To namenjam vsem, ki vas je strah, tako kot mene, vsem, ki še niste zaresizkusili biti JAZ, vsem, pa čeprav boste ostali tam kjer ste. Želim vam popolno potovanje. Jernej Žurej Jerry

Jernej svojo knjigo opiše takole: Opisujem svoje lastno življenje, kako sem se lovil V ISTO ZANKO, kako sem vedno znova delal iste napake, ne, da bi se sploh iz tega kaj naučil. Vedno padel na istem izpitu ter se nato spraševal, kako lahko uspe drugim, meni pa na koncu vedno zmanjka tisto nekaj malega. Zakaj se to dogaja le meni? Srečo imam, da me moja žena pozna in mi zna svetovati, kako biti dejansko jaz, kako živeti svoje lastno življenje in to ne glede na cel svet. Pripovedujem svojo lastno zgodbo, a s poudarkom na učenju, o samemu sebi, o tem kako enostavno je lahko življenje, če ga le ne zakompliciramo. Knjiga nam poda zgodbo, skozi katero sem dojel, da živim po pisanih vzorcih, navadah. Da sem prežet z virusi današnjega časa. Da ljudje v sebi nosimo vse polno strahov, ki nas ustavljajo, dovolijo nam le to, kar je v očeh drugih v redu. Skozi to zgodbo želim bralcu odpreti vrata v svet, ki nam v osnovi pripada. Da smo lahko to, kar hočemo biti, da delamo tisto, kar nas veseli, da zaživimo življenje, ki ga krojimo sami. Da si dovolimo živeti, ne glede na to, kaj bodo drugi rekli.

Z avtorjem smo govorili o ideji in nastajanju te knjige, o navdihu, časovnem okviru in podobno. A je odgovor skoraj vedno enak. To je knjiga življenja, Jerry se ni posebej pripravljal na njo, ni je planiral, le pisati je začel. Misel za mislijo, stran za stranjo. Vrelo je iz njega, besede, stavki so kmalu našli pomen. Ko je bilo najtežje, ko je padal v globino grenkih življenjskih preizkušenj, se je vedno znova dvignil, postal močnejši, se naučil nekaj novega. Ko se je poglobil vase in si zastavil prava vprašanja, so na plano prišli tudi pravi odgovori. Življenje je potrebno živeti, ne ga gledati od zunaj, kot platnico knjige. Postaviti se v prvo osebo in pritisniti na pravo tipko, tipko delete, če želite.

Delete pa je tudi naslov druge Jernejeve knjige, ki je brezplačna. Če jo želite pošljite avtorju sporočilo oziroma naslov za dostavo preko spletne strani jernejzurej-jerry.com. V nastajanju, pa je že tudi nadaljevanje knjige DELETE, z naslovom PROGRAM – DELETE, v kateri bo avtor malce obširneje opredelil naše vzorce in navade, imenovane programi. Jernej pove: Saj veste kako uporabljamo računalniški program? Naložimo ga, ga uporabljamo, ter ga lahko zamenjamo, če nam ne služi dobro. Nekako tako je tudi z nami. Imamo pisane programe po katerih delujemo, a z razliko, da se ne zavedamo, da jih lahko spremenimo. Programe, ki nam ne dopustijo zaživeti, tako kot želimo. Zelo pogost program, ki ga veliko ljudi nosi s seboj je program Kaj bodo pa drugi rekli. Ta vas neštetokrat potlači, ne dopusti vam biti vi, posledica pa je, da ni rezultatov, ki ste si jih vi želeli, jih pričakovali. Vsi imamo predstave in želje a le redko kdo si dejansko upa stopiti iz sence in narediti to, kar si drugi ne upajo, zaradi programa Kaj bodo pa drugi rekli. Vam jaz povem kaj bodo rekli, nič, ali pa vse, sploh ni važno, delajte tisto kar vas veseli, ne obremenjujte se z besedami drugih. Oni so tisti, ki si ne upajo. Upajte si.

Sledijo še besede Brigite Žurej (Krog Življenja), Jernejeve žene.

Avtor je v prvi vrsti zelo družinski človek. Zelo se trudi, da svojemu otroku daje ogromno ljubezni, varnosti in opore pri njegovem otroškem življenju. V družino prinaša veliko smeha in dobre volje. S svojim spontanim življenjem nas velikokrat zelo nasmeji. Je tudi zelo čustven, pozoren in se trudi, da bi nam bilo lepo. Po naravi je zelo energičen, radoveden, nagajiv, vztrajen. Rad ima dobro hrano, ki pa jo tudi z užitkom in ljubeznijo pripravlja. Rad ima živali in morje. Sprosti pa se ob lovljenju ribic, zvokih morja in igranju kitare. Ker mu življenje ni prizanašalo s preizkušnjami vseh vrst in je velikokrat padel, je zelo velik optimist, ki se zna pobrati na noge ter iti po poti naprej – z večjim znanjem, več modrosti in zaupanja.

Knjiga V isti zanki je izšla v začetku novembra in je že na knjižnih policah knjigarn po Sloveniji. Odlomek iz knjige z naslovom Otrok:

Ja počutimo se kot, da bi bili spet otrok. Zopet pri osnovi. Kot, da še nič ne znamo, ne vemo. Vse je novo, vse drugače, vse kar poznamo ne nosi več takega pomena. Lahko bi rekel, da smo otrok z napako. Znanje, ki ga premoremo ter miselnost, ki jo nosimo s sabo so nas pripeljale do stanja v kakršnem smo, torej bi lahko z eno besedo rekli, da je napačno. Ne vse. Ni vse zanič ter napačno. Posedujemo tudi vrline nobenemu enake, znanje katerega nam noben ne more vzeti, modrost. A kljub vsemu kot otrok. Na poti, da se nauči hoditi, sam jesti, govoriti. Čutiti in si pustiti čutiti. Ter to kar čuti tudi doumeti in razumeti. Znati reagirati ter

razvozlati vse znake, ki so nam podani. Otrok. Občutek ne moči in majhnosti pa je mnogo močnejši, kot takrat, ko smo bili otroci. Vsaj pri meni je bilo tako. Otroku pokažeš žlico, mu pokažeš, kako se z njo je in to ponovi. Brez zadržkov, brez kompliciranja, brez nastavka v svojih možganih. Enostavno, brez strahu naredi kar mu pokažemo. Nima blokad, nima vprašanj zakaj je temu tako, ne sprašuje neumnosti. Kaj pa mi. V vzorcu starega imamo že vse napisano. Torej se za vsako piko sprašujemo. Zakaj pa tako, zakaj pa ne drugače. Znamo komplicirati. Ali pa samo iskati izgovore, da ne bi izkusili nekaj kar je drugačno. Poznamo tisto staro, vemo kako deluje, in se tega držimo kot pijanec plota. Privezani smo. Sam sem privezan, bil sem. Na tisto staro, naučeno, mi dodeljeno skozi življenje. Vse kar je drugače, je novo, gledano z nekakšnim prezirom. Odporom, da bi sploh poizkusil, da bi sploh se hotel naučiti. Pa je to učenje, ali pa je samo dopuščanje, da naredimo, kar nam je dano od začetka. Dano še preden se sploh rodimo in ugledamo svet na katerem živimo. Dano od tam zgoraj, imeli smo a smo izgubili. Torej znanje že posedujemo, a kje se je izgubilo, kdo nam ga je ukradel. Spomniti se ga. Še tega se ne spomnim, kako sem si kot otrok razbil glavo, kako naj potem poiščem znanje, ki ga nosim v sebi ter je zakopano nekje na dnu mojih možganov. Predstavljam si jih odpreti. Kaj vidim, en velik vihar. Vse misli divjajo sem ter tja, brezciljno, iščem tisti pravi predal, a kako naj ga najdem v vsem tem kaosu ter razmetanosti. Kaj pa če nočem, si ne upam. Kaj če nočem poiskati tistega kar imam, saj bi našel tudi kaj drugega. Spomine, bolečino, trpljenje. Zakaj bi drezal tja, kjer boli, hodil tja, kjer še nič ne poznam? Kaj vse bom našel, kaj vse doživel.