Martina držita v kondiciji delo in pesem. Njegovo drobceno in sključeno, vendar žilavo telo daje vedeti, da je veliko in trdo delal. Čeprav je bilo življenje, zlasti čas druge svetovne vojne, zanj večkrat neprijazno, je bila pesem njegova zvesta spremljevalka. Nikoli ni imel visokih pričakovanj, zato tudi ni doživljal velikih porazov. V Lipci (hišno ime Borovnikovih) je odraščal v zelo veliki družini skupaj z 12 brati in sestrami. Po izobraževanju na kmetijski šoli je krajši čas opravljal službo kletarja v vinski kleti Ormož, nato pa se je odločil za kmetovanje na domačiji. Martin pove: »Pri nas smo vedno peli, tako za družinsko mizo kot spotoma, ko smo šli na njivo ali travnik, med počitkom v senci. Starša sta nam vedno prigovarjala: "Kaj bi sedeli brez dela, raje pojmo!" Pa smo spet peli.« Martin je pravi veseljak tudi v situacijah, ko bi bila nejevolja upravičena. Ko so npr. zvrnili voz, poln sena, se je le glasno porogal: »Ha, ha, še enkrat bomo nalagali!« Pojoči mož še vedno s pesmijo zjutraj vstaja in zvečer lega k počitku. Je kot svetilnik sredi vasi, ki seva dobro voljo na vse strani. Tega so v prvi vrsti deležni vsi njegovi najbližji: žena ter obe hčeri in rejenec Sašo s svojimi družinami, ko prihajajo domov na obisk ali postoriti tisto, česar starša ne zmoreta več. Nerganja in zaskrbljenosti Martin ne pozna. Niti v zadnjem času ne, ko mu je zdravnica povedala, da ni povsem zdrav. »Kako naj ji verjamem, saj me nič ne boli, pa delam tudi lahko. Dokler bom imel vsaj tri kravice v hlevu in bom še lahko bral, bo z mano vse v redu,« pojasni. To brez dvoma drži. Čili 90-letnik nameni prebiranju dnevnih novic in drugega čtiva vsaj dve uri na dan, ne mara pa televizije.

»Martin si zasluži, da se mu sovaščani enkrat družno zahvalimo za njegov pozitivizem, ki smo ga Podgorlani (prebivalci Lipe) deležni dolga leta,« so predlagali v Markovi družini. Poleg pobude so prevzeli tudi organizacijo praznovanja. Predlog je pri sosedih naletel na dober odziv, vsakdo je primaknil svoj delež in večina jih je na praznovanje tudi prišla. Zgodila se je prava vaška »fešta« z bogato pogostitvijo. Ker so Martinu že prej namignili, da se lahko nadeja obiska, je takoj pripravil gramofon, da bo gostom lahko »zaigral«. Te potrebe ni bilo. Vaščani so poskrbeli tudi za kulturni program, ki so ga izvedli kvartet Frankolovo (v njem prepeva Martinov zet), ansambel Vrč in posebej za to priložnost ustanovljen vaški otroški ansambel. Ker od trinajsterice Borovnikovih živi še osem bratov in sestrá, najstarejša med njimi je že v 100. letu življenja, ni presenetil niti hudomušni predlog, da bi lahko prodajali gene za dolgo življenje. Ob duhovitih čestitkah vaščanov so jubilantu, ki brani čast najstarejšega krajana v KS Frankolovo (mimogrede, najstarejša med ženskami je 96-letna Terezija Skale), vse dobro zaželele tudi predstavnice krajevnega Karitasa in predsednik KS Frankolovo, Dušan Horvat. Praznovanje častitljivega jubileja so v naslednjih dneh nadaljevali še v družinskem krogu, bratje Pinter pa so ga počastili s Slomškovimi pesmimi, ki jih tudi sam mnogokrat prepeva.