Občani, ki sežejo čez planke: S prihodom v Vojnik se mu je spremenil svet

»V Vojniku imamo ves luksuz, ki si ga človek lahko zamisli,« trdi Damjan Pintar, dolgoletni direktor Uniorjevega Programa Turizem, ki se seli na vrh Olimpijskega komiteja Slovenije.

Ste se kdaj vprašali, zakaj imamo sredi Vojnika squash center? Ste vedeli, da je Vojnik bil pravzaprav sedež Squash zveze Slovenje? Nenazadnje, ste vedeli, da gre zasluga za to Damjanu Pintarju, Vojničanu in uradnemu začetniku squasha v vzhodni Evropi? Tudi jaz ne. Pintar je pač tiste vrste človek, ki mu šport teče po žilah. Tako ali drugače. Zadnja leta je sicer bolj uveljavljena »drugačna« pot. Ne le da je »poglavar« smučarskega centra na Rogli, pa Krvavca in Term Zreče, je predsednik Zbornice gorskih centrov, podpredsednik Evropskih smučarskih središč, obenem pa aktiven član posebne delegacije Mednarodnega olimpijskega komiteja, kjer je zadolžen za prenašanje dobrih športno-marketinških praks v države, ki zaprosijo za tovrstno pomoč.

Ključen učitelj telovadbe

Vse našteto je tudi razlog, da ga v domačem Vojniku ne srečate prav pogosto. Je pa prav ta kraj z velikimi črkami zapisan v njegovem srcu. »Meni se je svet spremenil, ko sem kot otrok s starši prišel v Vojnik. Pravzaprav mi ga je spremenil učitelj telovadbe, gospod Škoberne. Takrat mi je skozi šport, skozi podajanje njegovega pogleda na življenje odprl oči, da sem videl, da človek zmore vse. Prej sem bil v sivem povprečju, on me je motiviral, da sem se preizkusil, kaj lahko naredim iz sebe,« pripoveduje Pintar. Ključni dogodek v njegovem življenju so bile balkanske atletske igre v Celju. »Želel sem videti to tekmovanje, zato sem štopal do Celja. Ustavil mi je atlet Dušan Prezl, ki je skakal v višino. 'Pokovc' kot sem bil (celo klicali so me Mali), sem se takrat odločil, da bom skakal v višino. Ko sem to željo povedal, me niso jemali resno, ampak so me - kot vse majhne - poslali 'lavfat'. A sem, ne v sklopu treningov, sam začel skakati v višino. Prišla je mini olimpijada, kjer sem kot pionir v finale prišel s preskočenimi 135 centimetri. Nato so tudi najboljši, tisti, ki so skočili 140, začeli izpadati, sam pa sem takrat skočil 145 centimetrov. Takrat sem dokazal sebi in drugim, da zmorem vse. Od takrat naprej ni limitov. To je zame še vedno najpomembnejše tekmovanje vseh časov, pa čeprav sem kasneje kot član AD Kladivar v različnih atletskih disciplinah dobival medalje po Jugoslaviji.«

Sanjal o Olimpijskih igrah

Kot vsak športnik je tudi sam sanjal, da bi kdaj lahko šel na olimpijske igre. »Če ne drugače, da bi tam delal ali bil s tem kakorkoli povezan. Zato pred leti, ko se je prvič pokazala priložnost, da bi lahko delal v Olimpijskem komiteju Slovenija, nisem niti za sekundo razmišljal. Pa čeprav sem bil v Uniorju že pomočnik direktorja Programa Turizem.«

S plantažo cimeta

Tudi ko se je leta 2007 vrnil v Unior, vezi z Olimpijskem komitejem, sicer mednarodnim, ni pretrgal. Zanje je delal na način, da je v petek popoldan sedel na letalo ter se v nedeljo zvečer vrnil domov. Če so bili projekti obsežnejši, pa je zanje žrtvoval svoj dopust. Njegov krog prijateljev in znancev se je posledično z leti močno razširil. Nenazadnje je najbrž edini Vojničan, ki se je rokoval s katarskim emirjem. Prav zavoljo prijateljev je med drugim tudi prvi Slovenec, ki ga poznam, da ima na Šrilanki plantažo cimeta. »To smo bolj za hec družinsko investirali. Tam je namreč zemlja relativno poceni. Naše sadike sicer še niso obrodile, čez kakšni dve leti se nadejamo prvih kilogramov, čez nekaj let pa naj bi pridelali do 400 kilogramov cimeta.«

Pije svojo vodo

Svetovljanski sogovornik kljub vsemu nikoli ne pomišlja, da bi si dom ustvaril kje drugje. Niti na Rogli, kjer ima vrtiček, zeliščni vrt in še kaj, ne. »Rad se sprostim s fizičnim delom, razen teka in smučanja nimam časa za kaj drugega, zato sem rad največ časa v naravi,« opisuje svojo agrarno angažiranost in se obenem pohvali s kilogrami pridelanega krompirja, »tonami« radiča in kartoni posušenega čaja. Celo vodnjak ima svoj. Vodo z Rogle redno vozi tudi domov v Vojnik. »Samo to vodo pijem. Kot tudi samo svoj čaj.« Kaj po vsem tem ga še veže na Vojnik? »Domačo občino jemljem kot najlepši turistični kraj. Ko pridem tja, imam svoj mir, blizu imam gozd, pravzaprav ves luksuz, ki si ga človek lahko zamislil, od zdravstvenih storitev, do šole, kmalu bo še lepa telovadnica, do športnih objektov. Pa še jezero, ki je vrhunsko urejeno, je zdaj blizu. Blizu je tudi Zdravilišče Dobrna, pa Rogla in Terme Zreče. Tega, kar imamo mi, nima nihče. Takšne pogoje, kot jih imamo mi, jih ni. Pa sem marsikaj že videl. V Vojniku uživam, imam dobre sosede, živim v mirnem naselju. Res pa v domačem kraju nisem aktiven. Mogoče me sploh ne poznajo. Sicer pa pravijo, da ti vrednost raste s kvadratom oddaljenosti od lastnega doma.«

Mediteranske igre Almeria

Salt Lake City 2002

Njegova vrednost je v Zrečah krepko zrasla. Kvali- in kvantitativno. »Veliko časa in energije sem dal v to firmo. Na koncu je pomembno, da takrat, ko delaš, v tem uživaš, da imaš poštene odnose z ekipo, da se dobro počutiš. To je pri meni bilo,« ocenjuje svoje delo v Zrečah, ki ga s težavo zapušča. A kot je pravilo v njegovem življenju, na koncu vedno pretehta ljubezen do športa. Zato se hkrati s slovesom od Uniorja veseli vrnitve, tokrat na vrh Olimpijskega komiteja Slovenije.

Rozmari Petek