Jožef Selčan, po domače Lapornikov Pepi, je zanimiv človek, ki je zapisan v kraju kot dober, delaven in pošten krajan. Rodil se je  kot tretji od petih bratov in sestra na Lapornikovi domačiji v Dolu pod Gojko. Že v osnovni šoli si je pridobil vrline, ki so mu v življenju prišle še kako prav. Prepevanje v šolskem zboru, ki ga je takrat vodil učitelj Karel Šmajs, mu je kakor mnogim drugim vlilo v srce ljubezen do petja. Po osnovni šoli se je izučil za zidarja in se star komaj 22 let poročil z ženo Dragico, rodilo se jima je šest otrok. Leto kasneje se je vključil v novoustanovljeni moški pevski zbor Anton Bezenšek in je v 46-letnem delovanju zbora z njim prepotoval lep kos Evrope. Gostovali so na Češkem, v Avstriji, Srbiji, Makedoniji, Črni gori, kar trikrat so gostovali tudi v Bolgariji in prepevali v krajih, v katerih je deloval in tam pustil svoje kulturne in literarne sledi naš rojak, stenograf in profesor Anton Bezenšek, po njem pevski zbor nosi tudi ime. Leta 2008 pa je zbor odpotoval preko luže v Kanado in Ameriko, kjer so prepevali našim rojakom. Iz te turneje ima zelo lepe spomine, najbolj pa mu je ostal v spominu neljubi dogodek, ko so zaradi okvare avtobusa skoraj zamudili na letalo. Anekdot, ki se jih Jože Selčan zelo rad spominja, se je v tako dolgem obdobju prepevanja v zboru zgodilo še kar veliko.

Poleg dela na kmetiji in prepevanja v zboru si je po odhodu v pokoj pred skoraj desetimi leti našel še čas za vokalni sekstet Lindek. Skupina šestih prekaljenih pevcev, izvajanje narodno-zabavne glasbe in glasbe, povzete iz bogate zakladnice ljudske glasbe, v spremljavi harmonike izvrstnega glasbenika Franca Žerdonerja, je prispevala k temu, da so posneli že tri zgoščenke in nekaj videospotov. Selčan vseh nastopov ni zapisoval, kot pa sam pravi, jih je bilo zagotovo preko 100 doma in v tujini.

Selčan je še danes zelo dejaven na vseh področjih. Seveda je njegovo življenje najbolj zaznamovalo prepevanje, zato je za 25-letno delovanje v zboru že leta 1997 dobil najvišje priznanje za zborovsko petje, to je zlata Gallusova značka, leta 2007 županovo priznanje za dolgoletno zborovsko prepevanje in lansko leto še bronasti grb Občine Vojnik. Že nekaj let je član izvršilnega odbora Prosvetnega društva Anton Bezenšek Frankolovo in rad pomaga pri organizaciji različnih društvenih in drugih prireditev v kraju. Jože ni samo dober pevec, je tudi odličen zidarski mojster, ki je pomagal pri obnovi Aletinega doma, pri obnovi župnišča, cerkve na Frankolovem in cerkve na Gojki in še bi lahko naštevali.

Čeprav bo kmalu slavil 70 let svojega bogatega življenja, ima še smele načrte. Z nasmeškom na obrazu mi pove, da bi rad v glasbi še vztrajal, dokler bo seveda zdravje to dopuščalo, in v krogu domačih preživel še veliko let. Ko prideš na obisk na Lapornikovo lepo urejeno domačijo, okoli katere so si otroci pozidali nove hiše, imaš občutek, da si prišel v kraj, kjer so prisotne tiste vrednote, ki jih redko najdeš še kje drugje.

Tekst: Jože Žlaus

Foto: Matjaž Jambriško