Simona Kermavnar

Na Slovenskem so bili v obdobju med letoma 1945 in 1959 med postavljenimi spomeniki najštevilčnejši tisti, posvečeni narodnoosvobodilnemu boju (NOB). Glede na likovno-arhitekturno zasnovo jih delimo na arhitektonske in kiparske (pri katerih ima lahko arhitekt – kot načrtovalec podstavka in prostorske umestitve – ključno vlogo) ter na arhitekturno-kiparsko-prostorske celote. V zgodnjem povojnem obdobju so prevladovali preprostejši, t. i. ljudski arhitekturni spomeniki, pogosto oblikovani npr. v obliki stiliziranega Triglava z motivom rdeče peterokrake zvezde. Vsak spomenik je bil umeščen v izbran prostor; pri t. i. pokrajinskih spomenikih je bila oblikovana širša prostorska ureditev, primerljiva z zgodovinskimi parkovnimi zasnovami.[1]

V prvih treh letih po koncu druge svetovne vojne je postavljanje spomenikov potekalo razmeroma počasi. Pospešek je sledil, ko je pobudo organizacijsko prevzela Zveza borcev NOV, zlasti po januarju 1948, ko je vzpostavila mrežo krajevnih odborov, ki so v svoj program vključili postavljanje spomenikov; število novopostavljenih je nato hitro naraščalo. V primeru, ko so bili naročniki vaške skupnosti in posamezniki, so izvedbo praviloma zaupali lokalnim obrtnikom, priložnostnim oblikovalcem ali samoukom; večkrat pa so prav ti naročniki poiskali arhitekta ali, redkeje, kiparja. [2]

Kiparski spomeniki – navadno delo šolanih kiparjev in praviloma predragi za ekonomsko šibkejše naročnike – so se izraziteje uveljavili po letu 1950, zlasti po Resoluciji Informbiroja (1948 Komunistična partija Jugoslavije obtožena oddaljevanja od marksistične in leninistične ideologije ter sovražnega odnosa do Sovjetske zveze). Večina teh spomenikov je bila zasnovana v duhu socialističnega realizma in je sledila razmeroma standardizirani ikonografiji: partizan in partizanka, partizan z materjo, talec/talka, bombaš, ranjeni partizan ali strelec z naperjeno puško. Med avtorji omenimo Borisa in Zdenka Kalina, Jakopa Savinška, Lojzeta Dolinarja in Frančiška Smerduja. Slednji je leta 1952 za Postojno zmodeliral bronasti kip borca strelca, ki velja za prvi kiparski spomenik NOB na Primorskem.[3] Potem je počasi sledil odmik od socrealizma, umetniki so si dovolili več umetniške svobode, pojavljati se je začel modernizem.

Med kiparske sodi tudi spomenik padlim borcem NOB in umrlim v internaciji v letih 1941–1945 v Hotedršici, ki stoji v parku z lipo (prvotno je bila zasajena vrba žalujka[4]) v središču kraja. Odkrit je bil 26. junija 1957[5]; leto prej (22. julija 1956[6]) je bila na južni fasadi gasilskega doma (Hotedršica 11) odkrita spominska plošča iz svetlosivega kamna, ki jo je v spomin sedmim gasilcem, padlim v boju za svobodo, postavilo Prostovoljno gasilsko društvo Hotedršica.

Spomenik je umeščen ob stičišče vaških poti, potoka Hotenjka in regionalne ceste Kalce–Godovič (Idrija) ter stoji na privzdignjeni, tlakovani ploščadi trikotne oblike. Sestavljata ga visok trikotni prizmatični podstavek, ki se proti vrhu rahlo širi, in kip talca. Na stranskih ploskvah podstavka so vklesana imena žrtev,[7] na sprednji pa je napis z rdeče pobarvanimi verzalkami:

BORCEM ZA SVOBODO
NOV 1941–1945
HVALEŽNI VAŠČANI.

Klečeči talec (v. ok. 120 cm) z na hrbtu zvezanima rokama in ekspresivno sklenjenima pestema pogled usmerja navzgor, proti nebu. Ker sta tako podstavek kot oblikovno stilizirani kip iz enakega materiala – svetlega apnenca, celota učinkuje kot materialno in vizualno enovita masa, kar poudarja formalno redukcijo in težnjo k poenotenju kiparske in arhitekturne komponente, značilno za zgodnje modernistične pristope. Na samem kipu ali podstavku ni peterokrake zvezde – ta je vključena v oblikovanje kamnitega tlaka okoli spomenika.

Gre za delo akademskega kiparja Vekoslav Bombač (tudi Vjekoslav), pri umestitvi v prostor in ureditvi okolice je sodeloval arhitekt Drago Sevnik.[8]

Bombač se je rodil 19. junija 1924 v Hercegnovem v Črni gori. Kiparstvo je študiral na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani (AUU; od leta 1961 Akademija za likovno umetnost – ALU; danes Akademija za likovno umetnost in oblikovanje – ALUO), ustanovljeni kmalu po koncu druge svetovne vojne, 8. oktobra 1945. Diplomiral je leta 1953 pri prof. Karlu Putrihu in Frančišku Smerduju. Leta 1956 je sodeloval na skupinski razstavi v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani,[9] leta 1959 pa na razstavi absolventov ljubljanske akademije za obdobje 1949–1959, ki je predstavila prvo generacijo tam izobraženih umetnikov. Med razstavljenimi deli je bil tudi logaški spomenik NOB kiparja Stojana Batiča iz leta 1958, predstavljen z dvema fotografijama; s tremi lesorezi pa se je predstavil slikar Milan Batista, rojen istega leta kot Bombač (1924) v Dolnjem Logatcu.[10]

Bombačevo mladostno in zgodnje zrelo ustvarjalno obdobje sovpada z intenzivnim postavljanjem spomenikov NOB v Sloveniji. Njegovo izhodišče je realistično, vendar z jasno tendenco k stilizaciji. Med pomembnejšimi deli omenimo relief za grobnico padlih partizanov v Rovišču ob cesti Šentlambert–Zasavska gora ter spomenik padlim v NOV v Babnem Polju, oba iz 1959 in nastala v sodelovanju z arhitektom Janezom Berdajsom. Kasneje je deloval kot profesor risanja v Ljubljani, kjer je 21. marca 1988 tudi umrl.[11]

Okolica spomenika je bila leta 2020[12] zgledno urejena (mdr. zelenica, cvetlična zasaditev, popravilo ograje), enako tudi grobišče padlih v prvi in drugi svetovni vojni južno od pokopališča. Tu gre za parterni park pravokotne oblike. Na prostoru stojita dva spomenika: prvi, s križem med brezama, je posvečen padlim v prvi svetovni vojni (1919?), drugi pa padlim v NOB. Sestavljen je iz trapezastega podstavka iz klesancev, na katerem stoji kvadratna granitna »žara« s kovinsko ploščo na vrhu, na kateri sta peterokraka zvezda in letnici 1941–45.[13] Datuma odkritja spominskega obeležja javno dostopni viri ne navajajo; na spletni strani Partizanstvo na zemljevidu je zapisano le, da so tu pokopani borci NOB.

Spomenik NOB v parku tik ob glavni cesti v Hotedršici je bil postavljen v času prehoda iz socrealizma v modernizem. Deluje kot integralni del prostorske kompozicije: od njega vodi pot do mostu s kamnitim kipom sv. Janeza Nepomuka ter do leta 1935 urejenega trga (arh. Jože Plečnik) pred župnijsko cerkvijo, župniščem in šolo ter naprej na pokopališče.