Razstava starih mizarskih orodij

Kot se za farni praznik spodobi, je osrednje dogajanje predstavljala slovesna maša, ki sta jo darovala domača duhovnika, p. Branko Cestnik in p. Andrej Koch.  P. Branko je v nagovoru predstavil  namen farne nedelje in ob tem osvetlil lik našega farnega zavetnika, v katerem Cerkev vidi zgled vzornega očeta in delovnega človeka, saj je bil Jožef po svetopisemskem izročilu po poklicu mizar. Morda ni naključje, da imamo zato v našem kraju precejšnje število »tapravih« mizarjev.  

Na razstavi, ki so jo ti lesni (ne pa leseni!) mojstri pripravili posebej za ta praznik, smo si lahko ogledali stara orodja, s  katerimi so naši predhodniki  obdelovali  les, in sicer orodja za sodarstvo, kolarstvo in mizarstvo. V sodobnih delavnicah se ti pripomočki praviloma več ne  uporabljajo, so pa zato skrbno spravljeni na domačih podstrešjih in v drugih »arhivskih« kotičkih, kjer jim z leti raste zgodovinska vrednost.

Slastno druženje, za piko na i še presenečenje

Po maši je sledilo druženje zunaj cerkve. Sladki del scenarija  so uresničile domače »cukerpekarce«, željo po kozarčku rujnega in žejo, ki glede na čas še ni bila prehuda, pa so gasili nekateri frankolovski vinogradniki. Ob vseh domačih dobrotah pa je zadišalo še »presenečenje po domače« – kokošja jajca, pečena na oko ali mešana, oboja v varianti z ocvirki ali brez. Hm, bila so resnično slastna in čisto »natur«, saj so jih proizvedle kokoši iz proste reje. Ne nazadnje, pekla sta jih organist in njegov pomočnik, ki sodeč po svojem priimku (Jajčevič) na to hrano prisega že vse od svojega rojstva.  

Bilo je slovesno in lepo. Za praznovanje torej niso bile potrebne visoke vsote denarja, so pa vsi, ki so karkoli prispevali, v bistvu prispevali veliko. Glede na želje bi naj takšna oblika praznovanja obveljala  tudi v prihodnje in zato tisti, ki pri prazniku letos niste bili prisotni oz. soudeleženi, ali morda za praznovanje sploh niste vedeli, vabljeni prihodnje leto.

Sonja Jakop