Ste opazili, da je iz Vokalne skupine in spiritu naenkrat izginil postaven svetlolasi mladenič, ki je ponavadi izstopal po širokem nasmešku? Da Anžeja, enega od pobudnikov, da se je skupina sploh ustanovila, ni med njimi, mora biti zelo dober razlog, sem pomislila. In imela prav. Anžej Gračner si je našel delo, a predaleč stran, da bi lahko bil še vedno »z glasom« v Vojniku. In le to je edini razlog, da je svojo veliko ljubezen – petje potisnil v ozadje.

Že leto dni kruh služi v tujini, natančneje v Münchnu. Še natančneje v eni tamkajšnjih klinik. Kot tehnik zdravstvene nege je sicer po končani srednji šoli nadaljeval s študijem na Fakulteti za zdravstvene vede v Izoli, a se študij zaradi njegove velike predanosti glasbi (bil je solist v Glasbeni šoli Koper in kasneje tudi na Umetniški gimnaziji Koper) žal ni najbolje končal. »Zadnje leto pred odhodom v Nemčijo sem intenzivno iskal službo v Sloveniji. Pošiljal sem prošnje, se obračal na ljudi, s katerimi sem že sodeloval kot dijak ali študent na počitniškem delu, se obračal na soseda, ki ima soseda, katerega sosed dela … Še sedaj, že po skoraj letu dni, prejemam odgovore v smislu 'več sreče prihodnjič',« pripoveduje Anžej.

Povsem drugačen trg dela

»Ves čas pa so mi po glavi rojile misli o tujini, saj sta se tudi dedek in babica v mladosti sama odpravila na pot v boljši svet,« nadaljuje. »Večkrat sem poslušal njune anekdote in doživljaje, zato sem se odločil, da informativno pobrskam, ali slučajno kjerkoli potrebujejo koga iz moje stroke. Pa se je začelo. V spletni iskalnik google napišem tekst v nemškem jeziku, pogledam nekaj zanimivih ponudb in za šalo pošljem kratko besedilo v obliki prošnje na eno izmed klinik. Če povzamem, odgovorili so mi v roku enega tedna, da se zanimajo zame in naj jih, lepo prosijo, pokličem, v primeru, da me delovno mesto še vedno zanima. Opravim klic in sporočijo, naj se čez tri dni oglasim pri njih. Povprašal sem stare starše, ali bi se z menoj odpravila na nostalgično pot,  in seveda jima ni bilo potrebno dvakrat ponuditi.«

Kot pravi, se je razgovor, ki ga je opravil v petih minutah, kmalu nadaljeval z ogledom klinike ter spoznavanjem sodelavcev. »Če povzamem: v roku dveh tednov sem poslal prošnjo, dobil odgovor, bil na razgovoru, dobil stanovanje od klinike in začel delati. Ko se ozrem nazaj, pomislim, kako neverjetno glede na razmere pri nas. Strah zaradi mojega statusa tujca se je kmalu izgubil, sodelavci so bili motivirani, da me vključijo in sprejmejo medse, številne prireditve, ki jih klinika organizira sama, večerje, izleti, ugodnosti in še mnoge ugodnosti, ki jih ponuja center mesta, pa olajšajo vključitev v družbo. Nadaljnja izobraževanja, napredovanja, vse to je tu mogoče, če le pokažeš interes ter dobro voljo. Nadrejena se večkrat prikaže na hodniku oddelka z vprašanji, če mi je delo še vedno všeč, uživam, ali je kaj, kar me moti… Konkurenca in borba za sodelavce oziroma delavce je tukaj velika in lahko je opaziti, da se trudijo, da bi osebje obdržali in mu omogočali vedno boljše pogoje.«

Niti v tujini ni sam

Še preden bi dobil občutek, da je sam v tujem svetu, je na hodniku že zaslišal domačo besedo. »Ko po dveh dneh bivanja na tujih tleh v stanovanju slišiš 'bog dej, čuj, js sn pa Boris, prideš k nam gor na pivo, pa če kej rabiš povej', ko te pri rentgenu pozdravi 'o lejga, še en, si že doug tu?', pa potem na hodniku srečaš prijatelja s fakultete, ki se ravno odpravlja na prvi delovni dan, dobiš košček domovine v vsakdanje okolje,« pravi Anžej. Za ohranitev stikov s prijatelji iz Vojnika, predvsem z družino in njegovo drugo družino, Vokalno skupino in spiritu, pa ima na voljo tudi kup digitalnih pripomočkov. »Skype in Facebook in drugi so se končno izkazali za zelo koristne.«

Zaključek njegovega »pisma iz tujine« je kljub izredno dobrim delovnim pogojem in prijaznim sodelavcem nekoliko bolj grenak. »Vem, da smo Slovenci dobri ljudje, ambiciozni, željni ustvarjanja in razkazovanja svojih talentov, kljub temu da smo majhen narod. Pa vendar nam mnogim žal ni omogočeno, da svoje sanje izživimo. Še vedno imam željo in prepričan sem, da če me boste čez leto, dve ali tri povprašali, če pridem nazaj domov, odgovorim prepričljivo DA! Veliko sem pustil doma … Želja, da bom lahko nadaljeval tam, kjer sem svojo 'lopato' odložil, je velika. Vrnil se bom le malo starejši, modrejši in z nekimi mednarodnimi izkušnjami, ki bodo morale prepričati naslednjega slovenskega delodajalca. Lep pozdrav in bodi zdrava domovina, mili moj slovenski kraj …«

Rozmari Petek