Država ima okrog 100 milijonov prebivalcev, s tem da jih dodatnih 12 milijonov dela v tujini. Španski in nato ameriški kolonializem je zelo vplival na njihovo kulturo, vero, jezike, običaje in navade. Življenjski pogoji so za večino zelo slabi, večina populacije je zelo revna. Njihove koče so zgrajene iz bambusa in pločevinaste strehe, večkrat pa smo med njimi videli ograjene in varovane vile. Vse napeljave in kabli so speljani po zraku, števci za elektriko so pogosto kar zunaj na drogu.
Pravila obnašanja so precej drugačna od naših. Njihova družba je zelo konservativna, pogovori med ljudmi so tihi in mirni, veliko stvari izrazijo indirektno. Načeloma so zelo vljudni, lahko pa so zelo hitro užaljeni, saj ne prenesejo kritike. Namesto 'ne' rečejo raje 'da' ali 'mogoče', govorica telesa pa pove pravi odgovor. Presenečenj v komunikaciji ne zmanjka, a se sčasoma navadiš na unikatno filipinsko mentaliteto. Tudi na karaoke, ki so priljubljena aktivnost tako mladih kot starih. Otroci posameznih šol se razlikujejo po uniformah. Banke in večje trgovine imajo oborožene varnostnike.
Prva stvar, na katero naletiš, je malo kaotičen in počasen promet. Ceste so polne triciklov, na katere se včasih zbaše tudi od 5 do 10 potnikov, a ker so majhni in suhi, pač gre. Drugo pogosto prevozno sredstvo so 'jeepney'-i, neke vrste jeep-ov, ki so predelani v mini buse z odprtim vhodom zadaj. Med večjimi mesti vozijo avtobusi, osnovni so brez oken, boljši imajo okna in so klimatizirani, sedeži so manjši. Večina avtomobilov je japonskih in korejskih, prevladuje Toyota. Na registrske tablice se čaka mesece. Dosti vozil ima kičaste in barvite dodatke. Na cestah je dosti potepuških psov in mačk, ki pa so večinoma sestradani in suhi, žal včasih končajo tudi v loncu. Drugače je osnovna hrana riž, zraven pa zelenjava ali ribe. Nakupi na lokalnih tržnicah so ugodni, sploh zelenjava je poceni. Presenetilo nas je meso, ki je razstavljeno kar na stojnicah, kar je sicer običajno za azijske tržnice. Poskusili smo tudi sladice raznih barv, vse skupaj pa je precej sladko, celo kruh. Tropski sadeži so večji in bolj polnega okusa, najboljši pa je svež kokos, seveda ohlajen, zanimivo je bilo poskusiti sladkorni trs. Imajo pa presenetljivo dobro pivo.
Skoraj vse domače živali so privezane, da ne uidejo, od kur do vodnih bivolov, razen gekonov, ki se sprehajajo po stenah in stropu ter lovijo mravlje in insekte. V živo smo videli tudi kobre, ki so jih ujeli na riževih poljih, v ujetništvu pa zavračajo hrano in vodo. Med drugim smo si ogledali tudi tako imenovane psihične operacije, ki jih izvajajo filipinski zdravilci. Večkrat smo se odpravili v mesto Baguio, poletno prestolnico v hribovitem delu otoka Luzon. Mesto ima prijetno kontinentalno klimo in je znano po res dobrih jagodah.
Obvezna oprema v bivalnih prostorih je ventilator. Večina oken je žaluzijskega tipa, z vodoravno narezanim steklom. V restavracijah je hrana dobra in dostopna, a na mizi poleg vilic in žlic običajno ni nožev, s seboj pa je dobro imeti tudi rolo wc papirja, saj jih na wc-jih nikjer ni.
Ogledali smo si tudi narodni park Hundred Islands, kjer smo videli orjaške školjke in koralni greben, drugače pa smo dosti časa preživeli na obalnem delu, z romantičnimi sprehodi ob obali in kopanjem, z zvočno kuliso valov, ki pomirjajo. Idilo prekine odvrženo steklo na obali, ki smo ga obuti pobirali vsak dan. Ločevanje odpadkov je tam zaenkrat še znanstvena fantastika. Domačini imajo navado vsako jutro pomesti listje, ki je padlo z dreves, in ga zakurijo. Plastike, ki leži naokoli, pa se niti ne dotaknejo. Kot popotnik dobiš vtis – revščina v raju. Na srečo ne povsod:)
Besedilo in foto:Kristijan Srpčič
