Vaščani so se na praznik skrbno in z veseljem pripravljali, saj so želeli svojega rojaka sprejeti s toplino in hvaležnostjo. Pri bogoslužju je ubrano in svečano zapel zbor, ki je pod vodstvom Ingrid Praznik povezal glasove pevcev od blizu in daleč. Petje so obogatili glasbeniki Kristina Škibin, Robert Rolih, Lucija in Larisa Šuligoj ter Timotej Lukežič. Skupaj so ustvarili praznično slovesnost.

Obhajanje srebrne maše je marsikoga spomnilo na jubilejno leto 2000, ko je 16. julija bil prav tako velik praznik – nova maša. Takrat si je mladi duhovnik izbral geslo »Svojega Boga poveličujem«, ki ga spremlja na njegovi poti še do danes. Pot ga je vodila od Bertokov in Sv. Antona, pa Nove Gorice v župnije Rodik, Hrpelje - Kozina, Klanec s podružnicami do Dekanov in Črnega Vrha. Danes duhovno spremlja župniji Podgrad in Hrušica s podružnicami.

Kot pred 25. leti je srebrnomašnika tudi tokrat v imenu župljanov pozdravila Alenka Lukežič. Poudarila je, da ga Biljenci sprejemajo z enakim veseljem kot ob novi maši, ter izpostavila pomen duhovnika kot tistega, ki prinaša veselje, upanje in Jezusa sredi stisk. V imenu vseh se je zahvalila Bogu za dar srebrne maše in srebrnomašnika izročila v Božje roke in varstvo Marije.

Ambrož Lukežič je srebrnomašniku izročil glinen izdelek z reliefom cerkve sv. Antona, frnaže in mlina ter knjigo biljenskih narečnih besed kot izraz spoštovanja in želje, da se ohrani dediščina kraja, ki jo nosi v srcu.

Slavljenec je v pozdravu spomnil, da srebrna maša sovpada še z drugimi obletnicami – z blagoslovom obnovljenega oltarja in ambona ter z obletnico prvih Marijinih prikazovanj v Medžugorju. Prav zato je poudaril pomen molitve in izročanja Mariji, ki spremlja vernike na njihovi poti.

S sveto mašo se je jubilant zahvalil Bogu za vse prejete milosti v četrt stoletja duhovništva ter se ob koncu slovesnosti zahvalil vsem zbranim in vsem, ki so mu stali ob strani.

Po končanem bogoslužju so se prisotni zbrali za cerkvijo. Biljenci so pripravili prijetno druženje v senci za cerkvijo. Ob dobrotah, ki so jih pripravile pridne roke vaščanov, so si izmenjali občutke o doživetem prazniku, pokramljali z jubilantom in se skupaj fotografirali.

Dan je prinesel več kot le spomin na 25 let duhovništva domačina – bil je praznik hvaležnosti, skupnosti in vere, ki povezuje.

 Srebrnomašnikova družina

Foto: osebni arhiv