Na Dednem Vrhu pri Vojniku se je 25. aprila 1897 rodil materi Uršuli in očetu Alojziju sin Janez Jurčak, ki je bil leta 1919 Maistrov borec in je služil kot vojak tretjega bataljona Celjskega polka pri obrambi naše severne narodnostne meje. Mladost je preživljal v krogu družine na hribovski kmetiji na Dednem Vrhu in poleg dela na kmetiji je občasno iskal priložnostna dela. Kljub pomanjkanju in težkim časom v njegovi mladosti se je ohranilo v njegovi duši veliko pripovedk in pravljic, ki so jih pripovedovali ljudje, ki so živeli tod v njegovih otroških letih. Vse to je ostalo v njegovem spominu in dobro se spominjam, da mi je veliko pripovedk in pravljic stric Anzek, tako sem ga klical, pripovedoval v mojem otroštvu. O krvoločnem zmaju v Konjiški gori, o skrivnostni Janezovi kapeli sredi Brezovca …, najbolj pa mi je ostala v spominu pripoved o hudobnih Turkih, ki so lomastili tudi na Dednem Vrhu in o dedu Očaku, ki je vas rešil pred turškim požigom.   

V majhni vasici nad dolino potoka Tesnica je v času turških vpadov živela številčna Očakova družina z bratoma Tončkom in Lojzetom, ki sta bila kot rejenca oteta pomankanja iz neke revne družine. Vasica je štela le nekaj kmetij, pri vsaki hiši pa kup otrok in razumljivo je bilo, da so si umišljali takšne in drugačne igrice, najraje pa so se skrivali v bližnjem gozdiču. Zgodilo se je, da se je nekoč pri igri skrivalnic izgubila vsaka sled za Tončkom. Kam je izginil, ni vedel nihče. Iskali so ga vsepovsod, celo potok v dolini so prečesali, a o Tončku ni bilo ne sluha ne duha. Ded Očak, ki je bil nekakšen poglavar vasi, je menil, da ga je morda raztrgala divja zver ali pa …, da so tod lomastili podivjani Turki in ubogega Tončka ujeli in ga odpeljali v daljne kraje. Spomin na Tončka je skozi dolga leta zbledel, otroci v vasi so odrasli in se razkropili po okoliških krajih.  Minilo je več kot dvajset let, ko so se na bližnjem hribu pojavili kresovi, ki so naznanjali, da prihajajo v deželo krvoločni in roparski turški vojaki.  Očak je dobro vedel, kaj to pomeni, zato je vaščanom naročil, da naložijo na vozove nekaj živeža in ostalih vrednih reči in naj se že zarana naslednjega dne skupaj z živino skrijejo v bližnjem gozdiču. Le ded Očak se ni hotel umakniti iz vasice, skril se je v votlo mogočno drevo, ki je že dolgo stalo sredi vasi. Minil je dan, morda dva, ko je v vasico pridivjala horda turških vojakov in kričala od besa, ker je bila vas prazna, ostale so samo hiše in štale. Očak, skrit v votlem drevesu, je skozi špranjo opazoval, kaj se bo zgodilo. Ko so podivjani vojaki videli, da nimajo kaj odnesti, so hoteli lesene in s slamo krite hiše zažgati. Takrat pa je Očak zlezel iz votlega drevesa, pokleknil pred janičarja in ga z dvignjenimi rokami prosil, da naj pokončajo njega, vas pa naj pustijo pri miru. Janičarja je pogled na starega prosečega Očaka tako ganil, da je stopil s konja, Očaka objel in mu zašepetal na uho, da je on tisti Tonček, ki so ga pred leti ujeli turški vojaki in ga v daljnih krajih vzgojili za janičarja. Turki in janičar Tonček so kmalu odšli in se nikdar več niso vrnili, vasica je ostala nedotaknjena; tako je stari Očak vasico rešil pred uničenjem. Še danes nosi vasica na hribu med potokoma Tesnico in Rovskim potokom ime Dedni Vrh, domačija sredi nje pa Pr` Očak.

Tekst: Jože Žlaus

Foto: arhiv J. Žlaus