Logo MojaObčina.si
DANES
13°C
7°C
JUTRI
19°C
6°C
Oceni objavo

Iz koščkov sestavlja zgodbe ljudi

Dosleden, vztrajen raziskovalec usod že skoraj pozabljenih posameznikov
Marko Zdovc ima trenutno v svojem stanovanju kup starih božičnih figuric. Jasno, da ne le naključno. Je namreč dejavni član Turističnega društva Vojnik, ki je soorganizator vsakoletnega Božičnega Vojnika, zato jih ravno s tem namenom zbira. Koliko ima razglednic, nima časa prešteti. Enako skorajda velja za vse druge predmete, ki jih posoja raznim razstavam (jeseni je del svoje zbirke posodil celjski knjižnici, ki je pripravila razstavo o Celjskem 87. pehotnem polku, pa vojaškemu muzeju v Pivki). Sam je raziskal usodo treh strmoglavljenih zavezniških letal, je pa tudi tisti, ki je usodo Doroteje Hauser raziskal do te mere, da je končno izbrskal točen datum njenega rojstva, pa čeprav je moral prečesati skorajda vse župnijske arhive v Gradcu.

 

Marku ni težko ure in ure prebiti v raznih arhivih. Četudi, kot pravi, moraš imeti res srečo, da v celem dnevu najdeš en uporaben podatek. Tako le počasi pride do pozabljenih usod posameznikov. »Imena 147 padlih v prvi svetovni vojni iz Vojnika sem 15 let iskal po arhivih. Na današnjem spomeniku je namreč vpisana le številka, ker so imena, ki so bila napisana na usnju, zbledela. Da so nekoč na spomeniku sploh bila imena, sem razbral iz starih razglednic. Z enimi razglednicami so namreč zbirali denar, saj so svojci takrat za vsako črko imena in priimka padlega morali odšteti po par dinarjev,« opisuje Zdovc. Podobno iskalno akcijo imen padlih je izvedel še v Laškem.

 

Z Laškim pa je Marko tudi osebno povezan. Tam je živel njegov dedek, ki je velikokrat pripovedoval o tem, kako so rešili zavezniškega pilota. Marka pa je zanimalo, kdo konkretno je ta pilot bil. »Pilot – bil je Avstralec po rodu – je aprila 1945 padel v sadovnjak moje družine. Dedkova sestra in njena prijateljica sta ga odpeljali čez hrib v Hudo Jamo, kjer so ga skrili. Če skrajšam, pilot je dočakal svobodo, se poročil in imel pet otrok. Večina njegovih sorodnikov nas je že obiskala. Prinesli so mi kopijo njegovega letalskega dnevnika, v katerem je opisal vse; od dne, ko se je začel šolati za pilota, do dne, ko je strmoglavil.« Ravno Marko je bil tisti, ki je končno vzpostavil stik z družino pilota. Ti so pred leti zaman po Laškem iskali družino, ki je rešila njihovega očeta, Marko je podatke iskal v avstralskem muzeju letalstva in dobil stik od pilotovega nečaka, ki je pilot v sedanji avstralski vojski.

 

Usodi preostalih strmoglavljenih letal, ki jih je raziskal, sta nekoliko drugačni. »Ob strmoglavljenju bombnika v Vrbi pri Dobrni je bilo sedem mrtvih; preživeli so tisti, ki pravočasno skočili iz letala. V ujetništvu so dočakali konec vojne, leta 2001 je umrl zadnji. V gozdu pri Barbarinem rovu je strmoglavil bombnik; pet so jih rešili partizani, pet so jih ujeli Nemci in so jih odpeljali v ujetništvo. A so vsi preživeli vojno, tudi tisti, ki so bili v taborišču. Eden še živi v New Yorku, z njim si dopisujeva.«

 

Letos je raziskal tudi mračno usodo ljudi, ki so bili leta 1941 oskrbovanci sedanje vojniške psihiatrične bolnišnice. Tedaj je bolj veljala kot nekakšen dom onemoglih. »S predstavnikom bolnišnice Albinom Apotekarjem sva poleti obiskala spominski center holokavsta, grad Alkoven pri Linzu v Avstriji. Tam je bil med umorjenimi tudi moj sorodnik Anton Zdovc, zato sem se sploh lotil raziskovanja zgodbe. Ko sem bil majhen, so se sorodniki pogovarjali o njem, a niso kaj dosti vedeli, kako je končal. Anton je nekoč padel z drevesa in se močno poškodoval, tako je prišel v Vojnik. Nemcem so se takšni ljudje zdeli stroškovno nepotrebni. S tremi avtobusi so 9. junija 1941 odpeljali 92 varovancev. Zanje sem pridobil podatke. Za tiste, ki so jih med potjo nalagali z domačij, še nimam podatkov. Enega gospoda so denimo v Arclinu naložili na poltovornjak zato, ker je hodil z berglami. Cel spisek takšnih ljudi so imeli, za katere so smatrali, da ovirajo zdrave. Še danes je grozno hoditi po tem gradu. Vidne so plinske celice in krematoriji. Tudi nekaj njihovih osebnih stvari še hranijo.«

 

S tem je Zdovc razrešil še eno do zdaj veljavno zmoto. V mrliški kapeli pri bolnišnici je namreč zapisano, da so varovance leta 1941 odpeljali v Feldhof, kjer so sicer takrat tudi pobijali ljudi. »Lahko, da so imeli polne kapacitete in so jih zato preusmerili v Linz,« logično sklepa Zdovc. Nam pa ob vsem tem še vedno ni logično, zakaj si je sam izbral poklic iz elektrostroke namesto zgodovinarja. »Saj v osnovni šoli mi je bila všeč, ker smo imeli dobro učiteljico, gospo Žerjav. A če bi bil po poklicu zgodovinar, me stvari morda ne bi toliko zanimale,« zaključi.

 

Tekst in foto: Rozmari Petek

 

Oglejte si tudi