Oba sva se rodila pod isto streho, vendar je on moral umreti, ko je bil star komaj 17 let in 5 mesecev. Obešanje talcev v Grabnu na Stranicah spada med najhujše nacistične zločine na slovenskem ozemlju v letih 1941–1945 in je po obsegu ter načinu morije primerljiv z najbrutalnejšimi zločini druge svetovne vojne. Okupator ga je storil slabe tri mesece pred njenim koncem, natančneje 12. februarja 1945, kot maščevanje in povračilo za partizansko zasedo v soteski Tesno, v kateri je 2. februarja 1945 padel eden najpomembnejših nacističnih funkcionarjev, celjski okrožni vodja in deželni svetnik Anton Dorfmeister, ki je za posledicami ran naslednjega dne umrl v celjski bolnišnici. V zameno za njegovo življenje so nacisti v mariborskih, celjskih in trboveljskih zaporih izbrali 100 talcev, med katerimi je bilo precejšnje število v nemški zimski ofenzivi ujetih, tudi ranjenih in bolnih partizanov. Že dan pred eksekucijo so Nemci v celjskem Starem piskru zbrali vse talce, predvidene za usmrtitev, in jih naslednjega dne že pred osmo uro zjutraj (zvezane z žico po dva skupaj z rokami na hrbtu) s kamioni pripeljali na močno zastraženo prizorišče zločina. Za njegovo izvedbo je bil določen oddelek nemške pomožne policije pod nadzorom najvišjih gestapovskih častnikov. Dva pomožna policista sta se prostovoljno javila za rablja in na jablane ob cesti obešala talce, pri čemer je bilo na posamezna drevesa obešenih tudi do pet ljudi. Krvavo početje je trajalo skoraj tri ure in bilo končano okoli poldneva. Talci so viseli do 14. ure, vse dokler jih niso za to določeni zaporniki sneli in zagrebli v dva skupinska grobova. Tragični 12. februar 1945, ko je na Stranicah življenje izgubilo sto zavednih Slovencev (obešenih je bilo 99 talcev, eden je bil ustreljen pri poskusu bega), sodi med najmračnejše dni slovenske zgodovine in odraža vso brutalnost nemškega okupacijskega režima na Slovenskem med drugo svetovno vojno.

Marija Škoflek, roj. Cvikl

Foto: Jure Vovk