Dom je, kjer je srce.

Družina Pavlenč ni le običajna družina. Pavlenčevi so družina, kjer se je stkala perujsko-slovenska naveza. Svoj dom so večkrat zamenjali in njihova pot jih je vodila v daljni Peru, kjer so preživeli 6 let. V njihovem domu zato poleg slovenščine odzvanja tudi španščina.

Aljaž Pavlenč je na potovanju po Peruju spoznal zdajšnjo ženo Sonio. To je bila tista usodna ljubezen, za katero ni bilo ovir in ne meja. Svojo skupno pot sta začela v Slovenj Gradcu, kjer sta se rodila tudi hči Lia Lina in sin Brin. Družina se je kasneje odločila, da slovenska tla zamenja za južnoameriški Peru. Zaradi delovnih obveznosti je Aljaž ostal v Sloveniji še nekaj časa, tako da so se Sonia in otroka odpravili sami. Ker pa je bila ločitev od družine čedalje težja, se jim je glava družine kaj kmalu pridružil. Sprva so živeli v Limi, velemestu, ki je dom kar več kot 8 milijonom prebivalcem. Kaos in mestni vrvež sta polnila ulice prestolnice, zato je družina Pavlenč svojo zgodbo nadaljevala v bolj ruralnem okolju.

Urbano džunglo so zamenjali za pravo džunglo in se naselili v mestu Moyobamba na severu Peruja, ki je znano tudi kot Mesto orhidej. Namestili so se na posestvu s kar nekaj zemlje, ki je omogočala dodatno preskrbo s kulturami, kot so kava, kakav in ananas. Njihovi začetki so bili skromni in tudi težki, saj je bilo novo okolje drugačno od tistega, kar so poznali. Tropsko podnebje in pestrost živalskega sveta v džungli sta pomenila marsikatero novo spretnost in prilagoditev. Ceste v Peruju so v precej slabem stanju, zato je bilo njihovo osnovno prevozno sredstvo motor. Obvezna oprema pa mačeta in gumijasti škornji.

Aljaž je kasneje dobil dobro karierno priložnost in je postal direktor prve ekološke klinike, ki je s svojo fundacijo pomagala socialno ogroženim otrokom do primerne zdravstvene oskrbe. Ta je delovala na podoben način kot Zdravniki brez meja. Na kliniki so gostili misije zdravnikov, ki so oskrbovale zdravstvene potrebe tamkajšnjega prebivalstva. Dobrodelnost spremlja Aljaža tako profesionalno kot tudi zasebno, saj je član Rotary Cluba Celje. Njihova izkušnja iz Peruja, kjer je socialni standard precej nižji, je okrepila zavedanje, da je potrebno ceniti tisto, kar imaš in če imaš dovolj, lahko tudi pomagaš.

Hči Lia Lina in mlajši bratec Brin s posebnim žarom opisujeta vse otroške prigode iz šole in njuno doživljanje življenja v Peruju. Polna sta otroških spominov, ki jih opisujeta zelo živo in doživeto. Najbolj od vsega pogrešata, soglasno, hrano in seveda babico Clarito. Tudi mama Sonia se pridružuje mnenju, da je hrana tista, ki bi pomagala premagovati domotožje. Aljaž pove, da pogreša naravo in mirnejši tempo vsakdana. Družina je enotna, da se Perujci znajo dobro zabavati. V južnoameriški državi imajo veliko festivalov in praznovanj, kjer se veliko pleše in s tem ohranjajo še kako pomembne tradicionalne običaje. Ena izmed kulinaričnih posebnosti tropskega okolja so ocvrte mravlje (siquisapa). Ne gre le za prigrizek, ampak za kar precej drago specialiteto. Med njihovim bivanjem v Peruju je domotožje po slovenski grudi skušala pregnati Aljaževa mama, ki jim je pošiljala pakete s potratno potico, suho salamo in ostalimi dobrotami iz Slovenije. Aljaž obudi spomine, kako so v vseh teh dobrotah poskusili uživati čim dlje in so zato suho salamo rezali na tanke rezine.

Hči Lia Lina v tradicionalni noši Peruja

Po 6 letih življenja v Peruju je padla odločitev za selitev v Slovenijo. Želja, da otrokoma omogočita čim boljšo izobrazbo, je botrovala selitvi nazaj. Vrnili so se pred dobrimi tremi leti, sprva začasno v Kamnik, zdaj pa imajo dom v Višnji vasi v naši občini. Njihova zgodba je enkratna in z veseljem so delili kanček njihove dogodivščine. Zamenjali so kar nekaj domov, ampak konec dneva ni važno, ali je ta dom v Peruju sredi ničesar ali v Višnji vasi. Dom je tam, kjer je njihovo srce.

Tekst: Patricija Ojsteršek

Foto: arhiv družine