Če kdo, potem imajo vojniški starši res srečo. Izbirajo lahko med »klasičnim vrtcem«, ki se obenem ponaša z novo zgradbo, »celjskim« Danijelovim levčkom, ki velja za katoliški vrtec, po novem pa lahko otroka dajo tudi v zasebno varstvo Jožici Kolar iz Ivence, ki vzgaja po montessori sistemu. »Pridite in si sami poglejte, kakšen način imamo,« me pozove, ko želim bolj »na hitro« izvedeti, kakšne so sploh razlike med ostalimi oblikami varstva. Možnosti, kdaj in kam naj bi prišla na obisk, je veliko, saj ima Jožica dvakrat na teden tudi v Žalcu igralne urice za otroke, ki sicer niso vključeni v njeno varstvo.

Ni bilo ravno glasno, zato sem sprva skoraj podvomila, če sem prišla na pravo mesto. Na vsakem koncu učilnice je kakšen otrok skupaj z eno od Jožičinih pomočnic sedel na majhni preprogi in kaj počel. Najmlajši so na primer prestavljali fižolčke iz ene posode v drugo (triprsti prijem od leve proti desni, odlična predvaja za držanje pisala, opomni Jožica). Spet na drugem koncu se je nekomu zahotelo sadja. Sam si je postregel, si sadje narezal (pa ne s plastičnim nožem) in sedel za mizo, na koncu pa vse lepo pospravil. In to vključno z brisanjem mize. Na koncu pa je celo krpo dal sušit. Neverjetno! Pa kje so našli te otroke, pomislim. »Bi kozarec vode,« me predrami ljubek glasek in odhiti po kozarec. Videti je, da sem se mladi dami s tem, ko sem privolila, celo ustregla. Veselo je začela kramljati z mano in mi razkazovati, kaj vse pri njih počno. »Ti pokažem okostnjaka? Vidiš, tole je hrbtenica. In po tem na koncu se vidi, da je ta okostnjak bil fantek,« ponosno razglasi in pokaže na trtico.

Pisane črke so otrokom lažje

»Prav, Ana, bom sedaj jaz prevzela,« vskoči Jožica in s tem rahlo užalosti tako mojo malo učiteljico. Dekletce me je s svojo razlago povsem prevzelo. Po drugi strani so pa prava vprašanja šele sedaj začela bruhati iz mene. Kaj dela okostnjak v vrtcu? Pa zakaj vidim tam izrezane pisane črke? Pa prave nože, vilice ... »Montessori pedagogika daje velik poudarek vsakdanjemu življenju. Zato imamo prilagojeno kuhinjo, majhne police, pravo vodo, pravi pribor, prave krožnike. Če se kaj razbije, se pač razbije. Tako vsaj vidijo, da ima vsako dejanje posledico. Vedo pa tudi, kje je metla in se pač pomete. Če je mokro, tudi pobriše. Starši si prevečkrat predstavljajo, da je vse razbito. Leto in pol staremu otroku v povprečju dvakrat kaj pade iz rok. Potem že ve, da mora biti pozoren in krožnik nesti počasi,« povsem razumljivo razloži Jožica.

Ta razlaga mi je »sedla«, še vedno pa sta mi veliko uganko predstavljala okostnjak in črke. Pa še tiskane niso bile, temveč pisane. »Kaj otrok najprej 'piše'? Povezane čačke, te lažje riše kot ravne črte. To jim je povsem naravno. Zato je tudi pisana abeceda zadnje bolj naravna. Mi otroka najprej skozi igro 'učimo' prepoznati glasove. Potem mu pokažemo, kako smo se ljudje zmenili, da ta glas zapišemo. To konkretno črko lahko tudi prime, da občuti, da ima na primer črka A luknjico. Šele nato otrok sam kaj zapiše. Najprej se nauči pisati, nato brati, saj je misli drugih težje brati kot svoje zapisane misli.« Tudi pisana abeceda postane ob misli na otroške čačke razumljiva. Vendar, zakaj sploh abeceda? »Ker so otroci v občutljivem obdobju in se lažje naučijo, saj se učijo drugače kot takrat, ko so stari šest, sedem let. Takrat se morajo res naučiti. Če se naučijo prej, pa je to kot nekakšen življenjski proces.«

Prvi montessori vrtec v Celju

Splošno znano je, da otroci vse »srkajo kot gobe«, torej ima tudi ta razlaga povsem realne temelje. Skoraj ne čutim več potrebe, da bi povprašala po okostnjaku. In globusu. Pa vendar. »Otrok si težko predstavlja, kaj je tisto trdo, ki ima pod kožo. Tako pa mu postane jasno. Mogoče se sliši učeno, a ni tako. Vse gre preko igre. Poznam malčka, ki zna našteti vse afriške države. Mogoče se spet sliši pretirano. A potem se spomnite, da znajo malčki zdrdrati imena vseh 'wingsic' in podobno. Zakaj je potem čudno, če si zapomni imena držav? Otrok je v občutljivem obdobju in se bo vse to zdaj lažje naučil kot kasneje. Tega, da se učijo, jim sicer ne povemo. Niti nikoli ne rečemo, zdaj se pa gremo učiti. Različni materiali so na voljo, otrok pa si jih sam izbere. Mi nikoli ne sedimo vsi skupaj za mizo in vsi delamo čestitke, saj enega ne bi zanimalo, drugega pa. Zato je material pripravljen, dela pa tisti, ki ga to zanima. Če želi kdo ravno tisti trenutek delati enako, mora pač počakati. Včasih pride do prepira, a drugi mora pač počakati ali pa se dogovorita za sodelovanje. Tudi opazovanje drugega je del učenja, obenem se učijo spoštovanja in vljudnosti. Tudi duhovnost, bi dodala, je pri predšolskem otroku pomembna, zato so montessori vrtci katoliški.«

Jožica je montessori pedagogiko spoznala povsem po naključju. »Ko sem bila prvič noseča, mi je mož kupil knjigo Srkajoči um,« pripoveduje. Odločila se je za izobraževanja na Montessori inštitutu v Ljubljani in sedaj je v Celju edina montessori pedagoginja. »Želja je, da bi na Celjskem postavili prvi montessori vrtec. Trenutno smo v fazi iskanja investitorja oz. donatorja, ki bi pomagal pri ustvarjanju sodobnega pristopa predšolske vzgoje ter s tem vsem naredil nekaj dobrega,« upa Jožica.

OKVIR: Kdo je bila Maria Montessori

Maria Montessori je bila prva italijanska zdravnica. Poleg študija medicine, ki je bil takrat za ženske nekaj nesprejemljivega, je študirala tudi filozofijo, psihologijo in antropologijo. Ko je začela delati z otroki s posebnimi potrebami, je ugotovila, da so takšni otroci bolj pedagoški kot medicinski problem. Takšne otroke je naučila brati, pisati in s tem zaslovela. Njena pedagogika je sedaj svetovno znana.

 Rozmari Petek