Le nekaj kilometrov od Vrhnike in Stare Vrhnike ležita zaselek Kuren (Koren) in istoimenski hrib (534 m), ki se odlikujeta po edinstveni gotski cerkvi sv. Miklavža (EŠD 914). Ta predstavlja tipičen primer slovenske srednjeveške podeželske cerkve iz 16. stoletja (op. 1) in je bila leta 1988 kot dragocen dokument slovenske sakralne umetnosti razglašena za kulturni spomenik (op. 2).

Pravilno orientirano cerkev obdaja mestoma nizko obzidje. Lokacija omogoča razgled na okoliška hribovja z Alpami v ozadju ter na dolino Ljubljanice. Patrocinij cerkve se navezuje na nekdanji rečni promet (op. 3), saj je sv. Miklavž (Nikolaj) zavetnik čolnarjev, brodarjev in mornarjev. To ikonografsko potrjuje tudi antependij vélikega oltarja, ki predstavlja kvaliteten primer t. i. zlatega oltarja. Na njem je upodobljen sv. Miklavž v škofovskem ornatu, s pastoralom v desnici ter s knjigo in zlatimi jabolki v levici; v ozadju se odpira krajinska kulisa z goratim zaledjem ter vodno površino s čolnom v ospredju.

Arhitekturo cerkve sestavljata pravokoten ladijski prostor in kratek, banjasto obokan prezbiterij s plitvim tristranim zaključkom. Ladijski prostor pokriva poslikan lesen strop, katerega srednji vzdolžni tram podpirata dva preprosta lesena stebra. Gre za edini znani primer dvoladijske, ravno stropane cerkvene notranjščine na Slovenskem (op. 4).

Zgodovinske okoliščine

Leta 1526, ko je konec avgusta potekala tudi znamenita bitka pri Mohaču (danes na Madžarskem), v kateri je vojska Osmanskega cesarstva premagala ogrsko kraljevino, je nadvojvoda Ferdinand Habsburški (od leta 1556 nemški cesar) prek svojih komisarjev od deželnega zbora zahteval privoljenje za popis in uporabo cerkvenih dragocenosti v času turške nevarnosti. Mednje so sodile monštrance, kelihi ter druga zlatnina in srebrnina, ki so jih zbrali na ljubljanskem gradu in nato pretopili ter prekovali v denar (op. 5). Ob tej priložnosti je nastal popis z naslovom Inventarium ober die kürchen Cleinodien in ganzen Land Crain, ki ga danes hrani Arhiv Republike Slovenije (op. 6). Popisovalci so se oglasili tudi v cerkvi na Kurenu; med drugim so odvzeli en bakren kelih in pet ogrskih goldinarjev v zlatu.

V čas prve omembe cerkve sodi tudi nastanek poslikanega lesenega stropa v ladji (ok. 1520–1530), ki je omenjen v vizitaciji leta 1654 (op. 7). Najverjetneje je bila v tem obdobju ali kmalu zatem poslikana tudi celotna notranjščina ladje. Vizitacijski protokol škofa Rajnalda Scarlicchija iz leta 1631 (op. 8) navaja tri oltarje, posvečene sv. Miklavžu, Devici Mariji ter sv. Mariji Magdaleni skupaj in sv. Marku. V vizitaciji ljubljanske škofije iz leta 1668, ki jo je opravil škof Jožef Rabatta, je cerkev opisana kot zelo temna; navedeno je tudi, da je strop ladje na sredini podprt z dvema stebroma ter da je bil ob prezbiteriju pet let pred tem postavljen zvonik. Omenjeni so trije oltarji: oltar sv. Miklavža s starim nastavkom, oltar sv. Magdalene z zelo starim, okornim kipom Device Marije (pri čemer naj nastavek ne bi ustrezal patrociniju) ter oltar sv. Marka; v tem času je bil nabavljen tudi zvon (op. 9).

Janez Vajkard Valvasor v delu Slava vojvodine Kranjske (1689) v popisu župnij omenja cerkev kot eno izmed 27 podružnic vrhniške fare, ki jo je vodil župnik Johannes Locatelli; navaja iste tri oltarje kot Rabatta in dodaja, da je žegnanje na dan sv. Marka (op. 10). V opisu vrhniške dekanije (1821–1823) župnik Andrej (Andreas) Albrecht poroča, da je bila cerkev sv. Nikolaja zgrajena leta 1560, da sprejme več kot 500 oseb ter da nima neposredne soseske; obenem ugotavlja, da je v zelo slabem stanju in komaj primerna za bogoslužje (op. 11).

Leta 1914 je freske v notranjščini obnavljal Matej Sternen po naročilu Franceta Steleta. Leta 1976 se je začela več desetletij trajajoča obnova, ki je vključevala odkrivanje in restavriranje stenskih poslikav. Poslikani leseni strop je bil restavriran dvakrat: v letih 1977–1978 na lokaciji (Peter Mali, Anton Naglost idr.; op. 12) ter čez približno dve desetletji v ateljeju Restavratorskega centra (op. 13). Leta 1980 sta Kulturna skupnost občine Vrhnika in Ljubljanski regionalni zavod za spomeniško varstvo sklenila pogodbo o restavriranju oltarja sv. Marije Magdalene in sv. Florijana (strokovni vodja del Peter Mali); vzporedno je potekala tudi obnova oltarja sv. Marka (op. 14).

Leta 1986 je bil izveden manjši arheološki poseg, v okviru katerega je bilo izkopanih pet sond; štiri so bile negativne, medtem ko so pri sondi pred vhodom v cerkev odkrili ostanke vhodne lope iz časa nastanka cerkve (op. 15). Restavratorska dela na freskah v ladji so se začela leta 1988 pod vodstvom Marka Butine; do leta 1993 so bili prizori v celoti odkriti in utrjeni. Leta 2001 so potekala dodatna dela na južni steni (odstranjevanje ometa in retuširanje), ki so se nadaljevala še nekaj let (op. 16). Leta 1989 je bila prezentirana freska sv. Krištofa na južni zunanjščini, leta 1992 pa je bila cerkev vključena v redni program (za oglede) Osnovne šole Vrhnika.

Leta 1994 je bila pod vodstvom vrhniškega dekana Florjana Božnarja izvedena sanacija strehe. Od leta 1996 dalje so poleg restavratorskih posegov na poslikavah potekala tudi celovita sanacijsko-obnovitvena dela objekta, ki so vključevala obnovo strešne kritine ladje, konstrukcijsko ojačitev ladje in zvonika, izvedbo drenaže s peskolovi, obnovo bifor zvonika, stopnišča ter stavbnega pohištva. Na južni steni ladje so bile odkrite prvotne okenske odprtine (dve pravokotni in ena ločno zaključena), ki so bile tudi ornamentalno poslikane; zaradi varnostnih razlogov so na zunanji fasadi ostale zazidane. Stranski oltar sv. Florijana je bil prestavljen od južne k zahodni steni (op. 17). Leta 2017 je bila zamenjana opečna strešna kritina ter obnovljen fasadni omet zvonika (op. 18).

Arhitektura

Tloris cerkve, kot je bilo že omenjeno, sestavljata dvodelni ladijski prostor in kratek prezbiterij s plitvim tristranim zaključkom. Na južni strani je k prezbiteriju prizidan zvonik, krit s skodlami, katerega zvonica služi kot zakristija; v tlorisu ima nepravilno (zamaknjeno) kvadratasto obliko (op. 19).

Fasadna stena ladje ima v sredini polkrožno zaključen portal, prirezan na ajdovo zrno. Sicer je nečlenjena in se z visokim trikotniškim zaključkom dviga do slemena strehe. Po zapiskih Franceta Steleta (1914, 1925) je bila fasada v 16. stoletju poslikana: »Na pročelju so na obeh straneh vrat ostanki fresko ometa; na desni se razloči mitra nekega škofa, na levi pa obrobni ornament« (op. 20).

Na južni steni ladje so ohranjeni ostanki srednjeveške freske sv. Krištofa (op. 21), ki naj bi bila starejša od poslikave v notranjščini (op. 22). Poleg dveh večjih, zamreženih pravokotnih oken (enakih na severni steni) sta tu še dve pokončni pravokotni lini, zazidani z zunanje strani, z ohranjenim poslikanim ostenjem v notranjščini, ter manjše gotsko, zašiljeno okno, ki je zazidano z notranje strani.

Prezbiterij je v primerjavi z ladjo nižji in od nje ločen s kamnito stopnico. V vzdolžnih stenah ga predirata po dve pravokotni okni, v južni steni pa je še polkrožno zaključen vhod v zakristijo (zvonico zvonika). Prezbiterij pokriva banjast svod z ostrimi sosvodnicami. Slavolok je nizek, polkrožno zaključen in prirezan na ajdovo zrno. Tlak v prezbiteriju in ladji je opečnat.

Poslikava

Notranjščina cerkve je bila poslikana s freskami (fresco buono) na obeh vzdolžnih stenah ladje, na slavoločni steni ter na notranji strani slavoloka (verjetno tudi na zahodni steni). Slogovno prevladuje renesančni izraz iz časa nastanka cerkve (op. 23). Poslikava je bila kasneje deloma prebeljena, deloma prezidana, leta 1914 pa jo je delno preslikal Matej Sternen. Poseg ni bil izveden ustrezno, kar je kasneje povzročalo težave pri restavratorskih delih (»Delo je težko, saj je del poslikave preslikan z neustrezno tehniko in je potrebno preslikave odstranjevati…«) (op. 24).

Poslikava vzdolžnih sten je razdeljena v tri pasove. Spodnji pas, s slikano draperijo, zavzema približno dve petini višine stene; srednji pas je okrašen z valovitim listnatim trakom; zgornji pas pa predstavlja cikel Kristusovega življenja in trpljenja. Ta se začne na vzhodnem delu južne stene in se nadaljuje na severni steni v smeri od zahoda proti vzhodu.

Na južni steni naj bi prvi prizor (danes neohranjen) predstavljal Kristusov slovesni vhod v Jeruzalem (op. 25). Sledijo fragmentarno ohranjeni prizori Zadnje večerje, dve dopasni moški figuri z nečitljivim napisom (ohranjeni poudarjeni črki LP), prizor na Oljski gori ter Kristusovo prijetje, ki vključuje prizor, ko apostol Peter služabniku vélikega duhovnika Malhusu odseka uho (Mt 26,52). Dve moški figuri s klobukoma pod pravokotno lino najverjetneje predstavljata Juda, ki sklepa dogovor za izdajo Kristusa za trideset srebrnikov; črki LP bi se lahko nanašali na libra ponderis (»funt srebra«).

Na severni steni, ki je bolje ohranjena, si prizori sledijo od zahoda proti vzhodu: Kristus pred vélikim zborom (veliki duhovnik Kajfa si v znak ogorčenja raztrga oblačila; Mr 14,63), Kristus pred Herodom Antipo (Lk 23,11), Bičanje, Kristus pred Pilatom, Križanje in Vstajenje. Na tej steni je bil nekoč tudi napis, povezan z restavratorskim posegom iz leta 1914 (REST. P. NAR. C. KR. C. KOM. L. MDCCCCXIV STERNEN; op. 26).

Na slavoločni steni je na levi strani (za oltarjem sv. Marije Magdalene) ohranjen fragment prizora Jezusovega rojstva. Na notranji strani slavoloka je fragment Kristusa Sodnika, ohranjen le v delu obraza z manjšim segmentom mandorle. Njena prvotna velikost bi presegala sedanjo širino loka, kar kaže na kasnejše arhitekturne spremembe. Levo je upodobljen angel s trobento, desno pa duše v raju (Abrahamovo naročje).

Kljub fragmentarni ohranjenosti in nekaterim poškodbam poslikava predstavlja pomemben umetnostnozgodovinski in ikonografski dokument svojega časa. Slaba ohranjenost posameznih delov (npr. neberljivi napisi) otežuje natančnejšo interpretacijo.

Posebej zanimiv je lik vélikega duhovnika Kajfe na prvem prizoru severne stene, ki ne deluje tipizirano, temveč kaže individualizirane, skoraj portretne značilnosti. S poudarjenimi mesnatimi ustnicami in jajčastimi očmi spominja na upodobitve Martina Luthra (†1546). Zgodovinski kontekst zgodnje reformacije – obsodba Luthrovih tez leta 1520, wormški edikt leta 1521 (z njim Luther razglašen za krivoverca in izobčenca) ter širjenje protestantizma, ki je doseglo tudi Ljubljano – ta je 1525 poleg Trsta postala reformacijsko žarišče (op. 27) – omogoča interpretacijo, da bi lahko naročnik poslikave zavestno naročil takšno ikonografsko aluzijo. V tem okviru bi véliki duhovnik, ki sodeluje pri obsodbi Kristusa, prevzel podobo »lutrovskega« tipa. K širjenju Luthrove podobe je pomembno prispevala grafika, in pa zlasti portreti, ki so prihajali izpod čopiča njegovega osebnega prijatelja, slikarja Lucasa Cranacha st.

Poslikani ladijski strop

Ladijski strop je razdeljen na kasete nepravilnih kvadratnih in pravokotnih oblik; skupaj obsega 120 poslikanih polj. Poslikava se datira v čas okoli 1520–1530 (op. 28).

Motivika je raznolika. Prevladujejo ornamentalni motivi, zlasti rastlinski (rozete, vitice, trte z listi in grozdi, cvetne veje) in geometrični (diagonalne mreže kvadratov, polja naloženih kock, cikcakaste linije, križci, dvobarvni rombi, sončne rozete). Figuralni motivi so redkejši, med njimi pa se pojavljajo svetnice z individualnimi atributi, dvakrat upodobljena Mati božja z Detetom, sv. Miklavž v čolnu z dvema spremljevalcema ter živalski motivi (trije jeleni, rak, riba, sekira kot simbolni element). Vsi motivi, tako ornamentalni kot figuralni, so izvedeni s pomočjo patroniranja, barvna lestvica pa je živahna in svetla.

Oltarji

V cerkvi so danes štirje oltarji. France Stele v terenskih zapiskih iz leta 1913 omenja tri oltarje (eden izmed stranskih je nosil letnico 1770), poleg tega še »oltarni nastavek iz Stare Vrhnike iz druge polovice 18. ali morda začetka 19. stoletja«, ki naj bi sodil v muzej (op. 29).

Leseni véliki oltar stoji na za eno stopnico dvignjenem podestu. S tipičnim okrasjem v obliki zakovic, sadežev in krilatih angelskih glavic se uvršča med t. i. zlate oltarje. Ima pravokotno menzo, ki jo krasi antependij s podobo zavetnika, naslikano na les. Nad menzo se dviga oltarni nastavek s paroma bogato okrašenih kompozitnih stebrov (izstopata bazi notranjega para stebrov, okrašeni s kartušami), ki flankirajo osrednjo nišo s kipom sv. Miklavža v škofovskem ornatu. Svetnik drži v levici knjigo s tremi zlatimi jabolki (pastoral je izgubljen). Na predeli je napis: »Sv. Miklavž, za nas Boga prosi. 1686. / prenovljen 1872, S. O.« (iniciali se nanašata na Simona Ogrina). Zunanja stebra omejujeta krili, okrašeni s krilatima angelskima glavicama in motivom zakovic. V stranskih nišah sta kipa sv. Ahacija in sv. Izidorja (identifikacija ni povsem zanesljiva).

Atika, postavljena na profilirano ogredje, predstavlja pomanjšano ponovitev glavnega nastavka. V osrednji niši stoji kip Marije Brezmadežne, ob njej pa v polkrožnih nišah oglejska zavetnika sv. Mohor in sv. Fortunat. Na vrhu oltarja je kip sv. Mihaela, obdan z volutastima rezbarijama. Obnova oltarja se je začela leta 1983 (op. 30); leta 1987 je bila restavrirana slika sv. Miklavža, leto pozneje pa so pričeli z rekonstrukcijo štirih večjih stebrov in dveh manjših v atiki (op. 31). Novembra 1989 je župnija pridobila zlate lističe za pozlatitev ornamentalnih delov, medtem ko sta bili montaža in končno lazuriranje stebričev zaključena šele 1994. Takrat je bila izvedena tudi polihromacija antependija ter ponovno vstavljena slika.

Stranska oltarja, prav tako dvignjena za eno stopnico, stojita ob slavoločni steni in sta med seboj tipološko enaka; njuni menzi sta zidani. Oltarna arhitektura je členjena z zavitimi volutami in poudarjenimi akantovimi listi, ki se ob straneh dvigajo proti atiki. Tron obeh oltarjev obdaja bogato razgibano poznobaročno rezljano ogrodje.

V tronu severnega oltarja stoji kip sv. Marije Magdalene, upodobljene kot spokornice z dolgimi, razpuščenimi lasmi, z lobanjo v levici in bičem v desnici. Figura stoji na nizkem podstavku in je obdana z ovalnim okvirjem iz stiliziranih oblakov. Ob straneh stojita levo sv. Neža s pladnjem z odrezanima prsima ter desno sv. Marjeta z zmajem ob nogah. V atiškem delu, obdanem z oblaki, stoji kip sv. Jedrti z vretenom, ob njej pa sv. Lucija s pladnjem z očesoma ter še ena svetnica z izgubljenim atributom (po interpretaciji Marijana Marolta naj bi šlo za sv. Apolonijo; isti avtor napačno identificira atiško figuro kot sv. Elizabeto) (op. 32).

V tronu južnega oltarja je kip evangelista Marka s knjigo v rokah; z levo nogo se opira na leva. Desno od njega stoji sv. Lovrenc, levo pa sv. škof (najverjetneje sv. Avguštin, op. 33). V atiški niši je upodobljen sv. Janez Krstnik s svitkom z napisom »AGNES D« (pravilno »Agnus Dei«), pri čemer z desnim kazalcem kaže na jagnje ob nogah. Ob njem stojita apostola Peter in Pavel. Na vrhu oltarja sta bila nekoč nameščena dva puta (op. 34).

Kakor izhaja iz terenskih zapiskov Franceta Steleta, ki je Kuren obiskal že leta 1913 ob nastopu službe deželnega konservatorja za Kranjsko, sta bila stranska oltarja takrat v delavnici vrhniškega podobarja Ivana Buha; eden izmed njiju je, kot rečeno, nosil letnico 1770, kar verjetno označuje čas njunega nastanka (op. 35).

Poznobaročni oltar sv. Florijana, posrebren in opremljen s sliko svetnika na platnu (verjetno delo Matije Koželja; op. 36), je prvotno stal ob južni ladijski steni. Zaradi odkrivanja fresk in prezentacije prvotnih okenskih odprtin je bil prestavljen ob zahodno steno, desno od glavnega vhoda. Nasproti njega je na križu nameščen monumentalen korpus, oblikovan po vzorih gotske plastike (op. 37).

Simona Kermavnar

Opombe

1. Mojca Arh Kos, Umetnostnozgodovinska dediščina na Vrhniškem, Vrhniški razgledi, 4, 2003, str. 7–9: 7.2.

2. Uradni list SRS št. 35, 14. 10. 1988, str. 2258. Odlok o razglasitvi p. c. sv. Nikolaja na Kurenu za kulturni spomenik.3.

3. Živko Šifrer, geslo Stara Vrhnika, Krajevni leksikon Slovenije, 1, Ljubljana 1968, str. 452.

4. Ivan Komelj, Gotska arhitektura na Slovenskem. Razvoj stavbnih členov in cerkvenega prostora, Ljubljana 1973, str. 21.

5. Slovenski povzetek originalnega dokumenta Anton Koblar, Kranjske cerkvene dragocenosti l. 1526, Izvestja muzejskega društva za Kranjsko (ur. Anton Koblar), V, 1895, str. 77–83: 25, 29. Gl. Janez Höfler, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem: Kranjska, Ljubljana 2017², str. 140.

6. ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko.7.

7. Höfler 2017,² n. d., str. 140.8.

8. NŠAL/ŠAL, Viz., fasc. 1, št. 1 (objava v: Ana Lavrič, Ljubljanska škofija v vizitacijah 17. stoletja. Vizitacije kot vir za umetnostno zgodovino, Ljubljana 2007 (elektronski vir), str. 109.9.

9. NŠAL, Viz., fasc. 2, št. 4 (Lavrič 2007, n. d., str. 109).

10. Johann Weichard Valvasor, Die Ehre deß Herzogtums Crain, 8, Laybach-Nürnberg 1689, str. 782–783: 783.

11. Blaž Otrin, Julijana Visočnik, Topografsko-zgodovinski opisi župnij ljubljanske škofije 1821–1823, Acta Ecclesiastica Sloveniae, 43, Ljubljana 2021, str. 379. Da je bila cerkev zgrajena 1560 navaja tudi Letopis cerkve na Slovenskem 2000, Ljubljana 2000, str. 349. Jože Rode (Vrhnika skozi stoletja, Ljubljana 1997, str. 72) kot čas izgradnje navaja bolj splošno – 16. stoletje; v Mati mnogih cerkva. Župnije ljubljanske nadškofije v sliki in besedi (ur. Franci Petrič, Ljubljana 2012, str. 739) in Höfler 2017, n. d., str. 140, je rečeno, da so cerkev v 16. stoletju predelali.   

12. Poročilo o restavriranju lesenega stropa v p. c. sv. Nikolaj–Kuren, Ljubljana 25. 7. 1978.

13. Poročilo o opravljenem spomeniškovarstvenem projektu na lesenem poslikanem stropu na Kurenu 1999, Ljubljana 20. 1. 2000; Kuren-Cerkev sv. Miklavža EŠD: 914. Poročilo o opravljenem restavratorskem posegu na lesenem poslikanem stropu, Ljubljana 2002 (Arhiv ZVKDS OE Ljubljana).

14. Arhiv ZVKDS OE Ljubljana, spisa 207/1980, 1024/1980.

15. Boris Vičič, Kuren, VIII, 43, Vrhnika, Varstvo spomenikov, Poročila, 28, 1986, str. 290.

16. Kuren, p. c. sv. Nikolaja, Restavratorski center Slovenije (zbral Valentin Benedik), Varstvo spomenikov. Poročila, 31, 1989, str. 354; Pogodba-predračun za konservatorsko-restavratorska dela na stenskih poslikavah v p. c. sv. Nikolaja na Kurenu. Koordinator del s strani izvajalca, Ljubljana 30. 6. 1997 (Arhiv ZVKDS OE Ljubljana).

17. Mojca Arh Kos, Podružnična cerkev sv. Nikolaja na Kurenu (Občina Vrhnika). Konservatorsko poročilo o poteku spomeniško varstvene akcije obnove od leta 1996 do 1999, Ljubljana 1999 (Arhiv ZVKDS OE Ljubljana).

18. Arhiv ZVKDS OE Ljubljana, spis 271/2017.

19. Žlaus, tloris in narisi p. c. sv. Nikolaja, Kuren, 1983 (Arhiv ZVKDS OE Ljubljana). V Maroltovi topografiji vrhniške dekanije (Marolt 1929, n. d., str. 66) je tloris (risal Matevž Sitar) zelo poenostavljen.

20. Terenski zapiski Franceta Steleta (1914, 1925; Arhiv UIFS ZRC SAZU).

21. Wikimedia Commons. Frescos of Saint Christopher in  Slovenia (https://commons.wikimedia.org/wiki/Category:Frescos_of_Saint_Christopher_in_Slovenia#/media/File:Kuren,_fresco_of_St._Cristopher_at_the_St._Nicholas_church.jpg.).

22. Terenski zapiski Franceta Steleta (1914, 1925; Arhiv UIFS ZRC SAZU).

23. Blaž Resman, geslo Kuren, Enciklopedija Slovenije, 6, Ljubljana 1992, str. 77–78: 77.

France Stele je v terenskih zapiskih (1914, 1925)freske prav tako datiral v 1. polovico 16. stoletja, Marolt (1929, n. d., str. 68) pa je njihov nastanek pomaknil v sredino ali 2. polovico16. stoletja.

24. Poročilo RC (Milan Butina), 28. 4. 2003 (Arhiv ZVKDS OE Ljubljana).

25. Gl. op. 17.

26. Marolt 1929, n. d., str. 68.

27. Gl. Anton Ožinger, Kriza cerkvenega življenja in reformacija na Slovenskem, v: Zgodovina cerkve na Slovenskem (gl. ur. Metod Benedik), Celje 1991, str. 93–112: 98; Metod Benedik, Protireformacija in katoliška prenova, v: Zgodovina cerkve na Slovenskem (gl. ur. Metod Benedik), Celje 1991, str. 113–152: 118; Nataša Polajnar Frelih, Zgodovina krščanstva na Slovenskem. Vodnik po stalni razstavi, Stična 2003, str. 63.

28. Nataša Golob, Poslikani leseni stropi na Slovenskem do sredine 18. stoletja, Ljubljana 1988, str. 44, 56, 73–77, 148; ista, Poslikani leseni stropi, v: Gotika v Sloveniji, katalog razstave (ur. Janez Höfler), Ljubljana 1995, str. 372–373, 376–377 (kat. št. 221). France K. Kos (Ornamentika lesenih poslikanih stropov v cerkvah na Slovenskem. Doneski k povezanosti visoke in ljudske umetnosti, Zbornik za umetnostno zgodovino, XVII, 1941, str. 2–105: 26–27, 40, 42, 46–47, 50, 52–53, 55–56, 89: 46) jo je datiral nekoliko kasneje, v sredino 16. stoletja. V Registru nepremične kulturne dediščine se navaja »konec 15. stoletja«.

29. Steletovi terenski zapiski 1913 (UIFS ZRC SAZU). Stele omenja tudi drugo opremo, npr. poslikano leseno omaro, ljudsko delo, datirano 1709.

30. 10. februarja 1983 se je sestala komisija (direktor Dinko Gregorin, vabljeni Juša Vavken, dr. Sergej Vrišer, dr. Ivan Komelj, dr. Emilijan Cevc, Franc Kokalj, Peter Mali. Restavratorski center SR Slovenije) glede restavriranja velikega oltarja, maja istega leta se je sestala strokovna komisija glede določitve zadnje faze restavriranja oltarja (Arhiv ZVKDS OE Ljubljana).

31. Valentin Benedik, Restavratorski center SR Slovenije. Kuren - p. c. sv. Nikolaja: (LRZVNKD), Varstvo spomenikov. Poročila, 30, 1988, str. 333 (nosilca naloge S. Husar in P. Reberšek).

32. Nepravilna identifikacija je pri obnovi oltarja rezultirala v nepravilni poslikavi kipa.

33. Marolt 1929, n. d., str. 70.

34. Marolt 1929, n. d., str. 68.

35. Terenski zapiski Franceta Steleta (1913; Arhiv UIFS ZRC SAZU); Resman 1992, n. d., str. 78: 18. stoletje.

36. Marolt 1929, n. d., str. 70.

37. Marolt 1929, n. d., str. 71: datacija ok. 1700 (?).