Simona Anžlovar iz Dolenjih Selc si je konec preteklega leta v razvedrilni oddaji Japajade šov prislužila naziv naj kmetica leta. A bolj kot na osvojeni naziv je ponosna na svoj dolgoletni trud, vztrajnost in vse, kar je skupaj z družino ustvarila na kmetiji. Zanjo kmetovanje ni le poklic, temveč način življenja, pripoveduje z žarom v očeh.

V oddaji Japajade šov ste postali naj kmetica leta. Kaj vam pomeni osvojeni naziv oz. kaj vam prinaša?

Vsekakor smo po oddaji bolj prepoznavni. Pogosto se zgodi, da me kdo ogovori, in to je lep občutek – dokaz, da je oddaja pustila sled. Opazili smo tudi več zanimanja za naše delo – oglasilo se nam je nekaj novih strank, nekatere so nas celo obiskale. Presenetilo me je, da so prišli tudi ljudje iz bližnje okolice in povedali, da prej sploh niso vedeli za nas, čeprav smo tako blizu. Prav ta odziv in nova poznanstva mi pomenijo največ.

Predvsem pa mi osvojeni naziv predstavlja veliko priznanje in ponos za ves trud, ki sem ga vložila v delo na kmetiji. Že dejstvo, da nikoli nisem obupala nad kmetijstvom in sem kljub izzivom vztrajala, dojemam kot osebno zmago. Danes, ko lahko pridelam svoj kruh in si zagotovim lastno hrano, čutim največje zadovoljstvo in potrditev, da je bilo vztrajanje vredno truda.

Kaj pa vas je pripeljalo na Japajade šov?

Za prijavo na šov se pravzaprav nisem odločila sama – prijavil me je sin. Pred tem smo bili povabljeni k Mariji Merljak na dogodek »Naj diši po domačem« v BTC Cityju. Tam so organizatorji spoznali našo družino in nas povabili k sodelovanju v šovu. Sprva sem se precej branila. Zdelo se mi je, da nimam kaj posebnega pokazati, saj sem »samo kmetica«. A prav ta misel se je izkazala za zmotno.

Ko prideš v takšno okolje in vidiš, kako zelo cenijo tvoje znanje, izkušnje in delo, se začneš spraševati, ali si res samo kmetica. Za tem poklicem namreč stoji ogromno znanja, odgovornosti in spretnosti, česar se tega pogosto niti sami ne zavedamo.

Kmetovanje vam sicer že od malega ni tuje.

Prihajam iz Vavpče vasi in tudi doma smo imeli manjšo kmetijo, kjer pa sem bila glavna pri vožnji s traktorjem. To je bil moj hobi, v katerem sem neizmerno uživala, in takrat sem bila pri tem verjetno celo bolj spretna kot marsikateri fant. Zadnjih nekaj let pa to nalogo raje prepustim sinovom.

V Dolenjih Selcah danes skupaj z možem Aleksandrom vodita kmetijo in skrbita za 17 hektarjev obdelovalnih površin in 15 hektarjev gozda. Ukvarjata se s kozjerejo, imate tudi svojo sirarno. Še pred sedmimi leti pa ni bilo tako.

Pred tem sva več kot 20 let gojila govedo. Ko sem se primožila, je imela tašča sedem krav in dve telički, midva z možem pa sva oba hodila v službo. Ko je tašča zbolela, je nastopil trenutek, da kmetijo preda. Takrat sva se spraševala, ali obseg kmetije obdržati, povečati ali zmanjšati. Na koncu je prevladala odločitev, da ostanem doma, predvsem zaradi slabih izkušenj, ki sem jih imela s službami. V prvi sem ostala brez zaposlitve zaradi nosečnosti, v drugi pa smo namesto plače dobivali akontacijo.

Tako sem začela delati doma in tudi otroke sem vedno učila, da je najbolj zanesljiv denar tisti, ki ga sam ustvariš. Če pa si odvisen od drugega, je vse odvisno od njegove dobre volje – ali ti bo dal ali ne.

Kaj pa vas je spodbudilo, da ste se odločili za prehod z govedoreje na kozjerejo?

Na kmetiji smo imeli 55 glav govedi, od tega 28 molznic, ostalo pa je predstavljal podmladek, mleko pa sva oddajala. Sčasoma sva ugotovila, da je kmetija premajhna, zato bila sva na tem, da kmetovanje opustiva. Potem pa se je zgodil nekakšen splet okoliščin – pot nama je prekrižal moški in predlagal, naj poskusiva s kozami. Sprva sem bila skeptična: »Kaj bom pa jaz s kozami delala?« »Pomolzla jih boš,« je rekel in jaz pa sem se začudila: »A koze imajo mleko?« (smeh)

In tako smo začeli s približno 40 kozami, danes jih imamo 140. Sprva sva imela samo mleko, ki sva ga oddajala, kasneje pa sem bila prisiljena, da se naučim še njegove predelave. Začela sem z učenjem in se zelo hitro priučila postopkov in kakovostne predelave. Kozje mleko je namreč občutljivejše kot kravje, je pa tudi bolj hranljivo in lažje prebavljivo.

Doma ste uredili tudi sirarno.

Ko smo začeli izdelovati prve izdelke, smo potrebovali ustrezne prostore. Preuredili smo staro mlekarno in jo postopoma opremili v sirarno. Danes vse izdelujemo sami. Imamo mleko, jogurt in kefir, mladi sir, sirotko, navadno in albuminsko skuto, dimljene, poltrde in trde sire, deset do dvanajst vrst sladoleda, sladko smetano, maslo in skyr.

Sprva smo izdelke prodajali na tržnicah v Trebnjem, Novem mestu in Ljubljani. Kasneje nas je k sodelovanju povabil Mali plac za prihodnost, tako da zdaj štiri dni v tednu prodajamo po Sloveniji, ob sobotah pa smo še na ljubljanski tržnici. V nedeljo že začnem pripravljati izdelke za nov teden.

Pogosto poudarjate, da človek ne sme nikoli obupati. Tudi sami niste. Kaj pa vas žene naprej v najtežjih trenutkih?

To, da nikoli ne veš, kaj prinaša jutri. Danes je lahko oblačen dan, a prej ali slej se bo vse obrnilo. Sicer ne veš, v katero smer, a če zaupaš, da je vse tako, kot mora biti, in delaš pravilno, se stvari izidejo. Pomembna sta močna vera in zavedanje, da si dober in pošten – če si tak, veš, da te nekdo vodi in skrbi zate.

Poleg uspešnega vodenja kmetije ste tudi mama treh sinov in hčerke ter babica dveh vnukov. Kako vam uspe usklajevati vse te vloge?

To pa je tisti kmečki ritem, ko se naučiš 24 ur spremeniti v 27. Že od nekdaj sem bila vajena, da izkoristim vsak trenutek. Na kmetiji moraš namreč hkrati opravljati več stvari, drugače ne gre. Dnevi so tako zapolnjeni, da moraš res vse dobro načrtovati.

Meni ni nikoli dolgčas. Doma vedno najdem dovolj opravkov, ki jih želim postoriti. V tem uživam in si ne želim, da bi šla kam drugam. Doma je vse tako izpopolnjeno, da sem zvečer res vesela opravljenega dela.

Kako pomembna pa je pri vašem delu podpora družine?

Podpora družine je ključna, saj sam ne zmoreš vsega. Fizičnega dela je ogromno – za pomoč vedno računam na moža ali sinove. Jaz se posvečam predelavi in pripravi izdelkov, mož pa je prevzel prodajo. Pri delu v sirarni mi večkrat priskoči na pomoč hčer Nives, vnučki pa poskrbijo za kozice. Tako da pri delu sodelujemo vsi.

Ponosna sem na svoje otroke, tudi zato, ker znajo sami zaslužiti svoj kruh. Vedno sem jih učila samostojnosti, že ko so bili majhni. Če kot starš vzgojiš otroka, da zna sam poskrbeti zase, je to največja zmaga, ki jo lahko dosežeš.

Večkrat sicer poudarjate, da vloga kmetov ni dovolj spoštovana.

Da danes kmet ni vedno dovolj spoštovan, smo največ krivi sami. Spomnim se, da me kot otroka učenje ni zanimalo in vedno so nam govorili: »Če se ne boš učil, boš pa dober za kmeta.« A resnično malo kdo ve, koliko znanja in spretnosti prinese s seboj delo na kmetiji.

Šola ti da splošno znanje, medtem ko življenje na kmetiji zahteva ogromno praktičnega znanja, ki ga ne dobiš nikjer drugje. Zato bi se morali kmetje sami ceniti in svoje znanje prenašati naprej na otroke. Sama vedno poudarjam: Če ne bo kmeta, bodo vsi ostali lačni. Vse, kar jemo, prihaja iz zemlje. Zato moramo biti sami ponosni na to, da smo kmetje.

Kaj pa vloga žensk na kmetiji?

Uspešen kmet ob sebi potrebuje tudi žensko. Sam ne moreš narediti vsega. Osnova kmetije je ženska roka, ki poskrbi za red – v hlevu, v hiši, povsod. In prav ženska je tista, ki največ prispeva k vsakodnevnemu življenju na kmetiji. Moški opravljajo več fizičnega dela, medtem ko ženska daje dih kmetiji.

Kaj pa bi sporočili mladim, ki se odločajo za prevzem domače kmetije?

Kmetovanje ni lahko – to je način življenja. Ko se za ta poklic enkrat odločiš, ta korak narediš za nadaljnje rodove.

Mlade ženske se danes pogosto bojijo kmetij, a delo je precej posodobljeno – ni treba, da si umazan, delaš pa za sebe. Res je, da je na kmetiji dela dovolj za vso družino in da ni vedno lahko, a sama tega ne bi nikoli spremenila, saj si resnično svoboden. In jaz vedno pravim: Nikdar ne boš šel na kolena, dokler boš imel svoj kos kruha.

Simona, hvala za pogovor. Želimo vam obilo uspeha, ponosa in zadovoljstva na vaši kmetiji tudi v prihodnje.

Joži Sinur
Foto: Osebni arhiv Simone Anžlovar