Simona Kermavnar

V zahodni del obzidja vrhniškega pokopališča je vpet nagrobni spomenik vrhniške rodbine Kunstelj, ki z belino kamna in odlično kiparsko izvedbo osrednjega dela, skupine vstalega Kristusa z dvem angeloma, takoj pritegne pogled mimoidočega. 

Bogati vrhniški trgovec Josip (Jožef) Kunstelj (Kunstel; 1859–1936) se je leta 1885 poročil z domačinko Frančiško (Franjo) Dolenc (1862–1949). Njun prvorojenec Jožef (Joško;1893–1914) je padel kot enoletni prostovoljec med 1. svetovno vojno v Karpatih (Galicija), sin Vinko (rojen 1898) pa med 2. svetovno vojno v Srbiji.

Josip je bogastvo pridobil na več načinov, predvsem je trgoval z lesom z Italijo, široko razpredeno trgovsko mrežo je imel v Trstu. Leta 1911 je dal v središču Vrhnike tik ob Tržaški cesti na mestu starejše hiše zgraditi dvonadstropno meščansko vilo, načrt je pripravil ljubljanski stavbni mojster Filip Supančič (1850–1928), ki je mdr. sodeloval pri gradnji železnice na Slovenskem, tudi na vrhniški progi (1898–1899), ki jo je gradilo podjetje Knez & Supančič. Kunstljev sin Vinko je bil (po podatku Gozdarskega vestnika 1968) lastnik kar 570 hektarov gozdov v šestih političnih okrajih Slovenije, ki pa so leta 1945 postali splošno ljudsko premoženje. 

Osrednji del nagrobnega spomenika je zasnovan v obliki oltarja, ujetega v kamnit pravokoten okvir: sestavljen je iz trapezaste menze z napisom NAŠA SREČA/ NAŠA BOLEST na sprednji strani, nastavek nosi par stebričev s po tremi prstani pod čašastim kapitelom, povezuje ju profilirana preklada z napisom iz pozlačenih črk KUNSTELJEVI. Gladko ozadje niše je iz črnega kamna in tvori učinkovito ozadje figuralni skupini Kristusovega vstajenja z angeloma iz belega kamna. Vstali Kristus z desnico blagoslavlja, z levico drži križ, ob njegovih nogah klečeča angela pridržujeta pokrov groba. Figuralna skupina je do popolnosti izglajena. Pred tem »oltarnim« delom je na tleh pokrov grobnice, celotni pravokotni grobni plato je ograjen z nizkimi kamnitimi slopi. Celoto spomenika sta izvršila kamnoseški mojster Franjo Kunovar ml. in akademski kipar Boris Kalin, ki sta se oba na spomenik tudi podpisala. Signatura kiparja je na podstavku figuralne skupine: B. KALIN, kamnosek se je podpisal na podstavku ene od dveh vaz, postavljenih na plato: F. KUNOVAR, LJUBLJANA. Še danes delujoče kamnoseško podjetje, katerega tradicija z ustanoviteljem Franjem Kunovarjem st. sega na začetek 20. stoletja, je skozi desetletja uspešno delovalo ob sodelovanju s priznanimi kiparji in arhitekti. Delavnica je bila in je na Tomačevski cesti v neposredni bližini ljubljanskega pokopališča Sv. Križa, današnjih Žal. Sin Franjo ml. (1904–1985) je moči združil s kiparjem Borisom Kalinom. Takole se je tvrdka predstavila v Ilustriranem Slovencu dne 1. 7. 1928: »Podjetje je sposobno za izvršitev največjih del, zlasti spomenikov vojnim žrtvam kompletnih grobnic, ograj, figur (štatev), reliefov (plastik), ornamentov itd. Ker mu zaradi preobilnega dela ni bilo mogoče razstaviti na letošnjem velesejmu, zato opozarjamo javnost, da ima na skladišču večjo zalogo spomenikov najnovejših oblik, kakor tudi večjo izbiro skic lastnih kompozicij. Dela izvršuje najsolidneje in točno (tudi po tujih načrtih) […].« Uspešnost podjetja nekaterim ni bila povšeči, kar se da razbrati iz objave lažne novice v časopisu Jutro, in sicer, da je Franjo ml. umrl. Nanjo se je le-ta 7. julija 1928 odzval z nekoliko ironično izjavo v časopisu Slovenec: »Ker je včerajšnje Jutro objavilo novico, da sem se na treningu za motorske dirke smrtno ponesrečil, izjavljam tem potom da sem zdrav in je brez pomena hoditi me kropit in iskat po bolnicah. Toliko v vednost. Franjo Kunovar ml., kamnosek, Sv. Križ – Ljubljana«. 

Spomenik Kunstljevih na vrhniškem pokopališču torej spada v čas, ko je kipar Boris Kalin delal v Kunovarjevem podjetju, natančneje verjetno iz časa okoli smrti (1936) »patriarha«  Kunstljeve rodbine, Josipa.

Levo na plošči od »oltarnega« nastavka so zapisana imena umrlih članov ožje družine Kunstelj:

JOSIP * 6. 3. 1859. † 29. 5. 1936.

JOŠKO, PADEL V KARPATIH

*14. 2. 1893. † 21. 11. 1914.

VINKO PADEL V SRBIJI

*20. 1. 1898 † 14. 4. 1941.

FRANJA * 25. 9. 1862. † 16. 1. 1949.

SEAN-PETER * 20. 11. 1971 † 16. 5. 2001

JURIJ, * 24. 4. 1816. † 12. 4. 1899.

MARIJA, * 4. 8. 1829. † 9. 10. 1910.

Na desni strani sta zapisani imeni Franjinih staršev:

MATIJA DOLENC, * 19. 2. 1821. † 12. 8. 1899.

MARIJA DOLENC, * 13. 6. 1825. † 24. 7. 1897.

Boris Kalin se je rodil leta 1905 v Solkanu in umrl 1975 v Ljubljani. Študiral je na Tehnični srednji šoli v Ljubljani in se je s kiparstvom srečal že tam, pri profesorju kiparju Alojzu Repiču. Študij je v letih 1924–1929 nadaljeval na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu, zlasti je nanj vplival profesor Frano Kršinić, ob koncu šolanja je bil za kratek čas tudi pri Ivanu Meštroviću, izpopolnjeval se je v Franciji in Italiji. Izoblikoval je lasten, z realizmom zaznamovan slog, ustvarjal je predvsem v marmorju in bronu. Življenje med obema svetovnima vojnama je bilo zaradi pomanjkanja naročil za umetnike še posebej težko, tako da se je Kalin zaposlil pri kamnoseškem podjetju Kunovar v Ljubljani, kjer so množično izdelovali nagrobne spomenike za ljubljanske Žale in seveda širše; tam je ostal do konca vojne. Verziral se je v klesanju nagrobne plastike, nabožnih skulptur, posebno žalujočih figur in poduhovljenih angelov. Prvo samostojno razstavo je pripravil v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani leta 1938; tedaj je pokazal dva metra visokega Splavarja, ki stoji danes ob Blejskem jezeru (kopija v Celju). Naslednje leto je zmagal na natečaju za konjeniški spomenik v Mariboru (spomenik kralju Aleksandru; skupaj z arh. Jaroslavom Černigojem), dela na njem pa je preprečila 2. svetovna vojna. Od konca vojne pa do upokojitve leta 1970 je bil prvi redni profesor kiparstva na novoustanovljeni Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Mojstrski so njegovi doprsni portreti, npr. Rajko Nahtigal (1939), Fran Ramovš (1940), portretno poprsje Primoža Trubarja v Celju (1950) itd. Po vojni je bil zaželen avtor številnih spomenikov NOB (npr. spomenik talcem v Gramozni jami v Ljubljani, 1947; grobnica herojev v Ljubljani, 1949–1952; Talca v Kamniku, 1946, in v Begunjah, 1951), pri katerih so večkrat sodelovali arhitekti, pri spomeniku z grobnico padlim v NOB na Vrhniki na Drči nad Močilnikom na primer arh. Boris Kobe; Kalinov je monumentalen kip partizana na straži, za katerega je prejel Prešernovo nagrado (1950). Kipar je bil tudi Borisov mlajši brat Zdenko Kalin (1911–1990).