboto, kupiti ga je bilo mogoče v Šušteršičevi trafiki, na Drenovem Griču v gostilni Stara šranga in v Podlipi v gostilni Jurca. Mogoče ga je bilo tudi naročiti. Uredništvo je imelo svoje prostore v stavbi IUV, v prvem nadstropju, pisarna 16.
O čem je pisal Glas Vrhnike? Veliko je bilo razmišljanja in teoretiziranja o smernicah novonastale države in družbene ureditve. Pozoren bralec bo našel med temi članki tudi drobce novic o lokalnih projektih. Tako je govora o nuji gradnje zdravstvenega doma, saj so potovanja v Ljubljano (zaradi razširjene tuberkuloze) draga in zamudna. Piše tudi o udarniški gradnji ceste z Vrhnike proti Logatcu, pa o tem, da je bil spomladi 1952 zgrajen bazen, s kakršnim se lahko kosa le malokatera občina v okolici. Veliko prostora pa je zavzel tudi kreg med novoustanovljenima društvoma Telovadno društvo Partizan in Športno društvo Ivan Cankar.
Časopis je izhajal v črnobeli različici, le prva številka je imela rdečeoranžni barvni naslov časopisa. Imel je šest do osem strani, približno istega formata kot je danes Naš časopis. Stal je 10 dinarjev, kar bi v sodeč na podlagi pretvornikov vrednosti denarja, ki jih je mogoče dobiti na spletu, pomenilo v današnjem denarju okoli 30 centov. V letu 1951 so izšle tri številke, v letu 1952 pa še 13. Zadnja je izšla 19. julija 1952. Kot je bilo zapisano v uvodniku, »… Pravega tesnega sodelovanja občanov ni bilo opaziti, kakor tudi ne pravilnega odnosa množičnih organizacij, ki so časopis tretirali bolj kot osebno stvar nekaterih kakor pa potrebo nas vseh." Žalostilo jih je tudi, da Partija časopisa ni vzela za svojega, pestilo jih je pomanjkanje dopisnikov s terena.
Ambiciozen projekt se je po slabem letu dni poslovil. Poslej je izhajalo samo še tovarniško glasilo Usnjar.
