Že od ranega otroštva je predan športu. Tako se je po končani osnovni in srednji šoli vpisal na Fakulteto za šport. Po študiju se je leta 1981 iz Ljubljane preselil v Trebnje, kjer je na osnovni šoli dobil službo učitelja telovadbe. Takoj naslednje leto je organiziral rokometni krožek za fante, saj se mu je zdelo smiselno, kajti kar nekaj rokometašev je treniralo v različnih klubih po Dolenjski. Leta 1983 pa je bil eden izmed ustanoviteljev rokometnega kluba v Trebnjem.

Kako se spominjate tistih dni?

Zunaj ni bilo enega nogometnega igrišča, odbojka je počasi ugašala, prisotna pa je bila košarka. Diplomiral sem iz nogometa, drugi šport pa je bil rokomet in, ker smo imeli dvorano, sem se enostavno odločil, da gremo v rokomet

In tako je zrasel prvi rokometni klub?

Prvi koraki so bili ustanovitev rokometnega kluba s člansko ekipo, a sama osnova za razvoj kluba je bila prvotna dejavnost na šoli. Seveda takrat ni nihče razmišljal o tem, do katere stopnje se lahko klub razvije. Imeli smo dvorano, veliko volje in zgodba se je razvijala postopoma, korak za korakom. Sproti smo se učili, kaj zahteva klub za samo delovanje in organizacijo, saj osnova so bili fantje, ki so v osnovni šoli pridno trenirali rokomet.

S kakšnimi težavami ste se spopadali?

Na začetku je bilo veliko težav pri samem delu v klubu. Ni bilo denarja, dresov, žog, niti ne pravega trenerskega kadra. Z vztrajnostjo in velikim entuziazmom smo se  vzpenjali in se uvrstili v drugo republiško ligo in leta 1994 že v prvo slovensko ligo.

Kakšna je bila takrat vaša funkcija?

Bil sem trener članske ekipe, poleg rednega dela pa sem vodil tudi mlajše selekcije, iz katerih smo dobivali igralski kader za člansko ekipo. K temu velikemu uspehu so veliko pripomogli številni požrtvovalni delavci, ki so skrbeli za nemoteno delo v klubu.

Je bilo naporno?

Priznam, res je bilo, toda z velikimi odrekanji smo postavili RK Trebnje na slovenski zemljevid vrhunskega rokometa. Tako že od leta 1995 igramo v prvi ligi. S tem se lahko pohvalijo le trije klubi v Sloveniji. Seveda pa vse to ne bi bilo možno brez podpore družine. Štiri vogale je podpirala moja žena, oba fanta pa sta tako ali tako trenirala v klubu in nato tudi zelo uspešno igrala za člansko ekipo.

Alojz je kot športni pedagog skoraj štiri desetletja spodbujal različne generacije k razvijanju telesnih spretnosti, krepitvi športnega duha in veliko generacij popeljal v svet rokometa. Tako je izkušnje prenesel na mlajše  generacije in s tem poskrbel, da nadaljujejo njegovo poslanstvo. Po njegovih stopinjah je šel tudi sin Marko, ki je ravno tako učitelj športne vzgoje na trebanjski šoli. Tudi on je trener mlajših selekcij v rokometnem klubu, za katerega je dolga leta tudi igral in bil vrsto let tudi kapetan članske ekipe. Tako sta skupaj z bratom Blažem kar nekaj sezon igrala skupaj. Žal pa je njega pred desetimi leti zaustavila poškodba kolena. Z Alojzovo pomočjo se je uspela sestaviti dovolj ambiciozna ekipa v vodstvu, trenerskem in igralskem kadru, ki je klub pripeljala v 1. ligo. Ustvaril in izpilil so ogromno dobrih igralcev. Rokometni klub Trimo Trebnje je postal spoštovan, tako po rezultatih 1 ekipe kot tudi po delu z mlajšimi selekcijami. S 40-letnim delovanjem na športnem področju je tako pustil neizbrisen pečat in veliko prispeval k ugledu in prepoznavnosti občine Trebnje.

Časi in mladina so drugačni. Menite, da bodo še tako zagnani?

Rek Kolikor vložiš, toliko dobiš, je tisto, kar še vedno drži. Mlade je predvsem pomembno navdušiti, se z njim ukvarjati in jih motivirati. Danes je mladina drugačna kot v starih dobrih časih. Tudi pristop je bolj pedagoški z veliko pohvale in treba se je prilagoditi, če želiš fante zadržati v procesu treninga.

Alojz, stopili ste v mirnejše obdobje, obdobje penzionista. Kako izgleda tak preskok?

Upokojitev pomeni, da si bom sam razporejal  aktivnosti, ne bo točno določenega urnika, vikendi bodo namenjeni sprostitvi. Bom pa še vedno  spremljal dejavnosti v klubu kot zvesti navijač. Imam tri vnuke in vnukinjo. Vsi trije vnuki že trenirajo rokomet in z veseljem jih bom spremljal na njihovi življenjski poti.

Alojz sprostitev najde tudi v vinogradu na Megleniku, kjer prideluje modro frankinjo. Enkrat tedensko s prijatelji igrajo tudi nogomet, ne zamudi pa tudi nobenega športa po televiziji. Ponosen je na vsakega športnika, ki doseže vrhunski rezultat v svetovnem merilu in pravi, da smo velik športni narod.

Za ves njegov trud in življenjsko delo so se mu zahvalili tudi igralci RK Trimo Trebnje. Na tekmi v domači dvorani, 23. septembra, ko so med polčasom v znak spoštovanja in hvaležnosti upokojili njegov dres s številko 13. 

Hvala, Lojze za vse. Naj bo sedaj vsak trenutek vašega časa poseben.

Mojca Smolič