»Samomorilno vedenje je kompleksen fenomen, ki se zgodi v kontekstu sovplivanja številnih bioloških, psiholoških, socioloških, kulturnih dejavnikov tveganja in na drugi strani odsotnosti dovolj močnih varovalnih dejavnikov. Čeprav se včasih zdi, da se je samomor zgodil povsem nenadoma in impulzivno, je samomorilni proces nekaj, kar se v posamezniku navadno odvija dalj časa. Oseba, ki razmišlja o samomoru, svojo stisko pogosto na neke načine sporoča okolici, saj je odločitev za samomor polna dvomov, ker si oseba po drugi strani vseeno želi živeti. Tako lahko včasih pri osebi v stiski prepoznamo znake kot npr. umik iz socialnih stikov in običajnih aktivnosti, nenavadne spremembe v vedenju in razpoloženju (vključno z navideznim izboljšanjem), občutke ujetosti, nemoči, brezupa, ničvrednosti, odtujenosti ali različne verbalne znake, ki kažejo na to, da razmišlja o samomoru. Dobro je vedeti, da so znaki samomorilne ogroženosti pogosto prikriti in jih je težko prepoznati. Obenem vemo, da ljudje v vsakdanjem življenju izrečemo marsikaj, česar ne mislimo resno, vendar je bolje vsak namig vzeti resno, preveriti, ali oseba res razmišlja o samomoru in se na to ustrezno odzvati,« je poudarila asist. dr. Tina Podlogar, psihologinja, strokovnjakinja iz UP Inštituta Andrej Marušič, Slovenskega centra za raziskovanje samomora. Kot je še poudarila, se možnosti za pomoč začnejo s tem, da samomorilno vedenje skušamo razumeti – tako splošno kot specifično: »S splošnim imamo v mislih znanje o značilnostih samomorilnega vedenja, ki so skupne večini ljudi, ki se soočajo s tako hudimi stiskami, da razmišljajo o samomoru. Specifično pa se po drugi strani nanaša na vidike doživljanja osebe, ki jo imamo pred seboj, saj je vsaka zgodba edinstvena, obenem pa je za posameznika v stiski ključnega pomena občutek, da je slišan, vzet resno in razumljen. Tako lahko k preprečevanju samomora pripomoremo vsi, saj je ob prepoznavi stiske pri bližnjemu poleg iskanja ustrezne strokovne pomoči ključnega pomena tudi empatičen odziv, iskren pogovor ter krepitev socialne mreže opore.«
Na regijskem strokovnem posvetu v Celju, ki je bil 9. oktobra 2019, v Pokrajinskem muzeju, sta o samomoru skozi podatke, značilnosti in možnosti pomoči spregovorili prim. Nuša Konec Juričič in asist. dr. Tina Podlogar, strokovnjakinji s področja duševnega zdravja. Koncept novih centrov za duševno zdravje, ki ga uresničujemo pod okriljem novega Nacionalnega programa za duševno zdravje 2018-2028, in izkušnje prvih že delujočih centrov za duševno zdravje v celjski regiji so predstavile prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek in prof. dr. Vesna Švab (Center za duševno zdravje odraslih iz Sevnice) ter Anita Požin (Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov iz Celja). O večji harmonizaciji organizacij, ljudi in pristopov na področju varovanja duševnega zdravja so spregovorili številni regijski strokovnjaki na okrogli mizi.
V Nacionalnem programu za duševno zdravje za obdobje 2018-2028 so v enem od prednostnih področij preprečevanja samomora opredeljeni specifični cilji in ukrepi za dosego 15-odstotnega znižanja samomora v Sloveniji. »Med prednostnimi ukrepi so dvig ozaveščenosti in pismenosti na področju duševnega zdravja in samomora, zgodnja identifikacija ogroženih oseb, zagotavljanje dostopnosti do pomoči in obravnave samomorilno ogroženim osebam in njihovim svojcem, zmanjševanje posledic rabe alkohola in omejevanje dostopnosti do sredstev za samomor. Nacionalni program na področju mreže služb za duševno zdravje uvaja Centre za duševno zdravje otrok in mladostnikov ter Centre za duševno zdravje odraslih. Ti centri, ki jih že letos uvajajo v nekatere zdravstvene domove v Sloveniji, med drugim tudi v Celju, Sevnici in Velenju, bodo s timskim interdisciplinarnim pristopom k obravnavi oseb s težavami v duševnem zdravju, povezovanjem z različnimi deležniki v lokalnem okolju in tudi s preventivnim delom pomembno pripomogli k realizaciji ciljev na področju omejevanja problematike samomorilnosti,« je povedala prim. Nuša Konec Juričič, vodja službe za nenalezljive bolezni na Območni enoti Celje Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Pojasnila je tudi, da razveseljujejo podatki, da je stopnja samomora v zadnjih dveh desetletjih že močno upadla: znižala se je več kot za 30 odstotkov: »V letu 2018 si je v Sloveniji življenje vzelo 353 oseb. Stopnja samomora (število samomorov na 100.000 prebivalcev) je znašala 17,1, kar je najnižja stopnja samomora od leta 1965. Podobno kot v vseh pretekli letih je bilo samomorov med moškimi od tri do štirikrat več kot med ženskami, stopnja je za moške v letu 2018 znašala 26,7/100.000, za ženske pa 7,6/100.000. Stopnja samomora narašča s starostjo. V preteklem letu je bila za oba spola najvišja v starosti 80 let in več. Razlike v obremenjenosti s samomorom so tudi med slovenskimi regijami. Povprečna stopnja samomora je bila v obdobju 2009-2018 najvišja v Posavski (26,4), Savinjski (26,3), Zasavski (24,9), Koroški (24,4) in Podravski regiji (23,3), najnižja pa Primorsko kraški (13,1) in Goriški regiji (16,6/100.000). Do upada samomora v zadnjih dveh desetletjih je prišlo v večini starostnih skupin, zaskrbljujoč pa je podatek o postopnem višanju stopnje samomora med osebami, starimi 80 let in več v zadnjih desetih letih.« V Savinjski regiji je v letu 2018 zaradi samomora umrlo 56 oseb, stopnja samomora je znašala 22/100.000. Značilnosti samomora v tej regiji so glede na spol in starostne skupine podobne kot sicer v Sloveniji.
***
Dodatne informacije:
- Prim. Nuša Konec Juričič, dr. med., specialistka socialne medicine in javnega zdravja, vodja službe za nenalezljive bolezni, Nacionalni inštitut za javno zdravje, Območna enota Celje, Ipavčeva 18, Celje, T: 03 42 51 202, E: nusa.konec-juricic@nijz.si
Služba za komuniciranje, Nacionalni inštitut za javno zdravje
Trubarjeva 2, SI-1000 Ljubljana, Telefon: 01 2441 494, 01 2441 572
