Plezati si začel pred približno 25 leti v Socki. Kako si se navdušil za plezanje?
S prijatelji smo radi raziskovali različne terene in v Socki smo našli skale, ki so nas pritegnile k plezanju. Kupil sem vrv, prijatelj je naredil plezalne pasove iz varnostnih pasov avtomobila in smo poskusili. Nismo imeli nobenega znanja, tako da smo delali tudi kakšne neumnosti, vendar smo preživeli in se iz tega marsikaj naučili. Nato smo šli v alpinistično športnoplezalno šolo in si pridobili ustrezna teoretična in praktična znanja.
Si profesor športne vzgoje, gorski reševalec, alpinist in še marsikaj. Kako je prišlo do Športnega društva Pajki in kaj je njegovo poslanstvo?
Sem tudi trener športnega plezanja. Na fakulteti za šport, kjer sem študiral, sem usmerjal trenerstvo športnega plezanja. Imel sem željo po izobraževanju drugih v plezanju, predvsem otrok. Že kot študent sem začel delati po različnih klubih kot trener. K ustanovitvi društva me je spodbudila predvsem moja organizatorska žilica in izkušnje, ki sem si jih nabral v vodenju različnih dejavnosti. Začelo se je tako, da so najprej v celjskem vrtcu Danijelov levček na mojo pobudo naredili plezalno steno. Tam sem začel s šolo plezanja za predšolske otroke. Pokazala se je želja po nadaljnjem treningu, zato so se začeli tudi treningi na Ljubečni, Polulah in na koncu, ob izgradnji nove telovadnice s plezalno steno, v Vojniku. V društvu želimo tako mlade kot starejše spodbujati h gibanju in širiti plezalno kulturo.
V telovadnici Osnovne šole Vojnik svoje plezalne veščine razvijajo številni osnovnošolci, v okviru rekreacije je plezanje na voljo tudi odraslim. Kako številčna je »družina« ŠD Pajki in kakšno je zanimanje otrok za plezanje?
Vključenih je približno sto otrok in trideset rekreativcev. Plezanje postaja vse bolj popularen šport, lani je postal tudi olimpijski šport. Večina otrok, ki plezajo pri ŠD Pajki, so iz Vojnika, prihajajo pa tudi iz Celja, Dobrne, Žalca, Šentjurja, Ponikve, Slovenskih Konjic, kar kaže na to, da imamo pri nas dobre pogoje za trening. Vojniška plezalna stena je trenutno največja v regiji. Poleti imamo treninge plezanja tudi v skali.
Ni neznano, da mladi Pajki dosegajo tudi najvišja mesta na plezalnih tekmovanjih. Kako uspešni so?
Res je, uspehov ne manjka. Lani smo imeli državnega prvaka v težavnosti in balvanskem plezanju (kategorija cicibanov), imeli smo tudi državnega šolskega prvaka, prvi vikend v februarju pa so naši plezalci dobili pet medalj na tekmovanju Vzhodne lige.
Imajo torej Janja Garnbret, Mina Markovič, Domen Škofic, Jernej Kruder in drugi uspešni plezalci v mladih Pajkih svoje naslednike?
Vsekakor. Imamo nekaj obetavnih otrok, ki imajo možnost uspeti, če bodo le vztrajali. Vrhunski plezalec mora v prvi vrsti imeti talent, ne gre pa brez delavnosti in vztrajnosti. Predvsem pa morajo imeti veselje do plezanja.
Odkar je v vojniški telovadnici plezalna stena, se v aprilu telovadnica napolni z mladimi plezalci. Za kakšen dogodek gre?
Vsako leto v zimsko-spomladanskem času organiziramo dve tekmi. Eno tekmo Vzhodne lige, kjer se med seboj pomerijo športni plezalci vhodne Slovenije, od cicibanov do kadetov. Z okoli 300 tekmovalci velja za eno najbolj množičnih športnoplezalnih prireditev. Druga tekma je državno prvenstvo osnovnih šol, kjer tekmuje približno 200 športnih plezalcev iz cele Slovenije. Predhodno potekajo kvalifikacije, v Vojniku pa poteka finalna tekma, ki bo letos v soboto, 14. aprila. Tekmovanje se za mlajše deklice in dečke začne že ob 10. uri, za starejše deklice in dečke pa ob 13. uri. Tekma je odprta za javnost, tako da vsak, ki ga zanima, lahko pride navijat za mlade plezalce, tudi prihodnje svetovne prvake. Tudi Janja Garnbret, zmagovalka svetovnega pokala, je v preteklosti tekmovala na šolski tekmi.
Tekst: Tanja Pangerl
Foto: osebni arhiv Karlija Pintariča
