Kot majhen fantič sem s svojo mamo večkrat hlačal na dom stare mame mimo te kapele in mama me je vedno opozarjala, da se morava kapele izogibati in iti po drugi poti. Bilo jo je strah že iz dekliških let, ko je hodila mimo te kapele k svojemu fantu – mojemu očetu – in večkrat se je zgodilo, da je tam tudi obstala, rešil jo je moj oče, ki ji je šel naproti. Zgodilo se je tudi, da sva z bratom spremljala mamo na poti proti domu stare mame in da si je zaradi strahu, da ne bi videla kapele, zakrila oči in naju opozorila: »Bosta že videla, kaj se bo zgodilo!« Šli smo mirno mimo kapele in zgodilo se ni nič. Kip sv. Janeza, okrašen z lepim cvetjem, je stal mirno in še zaprt je bil v kapeli z močno okovanimi železnimi vrati.

O Janezovi kapeli, »ki straši«, mi je v otroštvu pripovedoval tudi Očakov Anzek z Dednega Vrha in pred nekaj leti tudi lastnika kapele Ivica in Marjan Lipovšek iz Ilovce, ki sta leta 1982 kapelo obnovila. Vsem tem pripovedovanim zgodbam in legendam je skupno to, da Janezova kapela že več kot 200 let vznemirja domačine in da imajo do te kapele strahospoštovanje. Najbolj mi je ostalo v spominu pripovedovanje o dveh domačinih, ki sta se pred več kot 100 let proti večeru vračala iz svojega vinograda v Črešnjicah proti Ivenci. To naj bi bila gostilničar Žerovnik in premožni kmet Globočnik. Pot ju je vodila mimo ruševin Janezove kapele in ko sta jo obšla, se je začela drama, ki je trajala celo noč.  Poti proti Ivenci nista več našla in ko sta že mislila, da sta na pravi poti, sta bila ponovno pri kapeli in to se je ponavljalo do jutranjih ur. V strahu pred najhujšim sta se zaobljubila, da bosta kapelo lepo obnovila, če prideta živa domov. Kaj se je potem zgodilo, ne vemo. Z gotovostjo pa lahko potrdimo, da kapelica stoji na tem mestu že več kot 200 let.

Druga legenda govori o velikem močvirju, ki je bilo nekoč sredi Brezovca. Vanj je nekoč padel neki bogat in pohlepen možakar, ki se je iz strahu, da bo tam izpustil dušo, zaobljubil, da se bo poboljšal in tu postavil kapelico. Pravijo, da jo je res postavil in pošteno živel do konca svojega življenja.

Po legendi, ki sem jo v otroštvu prav tako slišal od izvrstnega pripovedovalca pravljic in legend Očakovega Anzeka, je bi prostor, kjer danes stoji kapela, namenjen pozidavi velike cerkve. Ko so ljudje že navozili na ta prostor velik kup peska, je ta čez noč čudežno izginil in ostalo ga je le za pozidavo manjše kapele. Večji del peska so baje znosili ptički v sosednjo vas, kjer so ravno takrat gradili veliko novo cerkev in od takrat tudi ime kraja Nova Cerkev. 

Legend in v tančico zavitih pripovedk o Janezovi kapeli je verjetno še več, zato bi bilo škoda, da bi se pozabile. Pa bo kdo morda pripomnil, da so nastale zaradi preveč popitega alkohola ali ljubezenskih težav. Ne vem!

Če vas to zanima, se podajte po gozdni poti do Janezove kapele in morda se bo tudi vam zgodilo kaj skrivnostnega in če slučajno pridete v težave, imate v žepu sigurno mobilnik, da lahko pokličite na pomoč.

Tekst in foto: Jože Žlaus