Matic, kaj si si želel postati, ko si bil deček?

Iskreno, ne vem. Moram vprašati svoje doma.  

Kako je bilo odraščati v Vojniku? Kaj si kot otrok počel s prijatelji?

Zelo lepo. Živel sem blizu vrtca in šole. Veliko smo zahajali na igrišča, igrali nogomet, košarko ali preživljali čas skupaj drug pri drugem doma. Veliko smo bili zunaj, a smo le generacija, ki se je v osnovnošolskih časih že srečala z računalniki, tako da smo takrat precej igrali igrice in z navdušenjem odkrivali svet računalnikov in interneta. 

Kakšne spomine imaš na osnovno šolo, tvoj najljubši predmet, učitelj/učiteljica?

Mogoče izpostavim zaključek osnovne šole in igranje na valeti v takratnem šolskem bendu. Še zdaj se spomnim, kako smo vadili Nisem več s tabo od Big foot mame. Igral sem bobne, saj sem se v tem času učil tolkala v Glasbeni šoli Celje. Izkušnja nas je povezala in nam ostala v lepem spominu, čeprav potem nismo nadaljevali skupne poti oziroma smo se hitro razšli kot skupina. Najljubši predmet … morda celo matematika. In to zaradi ene meni najljubših učiteljic Leonide Starček Godec. Sicer smo imeli res veliko krasnih učiteljev, tako da bi težko izpostavil samo njo. Vsi so nam dali veliko in nas dobro pripravili na srednjo šolo. Pomembno vlogo za mojo glasbeno pot je imel moj razrednik Edvard Fidler, saj sem pri njemu prvič prišel v stik z glasbo v smislu, da sem igral inštrument. To je bila takrat blok flavta. 

Si tudi pel že v kot otrok?

Ne spomnim se, da bi veliko pel. Zanimivo je, da sem rad nastopal, to se je poznalo predvsem v vrtcu in mali šoli, potem pa v osnovni šoli nič. Hodil sem na klavir v glasbeno šolo, a nisem pel v šolskem zboru. Vse se je začelo z vpisom na I. gimnazijo v Celju,  na »Kajuha«. Tam so hitro odkrili, da sem tenor ter me povabili na avdicijo za gimnazijski pevski zbor. Po uspešni avdiciji sem bil takoj povabljen v moški oktet, ki je takrat deloval na gimnaziji in tako se je potem moja pevska zgodba zares začela. Oktet je bil perspektiven, res smo bili kvaliteten sestav. Nekaj fantov je hodilo na ure petja k prof. Davorju Mikuliću na Glasbeno šolo Celje, zato sem tudi jaz odšel na sprejemni preizkus in začel peti bolj zares v 3. letniku gimnazije.

Zdi se, da je bilo usojeno, saj zaradi omejitve vpisa na začetku nisem niti vedel ali bo profesor imel mesto zame. Kazalo je, da ne, nato pa me je v začetku novega šolskega leta obvestil, da se je eno mesto sprostilo in da lahko pridem.

 Kdaj si ugotovil, da bi rad študiral petje? Zakaj klasično petje? Kdo je tvoj vzornik?

Relativno hitro po vpisu k uram petja so se začeli kazati rezultati in prvi uspehi na tekmovanjih. V bistvu sem proti koncu srednje šole začutil, da bi se s petjem lahko poklicno ukvarjal, ampak sem bil še (pre)mlad, oziroma nisem se dovolj dolgo učil petja, da bi se lahko vpisal na Akademijo. Zato sem se odločil za glasbeno pedagogiko na Akademiji za glasbo v Ljubljani, ker se mi je zdela kot študij najbližje petju in dobra osnova za kasneje. Klasično petje mi je vedno predstavljalo izziv, ni šlo zlahka. Sama misel, da lahko samo s svojim glasom, brez tehničnih pripomočkov, zapolniš cel prostor, me je res navdušila. Seveda se v klasičnem petju skriva tudi veliko igre, saj se pripravljamo za izvajanje glasbeno - scenskih del, in tudi to je dopolnilo mojo željo po nastopanju.

Moj vzor je vedno bil in verjetno vedno bo Luciano Pavarotti. On me je vedno fasciniral s svojo pevsko tehniko in tem polnim, lepim, svetlim, prodornim glasom. Je še vedno številka 1 pri meni, je pa res, da so se z leti pojavili še ostali, tako tuji kot tudi domači pevci, ki jih občudujem. Ko se zelo poglobiš v materijo, spoznaš, kako je klasično oziroma operno petje zahtevno ter začneš ceniti tudi pevce, ki morda na začetku poti niso bili ravno vzorniki. Tako da me v zadnjem času precej fascinirajo tudi naši slovenski tenorji, predvsem tisti, ki so pustili pečat tudi v Zagrebu, kot je na primer Jože (Josip) Gostič.

 Kako potekajo priprave na pomemben nastop? Kako paziš na glas?

Odvisno za kakšen nastop gre. Ko obvladaš notni material, ko se osvoji režija, potem je veliko dela tudi na vizualizaciji in mentalni pripravi. Seveda je treba paziti na glas, kar pomeni, da človek dovolj spi, da pije dovolj vode in da se načeloma ne iztroši preveč, saj nastop vzame ogromno energije. Izogibam se prekomernemu pitju alkohola, kave in ostalih diuretikov, pa tudi hladni pijači. Skoraj vedno imam okoli vratu kakšen šal, še posebno če je hladno in močno piha. 

Sodeloval si že pri kar nekaj resnih projektih, z orkestri, v opernih hišah. Na katerega si najbolj ponosen?

Na glasbeno komedijo #Priležnici, ki smo jo izvedli v gledališču Komedija v Zagrebu in kjer sem pel glavno vlogo. Napisala jo je mlada skladateljica Linda Uran, nastopali pa smo večinoma samo študentje, tudi scenarij in režija sta bila plod študentske domišljije. Predstava seveda ni idealna, ampak energija je bila pa prava. Noro sem užival, ves trud z vaj je bil poplačan.

 Na katero glasbeno sodelovanje si najbolj ponosen?

V bistvu sem ponosen na vsa sodelovanja z veliki dirigenti, režiserji in pevci v operah in teh je bilo že kar nekaj. Nazadnje sem pod taktirko Ivana Repušića, enega najbolj vidnih hrvaških dirigentov, pel Gastona v Verdijevi Traviati. Od domače scene pa sem trenutno, ker je najbolj sveže, ponosen na sodelovanje z Blažem Švabom v oddaji v Petek zvečer.

 O čem sanjaš kot pevec, kaj si želiš, kaj bi počel, če bi bilo meja le nebo?

Želim si na nek način avtomatizirati svojo tehniko petja, ker bi potem vse ostalo bilo bistveno lažje izvedljivo. Seveda bi si želel delovati kot svobodni umetnik, peti po glavnih opernih hišah, potovati iz mesta v mesto … Vendar mislim, da brez tega predpogoja to ni mogoče in da je preveč stresno. Želim si živeti lepo, brez razmišljanja o položnicah in kako bom prišel do konca meseca, ter seveda nekje v miru (po)ustvarjati.

 Zakaj Zagreb? Je bilo težko, ko si se preselil?

Ko sem se odločil za študij petja, sem se odšel na sprejemni preizkus v Ljubljano in v Zagreb. Z veseljem lahko rečem, da so me sprejeli na obe Akademiji. Na koncu so pretehtali tehnični pogoji, kot je na primer večja, novejša Akademija na eni lokaciji, več študentskih projektov, večja konkurenca ter seveda finance. V Ljubljani sem že študiral glasbeno pedagogiko in bi po vsej verjetnosti moral plačati študij petja, medtem ko je študij v Zagrebu zame brezplačen, saj je bil to šele moj prvi vpis na univerzo na Hrvaškem. Stroški življenja so seveda večji v Zagrebu, še posebej če moraš najeti stanovanje. A šolnina v Ljubljani je bila glede na takratne standarde preprosto nesprejemljiva.

 Je težko biti tujec v Zagrebu?

Ne. Če se zliješ s kulturo, ki seveda ni bistveno drugačna od naše, ter dobro naučiš jezik, potem nimaš nobenega problema. Imam srečo, da mi velikokrat rečejo, da sploh ne bi vedeli, da nisem Hrvat, glede na to kako dobro govorim hrvaško. To je zame velik kompliment. Načeloma sem mnenja, da bi tako moralo biti vsepovsod. Če osvojiš jezik in navade, te okolje sprejme za svojega.

 Je tvoja prihodnost na Hrvaškem ali bi se rad kdaj vrnil v Slovenijo?

Prihodnost je tam, kjer bo priložnost. Zagreb imam rad, ne mudi se mi domov, vendar nimam težav s tem, da spakiram kovčke in se vrnem domov ali pa preselim kam drugam. Živimo v času, ko smo zelo povezani med sabo, ko praktično ni problem biti v enem dnevu na drugem koncu sveta. Tako se prepuščam toku. V našem poklicu se večinoma vse zgodi preko vez in poznanstev. Moraš imeti zaupanje dirigentov in režiserjev, da te povabijo, da prideš nekaj odpeti. Samo potrkati na vrata … to na žalost ne gre.

 Kaj ti danes, ko živiš samostojno življenje v Zagrebu, pomenita družina in njena podpora?

Ogromno. Družina je nekaj neprecenljivega, zame najpomembnejša. Mogoče je z leti želja po karieri, dokazovanju, uspehu prišla na isto raven »pomembnosti«, a vendar družina ostaja nekaj posebnega. Sem iz krasne, preproste, delavske družine in svojega izhodišča ne bi nikoli zamenjal. Brez podpore družine marsikaj ne bi bilo mogoče. Vedenje, da imaš vedno bazo in jedro, kamor se lahko vrneš, je neprecenljivo. Samo zaradi te podpore lahko človek hrabro koraka svojim ciljem naproti.

Zakaj imaš rad Vojnik in Slovenijo? Zakaj imaš rad Zagreb?

Vojnik je dom. Preprosto. Slovenija je le podaljšek Vojnika. Gre za pripadnost, kulturo, korenine. So pa seveda tudi objektivno razlogi. Slovenija je lepa, varna dežela, živimo (zelo) lepo v primerjavi z ostalim svetom in imamo vse pri roki.

Zagreb je moj poklicni dom. Tu se dogajajo prvi pravi profesionalni koraki, večino svojega odraslega življenja sem preživel tukaj. Prvič sem živel s cimri v stanovanju in imel svojo sobo, imel prvo najemniško stanovanje, prvi avto. Seveda prvi nastopi v operi, debi. Zagreb je bil prvi za marsikaj. Všeč mi je, kako diha. Je še vedno evropski, ampak nekoliko bolj sproščen kot Ljubljana.

 Kam bi peljal prijatelja iz Zagreba, ki bi te obiskal doma?

Najprej na sprehod po Vojniku, potem na Šmartinsko jezero, za konec v Celje in na Stari grad. Če bi imel s sabo planinske čevlje, pa še na Stolpnik in Grmado.

 Kaj bi svetoval mladim, ki še iščejo svojo pot?

Ne bojte se razmišljati izven okvirjev. Ne rabimo vsi iti po isti poti - šola, služba, družina, otroci. Ne treba, da vsak študira. Pomembno je najti nekaj, kar te navdihuje, nekaj, kar zares želiš početi tudi, ko ti ne gre, tudi, ko ni lepo, tudi, ko bi najraje odnehal. Pomembno je biti odgovoren, profesionalen in osredotočen nase in na svoj cilj. Življenje ni in nikoli ne bo vedno pošteno, pomembno se je tega zavedati in kljub temu poskušati na vse gledati čim bolj pozitivno in vsako stvar obrniti v dobro.

 Najboljši nasvet, ki si ga ti dobil v življenju?

Nisi Milka, da bi lahko ugodil vsakemu.

Tekst: Aja Tihle

Foto: Vedran Janković, Vita Vybihal