Zbranim so v kratkem nagovoru čestitali tudi župan Občine Log -Dragomer Miran Stanovnik in direktorica Cankarjeve knjižnice Sonja Žakelj in vodja vrhniške območne izpostave JSKD Nataša Bregant Možina. »Upam, da bo natečaj postal stalnica v našem lokalnem okolju. Da boste mladi literati izbrskali še kakšno zanimivost, ki se bo postavila ob bok bogati naravni in kulturni dediščini Barja in Polhograjskih Dolomitov ter jo opisali z ljubeznijo in bogastvom slovenskega jezika,« pa je nagovoril mlade literate še Setnikar.
Prireditev je s harmoniko obogatil Domen Mulej, v mističnost barjanskih meglic pa je navzoče popeljala krajša dramska uprizoritev Jalnovih Bobrov, ki so ga posebej za ta dogodek pripravili igralci in igralke Mah teatra (scenarij in režija pa sta delo Uršule Vratuša in Ivana Gorbunova).
Gašper Tominc
V projektu Najbarjanska zgodba sta poleg KD Mah teater sodelovala tudi Zavod Ivana Cankarja Vrhnika in Cankarjeva knjižnica Vrhnika. Prireditev so podprle občine Borovnica, Brezovica, Dobrova – Polhov Gradec, Horjul, Log – Dragomer in Vrhnika ter javna sklada za kulturne dejavnosti - območni izpostavi Vrhnika in Ljubljana okolica. Hvala tudi glavnemu pokrovitelju CGP Novo mesto.
»Nazaj«
Že več ur sem sedela pred računalnikom in poskušala izbrskati karkoli zanimivega o zgodovini kraja, kjer živim. To je bila namreč naloga, ki smo jo dobili pri zgodovini – narediti seminarsko nalogo o dogajanju na območju današnje Vrhnike skozi čas. Človek bi mislil, da je to čisto preprosto, a dlje kot sem pregledovala vse mogoče spletne strani, manj uporabni so se mi zdeli podatki.
Zakaj moramo to sploh početi? Kaj me briga, kdo je zabijal kole v močvirje na mestu, kjer zdaj stoji Verd. Sploh me ne zanima, zakaj so se Rimljani ravno tu odločili speljati neko blazno pomembno pot.
Veke so mi počasi lezle skupaj in ne spomnim se, kdaj sem zdrsnila v spanec.
Nekaj me je žulilo v hrbet in prisilila sem se, da sem odprla oči. Kar sem zagledala, ni bilo niti približno, kar sem pričakovala. Spomnila sem se, da sem zaspala pred računalnikom. Zdaj sem bila v hiši. Če se temu sploh lahko reče hiša. Tla so bila lesena in blatna. V kotu je ležal kup slame, sredino prostora pa je zavzemalo majhno ognjišče. Skozi odprtino, ki je verjetno služila za vrata, je prihajala svetloba, ki je osvetljevala prazne stene in slamnat strop. Kje sem? Počasi sem se postavila na noge in se opotekla proti vratom. Odgrnila sem zaveso iz slame, ki je zastirala vhod, in se zazrla v svet onkraj majhnega prostora, v katerem sem se znašla. Ne ne ne … To ni mogoče. To so le sanje in kmalu se bom zbudila pred svojim računalnikom.
Stala sem na lesenem pomolu, ki se je okoli hiše stikal z ostalimi in tako povezoval več lesenih bivališč, kritih s slamo. Vse skupaj je stalo na lesenih kolih, ki so se potapljali v vodo. Kolišča. To so bila čisto prava kolišča, prav taka kot sem jih opisovala za seminarsko nalogo. Ob pomole so bili privezani dolgi leseni čolni – deblaki. Mirno so se zibali na vodni gladini, nad katero so se zbirale jutranje meglice. Izza hribov so že polzeli prvi sončni žarki.
Dih mi je zastal … Ta hrib sem poznala. Sonce je vzhajalo izza Krima in tisto tam … To je bil Ljubljanski vrh. Bila sem na Ljubljanskem barju … Na kolišču. Ampak, kako? To ni bilo mogoče. Sanjam. Zagotovo sanjam. Sesedla sem se na tla in objela svoja kolena. To ni res. Ni me tukaj. Sanjam.
Popolnoma sem pozabila na okolico in preslišala korake, ki so se mi približali od zadaj. Nekaj me je zbodlo v ramo in ... »Aaaa!«
Zadnja stvar, ki sem jo videla, preden sem omahnila v temo, je bil obraz deklice, obdan z rjavimi kodri, ki se je sklanjal nad mano.
Okoli sebe sem slišala glasove. Zvenelo je kakor kakšna molitev v jeziku, ki ga nisem poznala. Molitev se je razlegala iz vseh smeri, in ko sem odprla oči, sem videla zakaj. Ležala sem na skali. Bila sem sredi jase, ki jo je obdajal temen gozd. Na jasi je okoli mene v krogu klečala množica, ki se je sklanjala proti tlom in mrmrala nerazumljive besede. Kaj so počeli? Kaj kmalu so opazili, da jih gledam, in molitev se je ustavila. Nešteto oči je zrlo vame. Iz množice je vstala mlada ženska in spregovorila: »Mati Zemlja nam je poslala dar. Poslala nam je varuha, ki nas bo varoval in skrbel za nas.« Ženska bi še nadaljevala, če je ne bi sama prekinila: »Res ne vem, kaj pričakujete od mene, in moram vas razočarati, ko vam rečem, da nimam pojma, o čem govorite.« Sploh ne vem, zakaj sem se trudila. Tako ali tako se bom zdaj zdaj zbudila pred svojim računalnikom in ugotovila, da sem le sanjala. A nekaj mi je še vedno pravilo, da naj zbežim.
Počasi sem vstala s skale in se začela premikati zadenjsko, stran od ženske, ki se mi je zdaj približevala. Začuda so se ljudje za mojim hrbtom umikali in mi ustvarjali pot iz kroga množice. Nisem se več mogla zadrževati. Obrnila sem se na petah in stekla na vso moč. Morala sem zbežati stran od teh ljudi, ki so se mi še vedno umikali s poti. Nihče me ni poskušal ustaviti, ko sem stekla proti gozdu, ki je obdajal jaso. Dosegla sem prva drevesa in stekla v sence in trnasto rastje pred seboj. Nisem vedela, kam tečem. V gozdu je bilo temno in komajda sem videla, kam stopam. Zdaj sem za seboj zaslišala glasove, ki so se približevali. Stekla sem še hitreje, a zasledovalci so bili hitrejši. Skoraj so me že dohiteli, ko sem se z nogo zataknila za korenino, ki je zaradi teme nisem videla. Padala sem. Pričakovala sem udarec ob trdna tla in trnje, a pristanek je bil mehak. Pristala sem namreč na kupu sena. Kako se je kup sena znašel sredi gozda?
»Hej! Kaj pa ti misliš, da delaš na mojem seniku?! Bi malo požigali, kaj?!«
Res sem bila na seniku. Preden sem se lahko bolje zavedala, so me zgrabile močne roke in me vrgle na tla. Pred menoj je stal moški v rjavi srajci, z gosto brado in brki, da so se mu videle le temne oči, ki so jezno srepele vame. S pogledom je preletel mojo opravo in na obrazu se mu je začel zrcaliti strah. Saj res. Še vedno sem bila oblečena v svoje kavbojke in črn pulover s kapuco. Ni bilo videti, da mu je to posebej všeč. »Čarovnica!« je zakričal.
V naslednjem trenutku je v rokah že držal ostre vile in z njimi meril v moj obraz. »Vstani!« mi je ukazal in nisem imela druge izbire, kot da ga ubogam. Vstala sem in z vilami, uprtimi vame, me je vodil stran od senika in ven na ulico. Imela sem čas, da se razgledam okoli sebe. Tam je bila hiša z leseno streho, pa nekaj, kar je izgledalo kakor hlev. Ozrla sem se po ulici in zagledala cerkev. Cerkev, ki sem jo poznala. To je bila prav ta cerkev, mimo katere sem vsak dan hodila v šolo. Spet sem bila na Vrhniki, a očitno še vedno ne na svoji Vrhniki. Torej še vedno sanjam. Moški me je dregnil v hrbet: »Hodi!« Ubogala sem.
Ko me je vodil po ulici, so se okoli začeli zbirati ljudje in s prsti so kazali name. »Čarovnica!« sem jih slišala mrmrati. Ob cesti je stala krčma in nad vrati je visel napis: Oberlaibach beste essen. Srednji vek torej. Super. Vedela sem, kam me vodijo, še preden so me končno prignali pred lesen oder. Grmada. Obtožili me bodo za čarovnico in sežgali na grmadi. Zdaj sem se že res želela zbuditi iz teh sanj. Nisem se mogla upirati, ko so me po stopnicah zvlekli na oder in me privezali na vrv. V naslednjem trenutku sem že visela nad ognjem. Ogenj mi je žgal stopala, a strah je preglasil bolečino, ki bi jo morala čutiti. Zdaj se bom zbudila. Zdaj zdaj.
Spet je bila tema. Sedela sem za mizo. Sanj je bilo konec in spet sem bila doma. Na varnem. Nisem bila v gozdu in nisem visela na grmadi. A zakaj je tako temno? Hotela sem vstati s stola, da bi prižgala luč, in v tistem trenutku zaslišala moški glas, ki se je razlegel nekje izza vrat: »Mati, kave bi!«
O, ne.
Iza Zrnec, 9. A
OŠ Ivana Cankarja Vrhnika
