V času, ko sta obe bližnji mesti Evropski prestolnici kulture, smo na pobudo domačega župnika Roberta Ušaja želeli predstaviti tudi kulturni utrip v naši župniji. Marsikdaj zmotno mislimo, da v našem kraju ni veliko stvari, ki bi jih lahko pokazali. Pa vendar – že samo dejstvo, da naša župnija šteje več kot 750 let, priča o bogati zgodovini župnije, katere del smo tudi mi. Veliko pa je tudi dogodkov in ljudi, ki so globoko zaznamovali naš kraj.Med njimi izstopata Veronika Vera Lestan in Ivan Štanta.

Življenje in literarno ustvarjanje  Veronike Vere Lestan je bilo predstavljeno v igranem odlomku, v katerem Vera (igrala jo je Eva Dolinšek) sama govori o svojem delu. Predstavi nam kruti čas fašizma in svojo jasno odločitev, da je raje brez službe, kot da bi otroke učila v italijanskem jeziku. V domači župniji je bilo dovolj dela. Pomagala je župniku, vodila Marijino družbo in Marijin vrtec, učila otroški pevski zbor in skrbela, da so se otroci ob tem učili slovenskega jezika in slovenskih pesmi. Bila je narodno zavedna in globoko verna, kar nam kažejo tudi njene pesmi. Najbolj znana je Bodi tisočkrat pozdravljen, ki jo je uglasbil Lojze Bratuž - prva žrtev fašizma na Goriškem. Začela se je II. svetovna vojna. Primorci so navdušeno sprejeli partizansko gibanje, saj so bili prepričani, da je to prava rešitev za naš narod. Veliko podpornikov je bilo tudi med globoko vernimi ljudmi. Vera pa je bila manj zaletava. Poznala je sadove komunizma v Rusiji in slutila je, da bo komunizem izkoristil narodovo stisko za prihod na oblast. Leta 1943 je kapitulirala Italija. Vojna pa se je nadaljevala in revolucija je v Mirnu pokazala zobe. Jeseni 1943 so partizani v oktobru in novembru neznano kam odpeljali več nedolžnih ljudi, ki se niso nikoli več vrnili. 14. novembra, v nedeljo, so po isti poti odpeljali tudi Vero. Nikoli se ni vrnila. Ob njenem tragičnem koncu je zavladala boleča tišina in strah je ohromil vas.

Drugi del večera je bil posvečen Ivanu Štanti, ki se je rodil leta 1933. O Verini smrti je napisal tole pesem:

Veri Lestan

Krščansko dekle plemenitih čustev,

ki je cvetelo na Vipavskem bregu,

v družini, ki poznala je molitev,

zavedni na slovenske korenine.

Ah Vera, neupogljiva hrbtenica!

Napoti si bila rdečim, črnim….

Potujčevanje našlo je pregrajo,

napad na vero svojo mučenico…

»To je upor, črni klerikalizem!«

že vinjeni so vpili v bližnji krčmi.

Ko noč zakrila je obraze podlih,

odvedli so ovčico, jo zaklali….

Z ustrahovalnim molkom jo obdali.

Pod mrtvim listjem desetletja čaka,

da Božja roka jo otme iz mraka.

Nihče pravzaprav ne ve, ali je Ivan kot desetletni fantič ob sami Verini smrti vedel, kaj se je zgodilo. Je slišal zgrožene pogovore odraslih? Prav gotovo so se doma pogovarjali o tem, saj je bila Vera njihova bližnja sorodnica.

Ivan je bil najstarejši od šestih otrok. Starša sta ga vzgajala v trdni veri. Življenje družini ni prizanašalo. Leto 1944 je v kraj in njihovo družino prineslo hudo tragedijo. 18. marca 1944 je bil lep in sončen pomladni dan. Čeprav je bila vojna v samem vrhuncu svojega strašnega delovanja, so ljudje z upanjem in vztrajnostjo obdelovali polja. Tistega dne je veliko vaščanov sadilo krompir. Bil pa je to tudi Ivanov enajsti rojstni dan. Iznad Krasa so prihrumela letala. Ker so ljudje videli, da so zavezniška, niso pomislili na nevarnost. Toda prav ta letala so začela sejati smrt. Njihova strašna žetev je zahtevala več kot 30 smrtnih žrtev v Mirnu in Orehovljah ter mnogo ranjenih. V bližini domače hiše je bila ubita Ivanova nona in mlajši brat.Toda stisk in težav te naše vasi tistega leta še ni bilo konec. Maja 1944 so se zaradi uboja nemškega oficirja morali ljudje izseliti. Sprejeli so jih sorodniki in znanci v sosednjih vaseh. Ivanova družina je živela v Štandrežu. Julija so v bližini hiše partizani zajel nemškega vojaka. Kot povračilni ukrep so istega dne Nemci odpeljali Ivanovega očeta in hišnega gospodarja ter hišo požgali. Oče je bil odpeljan v taborišče. Tam je tudi umrl. Družina je ostala brez vsega. Vrnili so se v domačo hišo. Pozimi je mama rodila najmlajšega, ki mu je v spomin na v bombardiranju ubitega otroka, dala ime Lovrenc. Čeprav je bil Ivan še otrok, je prevzel velik del nalog, ki bi jih v normalnih okoliščinah opravljal oče. Že takrat je v njem rastla tiha želja, da bi postal duhovnik. Po vojni je odšel v semenišče v Italijo. Novo mašo je daroval julija 1959 v cerkvi Žalostne Matere Božje na Gradu. Leta 1962 je odšel v misijone na Madagaskar. V požrtvovalnem delu je preživel več kot štiri desetletja svojega življenja. Skrbel je za najbolj ranljive in uboge. Umrl je leta 2003 na Madagaskarju, kamor se je vračal do zadnjega trenutka, saj je ta dežela postala njegov pravi dom.

Celoten večer je bil prepleten s pesmimi obeh ustvarjalcev, obogatila pa ga je izbrana glasba. Odbor za pripravo kulturne prireditve je vodil župnik Robert Ušaj. Recitirali so: Marjan Marušič, Robert Petejan, Gašper Rižnar, Andreja Silič, Jana Štukelj, Ivana Štrukelj in Andreja Vizintin. Violinski trio Avšič (Jana, Ema in Sofija) je izvajal glasbena dela Halvorsena, Larriuja in Wambacha. Zbora (združeni župnijski in otroški zbor) sta izvajala skladbe na besedila Vere Lestan in Ivana Štante, ki so jih uglasbili:Lojze Bratuž, Eva Dolinšek, StankoJericijo (priredil Matej Petejan) in Anton Klančič. Večer pa se je pričel in zaključil z mogočno orgelsko glasbo (J. S. Bach: Preludij v D-duru in W. A. Mozart: Ave verumcorpus) v izvedbi Eve Dolinšek .Dramski odlomek o življenju Veronike Vere Lestan je napisala Mojca Dolinšek, Vero pa je igrala Eva Dolinšek. Prireditev sta povezovala Andrej Brešan in Mojca Dolinšek. Elvira Brumat Medvešček pa je izbrala pesmi in napisala vezni tekst. Za tehniko sta poskrbela Borut Mozetič in Mitja Klančič. Plakate je oblikovala Ksenija Cotič. Pridne gospodinje pa so poskrbele za druženje po prireditvi.

Večer ni bil le kulturni dogodek, temveč globok poklon dvema, ki sta svojo vero resnično živela.

Za Odbor za kulturo Župnije Miren

Elvira Brumat Medvešček