Logo MojaObčina.si

Vipava

DANES
20°C
13°C
JUTRI
19°C
12°C

Prešernov dan s Prešernom

V nedeljo, 9. februarja nas je v Kulturnem domu v Podragi, ob obeležitvi letošnjega slovenskega kulturnega praznika, obiskal dramski igralec Anatol Štern. V režiji Zvoneta Šedlbauerja nam je predstavil Prešernovo pesnitev Krst pri Savici. 

Glasovno nežna, izrazno bogata interpretacija, polna strasti je zvenela tako drugače od že poznanih interpretacij Prešernove poezije. Jezik izpred toliko let nam je bil presenetljivo razumljiv in ob  interpretaciji g. Šterna smo mogli čutiti mnogo več od želje po umetnikovih preseganjih samega sebe. Čutili smo Šternovo globoko spoštovanje do človeka, ki se je že pred dobrimi 200 leti posvetil služenju narodu s svojim poznavanjem slovenske besede, tujih jezikov, kulture, zgodovine in človekove duše. Igralčeva očitna ljubezen do tega istega, pa se je skozi rime prelivala v nas poslušalce ter nam povzročala mravljinčenje in ganjenost. 

Besede so posegle globoko v našo intimo in privabile na površje mnoga vprašanja, s katerimi se ne srečujemo le Slovenci ampak kar večina ljudi 21. stoletja: ljubezen med moškim in žensko, zvestoba, Bog, vera, žrtvovanje, krivda in sprava.

Slovenci smo hudo obremenjeni z našo preteklostjo. Današnja sedanjost je bila nekoč prihodnost. Ko se trudimo ustvarjati boljšo prihodnost, je marsikdaj dobro to početi na povsem drugačen, nov način. A če preteklih napak ne sprevidimo, kako bomo mogli videti, kaj je bilo narobe in vnaprej delati prav?

Prešernova pesnitev nas vrača v čase pokristjanjevanja Slovencev. Iz krščanskega Rimskega imperija so misijonarji med Slovane z mečem širili vero v Jezusa, za katero je še ne tako davno tega, ponovno tekla kri mnogih Slovencev in pustila v narodu in posameznikih boleče rane.

Slovenci smo majhen narod, po svoje zaznamovan z nezanemarljivimi darovi. Vedno premajhni, da bi bili pomembni igralci na svetovnem parketu,  vedno podrejeni oblastnikom. Tako  smo se naučili ubogljivo prenašati svojo usodo in se v potu svojega obraza zanašati na Božjo pomoč. Postali smo delovni, zanesljivi, brez velikih ambicij po izstopanju. Naši izseljenci so s svojo pridnostjo povsod lepo zaživeli, niso izstopali, niso povzročali konfliktov v okolju, kjer so se nastanili in so v svojih skupnostih zmogli ohraniti ljubezen do jezika, kulture in domovine. V okoljih, kamor so se izseljevali, ne le zaradi ekonomske stiske ampak mnogokrat tudi zaradi svojih verskih prepričanj, so mogli ohranjati in negovati tudi to svojo najintimnejšo plat, vez z Bogom. 

Mnogi med njimi, ki so ostali doma so svojo trdno vero plačali s krvjo. 

Ob osamosvojitvi nam je bilo Slovencem obljubljeno veliko blagostanje. ” Tja bomo našli pot, kjer sinovi Slave, si prosto voljo vero in postave". Pa nam nekako ne gre in ne gre, kot smo si zamišljali. 

Ko razmišljam o tem, me večkrat zdrami tisti: “Kaj če…?" Kaj če čas našega majhnega delavnega naroda šele prihaja? Kaj če nam vsa za vero in narod prelita kri, od časa Črtomira in Bogomile do danes, v nebesih hrani zaklad, ki čaka, da ga skupaj odpremo? 

Glede na to, da so bile med občinstvom večinoma predstavnice nežnega spola, ki jih je Prešeren tako častil, nam je g. Štern v neformalnem delu našega prijetnega druženja navrgel obilico komplimentov na račun žensk, ki so tudi danes upravičeni, a mnogokrat žal neizrečeni ali pa preslišani.

Za dobro razpoloženje  nam je g. Štern  ob koncu priklical v spomin še vsem poznano Urško in njenega plesalca, Povodnega moža, zaključili pa smo z Zdravljico, Prešernovo še danes aktualno pesnitvijo, s katero se moremo Slovenci poistovetiti do te mere, da smo jo sprejeli za svojo državno himno.

 

A.K.

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi