Moral sem resneje razmisliti o kondicijskih, prehranskih in tehničnih pripravah na to zahtevno tekmovanje; zdaj je šlo zares! Vedel sem, da se bom na prvenstvu srečal in pomeril z najboljši amaterji iz vsega sveta. S prihodom letošnje pomladi sem začel kolesariti po naših cestah. Treningi so zajemali krajše ture od 40 do 70 km, daljše ture pa vse do 120 km. Moja priljubljena daljša kolesarska tura je bila Nova Cerkev-Šmohor-Svetina-Vitanje-Stranice. Pri pripravah mi je bil v veliko pomoč in vedno dobre volje prof. Štefan Zabret. Z njim sva v njegovem fitnes studiu opravila veliko ur vaj za ravnotežje in koncentracijo.
A čas je hitro tekel in že je napočil trenutek, da odrinem na prvenstvo. Potrebno je bilo samo še pripraviti kolo in opremo, ki sodi zraven. Z ženo Magdo, ki me je bodrila in mi ves čas stala ob strani, sva spakirala vse stvari in odrinila z avtom v Sarajevo. Ob prihodu je sledila registracija in kljub cepljenju testiranje na Covid-19 ter še nekaj drugih formalnosti.
Sledil je dan D. Štart. Padal je dež in pri 6 stopinjah C smo se kolesarji nad 60 let in kolesarke nad 50 let skupaj napotili na cilj. Do začetka vzpona na Jahorino smo bili vsi tekmovalci že pošteno premočeni. Sledil je dolg vzpon na Trebevič, na 1200 m nadmorske višine, nato spust na okoli 1000 m in od tu ponovno vzpon, v spremstvu snega, na 1590 m nadmorske višine, kjer je bil cilj. Tu me je z objemom, toplim čajem in suhimi oblačili pričakala žena. Kljub zahtevni preizkušnji mi bo udeležba na tem prvenstvu ostala v lepem spominu. Veselim se osvojenega 17. mesta in prispetja na cilj brez poškodb in zdravstvenih posledic.
Hvala obema sponzorjema, ki sta mi pomagala, da sem se udeležil Svetovnega amaterskega kolesarskega prvenstva v Sarajevu, Občini Vojnik in podjetju Intercom Celje, d. o. o.
Tekst: Marijan Kajzba
Foto: osebni arhiv, Magda Kajzba
