Na vprašanje, kaj je sobotno leto, p. Cestnik odgovarja: »Sam izraz izhaja iz sv. pisma, v stari zavezi je sobota dan počitka. V cerkvenem okolju to pomeni, da takrat nimaš posebnih zadolžitev in funkcij in se lažje posvečaš sebi v smislu oddiha, duhovnega poglabljanja, spoznavanja novih stvari, lahko tudi študijskih. Enako terminologijo poznamo pri nas še na univerzah in pomeni odsotnost visokošolskega učitelja zaradi poglobljenega izobraževanja. Pri redovnikih, kamor spadam tudi sam, je koriščenje sobotnega leta stalna praksa, zlasti pri jezuitih. Praviloma se dodeljuje na vsakih 7-8 let. V tem obdobju intenzivno delaš in eno službo zaključiš, nato koristiš sobotno leto, potem pa sprejmeš drugo službo. Takrat običajno menjaš tudi okolje, ni pa nujno.«

O načrtih za svoj delovni dopust  p. Branko predvideva, da bo že v začetku oktobra odšel v tujino, predvidoma v Španijo ali Nemčijo. »Ne vem še točno, kje bom 'pristal', ne glede na to pa bom živel v enem od naših samostanov, kjer bom za eno leto član tiste skupnosti. Po vrnitvi iz tujine bi rad počel stvari, ki so bolj v skladu s karizmo klaretinskega reda, kot so oznanjevanje, ljudski misijoni in predvsem delo na področju nove evangelizacije. V slovenskem prostoru bi se v prihodnosti namreč rad ukvarjal s katehezo odraslih, ki kljub številnim smernicam iz Rima pri nas še ni zaživela. Praktično je na tem področju najprej potrebno razviti nek sistem in v tem vidim izziv. Zato želim najprej proučiti in naštudirati to prakso na zahodu, da bi jo kasneje lahko razvijal doma. Po vrnitvi župnije praviloma ne bom več vodil, ker zaradi preštevilnih obveznosti ta karizma takoj preide v drugi plan.«

Ko se danes ozre na svoj frankolovski začetek, pravi, da še daleč ni bilo rožnato, da pa pričakovanja faranov do duhovnika niso bila zelo visoka. Hitro se je izoblikoval tim zelo agilnih in pogumnih ljudi, zlasti pri gradnjah, in tako je bila teža razdeljena med župnika in krajane. »V tej župniji so prišle do izraza najboljše plati moje kmečke vzgoje, pri čemer me vodi moto, da se dela ne smeš nikoli ustrašiti, da v težki situaciji (kot je bila tukaj na začetku) vidiš en velik izziv, da si ravno ti tisti, ki ti je zaupano, da to situacijo rešuješ. Iz kmečke logike pa izhaja še ena praksa: ko si sad obral, že misliš na novo setev. Ta devetletka je bila zame, če se izrazim z besedami M. Krajnca,  povest o dobrih ljudeh. V človeku je vedno treba videti dobro, na dobro tudi računati, in ko ljudje to začutijo, res nastane povest o dobrih ljudeh. Nikoli ni bilo večjih konfliktov, vse smo reševali sporazumno, čeprav so bile včasih stvari zelo napete. Moj mandat so res zaznamovale gradnje in obnove cerkvenih objektov, v bistvu pa so bile to tudi obnove odnosov med ljudmi in do župnije.« Strinja se, da bo pri nas potrebno še marsikaj narediti in dodaja: »Vsaka pastoralna - družbena novost je tukaj še vedno problem, v primerjavi z drugimi župnijami so v naši ljudje do modernih pristopov v župniji nekoliko nezaupljivi in se 'držijo nazaj'. Po moje se čuti pomanjkanje verske vzgoje predvsem tiste generacije faranov, ki so danes starši osnovnošolski in srednješolski mladini.«

Sobotno leto za p. Branka pomeni tudi leto njegove odsotnosti z medijskega prostora, tako pri časopisnih kot TV in radijskih hišah. Izjema ostaja tednik Družina, za katero pravi, da bo pisal tudi iz tujine. Za eno leto bo dal na 'počitek' tudi predavanja in nagovore, ki jih pripravlja predvsem s področja mladinske pastorale in odnosa krščanstva do sodobnega sveta in jih izvaja po vsej Sloveniji in tudi v zamejstvu.

Nedvoumno je, da je p. Branko v 9 letih župnikovanja dal naši fari velik in neizbrisen pečat. Zato nas navdaja občutje hvaležnosti, da nam je bil poslan in mu želimo, da si v tem letu nabere novih moči, okrepi svoje zdravje, ob letu osorej pa  zopet postane naš, 'Frankolčan'.

                                                                                                          Sonja Jakop