Slika sv. Barbare (o. pl., 130 x 70 cm) v ravniški cerkvi je bila Elzi Kastl Obereigner (Elsa Edle v. Kastl Traunstätt)[1] pripisana že v Umetnostnozgodovinski topografiji Upravne enote Logatec leta 2014,[2] pred kratkim pa je atribucijo potrdila tudi najdba dokumenta[3] v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani, ki ga je odkrila Barbara Zelenec. Kastlova je sliko v bistvu naredila za artilerijsko vojašnico v Ljubljani, tako kot že prej relief iste svetnice.[4] Ikonografski razlog za izbiro prav te svetnice mučenke je v legendi, po kateri jo je njen oče, ker je sprejela krščansko vero, sam obglavil, a že v naslednjem trenutku ga je zadela strela. Ta simbolizira moč, ki jo ima artilerija oziroma topništvo, zato so sv. Barbaro za svojo zavetnico izbrali tudi artileristi.

Kastlova je pomembna predvsem kot miniaturistka, kiparka in oblikovalka. Kot je zapisala umetnostna zgodovinarka Vesna Bučić, bi njen modno oblikovani nakit lahko primerjali z dekorativno umetnostjo, ki je na začetku 20. stoletja nastajala po drugih evropskih središčih. To sploh ne preseneča, saj je umetnica kot del takratne elite zelo veliko potovala in obiskala številne muzeje in galerije po Evropi. Elzo Kastl lahko štejemo za našo prvo dokumentirano oblikovalko nakita in predmetov hišne uporabne umetnosti, seveda le za unikatno izdelavo.[5]

Elza (Elisabeth Maria) se je rodila 26. aprila 1884 v Ljubljani.Oče Karel Kastl (*1848 †1920), doma iz Badna pri Dunaju, je bil artilerijski častnik, za vojaške zasluge je bil 1900 povišan v plemiški stan (Kastl pl. Traunstätt).[6] Plemiško diplomo je prejel 12. maja 1900 v artilerijski vojašnici za Bežigradom.[7] Mati Frančiška je bila Ljubljančanka iz slovenske trgovske družine Peterka in v sorodu z baronom Jurijem Vego, zato je Kastl iz njegovega grba v svoj plemiški grb prevzel gorečo granato, ki je hkrati simbolizirala tudi njegovo vojaško kariero topniškega častnika.[8]

Risati je Elzo učil že oče, sicer tudi ljubiteljski slikar.[9] Ob rednem šolanju se je potem slikanja učila pri avstrijskem slikarju Heinrichu Wettachu (*1858 †1929), ki je imel v  svojem ljubljanskem ateljeju (Knafljeva ulica 13) med letoma 1896–1914 slikarsko šolo, osnov modeliranja pa pri češkem rezbarju Celestinu Misu (*1863 †1918), ki je učil na ljubljanski državni obrtni šoli. Leta 1901 je naredila alegorično skulpturo Dobrodelnost za sejno dvorano Kranjske hranilnice (od 2009 je kip na razstavi Slovenska zgodovina na Ljubljanskem gradu). Za častniško obednico bežigrajske artilerijske vojašnice pa je napravila danes izgubljeni doprsni kip cesarja Franca Jožefa I.in tudi poprsje cesarice Elizabete, obe deli očitno po za propagandne namene izdelanih poprsjih kiparja Viktorja Tilgnerja oz. po številnih litoželeznih odlitkih iz Salmove livarne. Naslednje leto (1902) je razstavljala na II. slovenski umetniški razstavi ter za prej omenjeno obednico naredila danes prav tako izgubljeni artnouveaujevski relief sv. Barbare,[10] od katerega se je ohranila tukaj objavljena fotografija.[11] Med 1905 in 1906 je študirala na dunajski Umetnostni šoli za žene in dekleta (Kunstschule für Frauen und Mädchen), ki se je pozneje preimenovala v Dunajsko žensko akademijo (Wiener Frauenakademie). Med njenimi učitelji je bil tudi kipar Richard Kauffungen (*1854 †1942), avtor mdr. štirih ženskih kipov alegorij nadnaravne velikosti za Rudolfinum, današnji Narodni muzej Slovenije. Do leta 1906 je bilo plastično oblikovanje Elzino osrednje umetniško stremljenje. Potem je v Firencah obiskovala zasebno slikarsko šolo žanrskega in portretnega slikarja Edoarda Gellija (*1852 †1933). Poleti 1908 se je v Bohinju seznanila s slikarjem Ernestom Stöhrom (*1860 †1917), enim od ustanoviteljev dunajske secesije, ki ji je podaril tudi nekaj grafik.[12]Leta 1911 se je poročila s Heinrichom pl. Obereignerjem, c.-kr. stotnikom 17. pešpolka kranjskih Janezov, rojenim pri gradu Snežnik 1875, kjer je njegov oče Josef bil upravitelj snežniškega posestva. Zakonca sta se preselila v Celovec, kjer sta se jima rodila hči Liza (Lizelot; *1913 †1996) in sin Jurij. Mož je med 1. svetovno vojno novembra 1914 padel v Karpatih, prav tiste dni je nenadoma začel hirati tudi njun sinček in zaradi srčne napake decembra istega leta umrl.[13] Elza se je vrnila v Ljubljano ter se posvetila slikanju, predvsem miniatur. Umrla je 7. oktobra 1973 v Ljubljani.

Na uvodoma omenjenem dokumentu, datiranem 11. novembra 1934, sta tipkopis ter rokopis. Tipkopis je podpisal divizijski general Vladimir Cukavac, komandant Dravske divizijske oblasti vojske Kraljevine SHS, ki je bil na tem položaju od 23. 11. 1932 do 12. 2. 1935,[14] naslovljen je na Škofijski ordinariat v Ljubljani. General sliko, ki je bila takrat v knjižnici Komande Dravske divizijske oblasti, izroča ordinariatu in hkrati prosi, naj jo »izvolijo izpostaviti v cerkvi sv. Barbare v Hotedršici v češčenje vernikom.« Iz ordinariata so platno poslali naslovniku in dodali rokopisno pojasnilo, za kaj gre. Tam je generalova prošnja nekoliko spremenjena, in sicer naj bi bila slika namenjena »ondotni župni cerkvi«, ki pa je posvečena sv. Janezu Krstniku. Dodana je tudi letnica nastanka slike 1908, izrecno pa je omenjeno tudi slikarkino ime. Elzina vnukinja Angelika Hribar (*1943) v predstavitvi življenjepisa umetnice v podpoglavju »Cerkvena naročila« v katalogu k razstavi Elza Kastl Obereigner (1884–1973). Kiparka in slikarka / Bildhauerin und Malerin v Mestnem muzeju v Ljubljani leta 2018 (poglavje o kiparskem opusu je prispevala Barbara Savenc) kot leto nastanka slike omenja leto 1909,[15] veljala pa je za izgubljeno.

Na tem mestu mimogrede omenimo, da se je Elzina hči in Angelikina mati Liza Hribar, ki je bila po poklicu kiparka,[16] poročila v vplivno in pomembno ljubljansko družino Hribarjevih,[17] s katero je povezana tudi življenjska zgodba v Novem Svetu pri Hotedršici rojene učiteljice, pesnice in publicistke, likovno nadarjene Alojzije (Lojzke) Brus,[18] ki je med letoma 1923 in 1928 živela v Ljubljani in so ji Hribarjevi nudili možnost preživljanja.[19]

Stavba Mestne topniške vojašnice za Bežigradom je bila zgrajena med letoma 1896 in 1898. Sestavljalo jo je enajst večjih dolgih enonadstropnih poslopij in je v času nastanka veljala za eno najsodobnejših vojašnic v Avstriji in za prvo topniško vojašnico v monarhiji, zgrajeno po modernem odprtem paviljonskem sistemu (1994 so stavbe podrli).[20] Pobuda, da je Kastlova zanjo kar dvakrat upodobila sv. Barbaro, je prišla najverjetneje od njenega očeta, ki je bil tam častnik.

Slika ravniške sv. Barbare je nastala po osrednji upodobitvi svetnice na njej posvečenem poliptihu (1523–1524)[21] v beneški cerkvi Santa Maria Formosa renesančnega slikarja Jacopa Palme il Vecchio (Palme Starejšega; *ok. 1480 †1528), in sicer po razglednici. Pri cerkvenih naročilih je Kastlova tudi sicer kot predloge običajno uporabljala dela znanih slikarjev, večinoma renesančnih in nazarenskih, ter podobice.[22] Spodnji del, kjer na sliki poliptiha pri svetničinih nogah ležijo deli topov, na ravniški sliki manjka, kar je pravzaprav čudno glede na lokacijo, za katero je bila namenjena. (Ali je bila slika spodaj odrezana? To bodo pokazali restavratorski posegi). O okoliščinah nastanka slike Angelika Hribar sporoča: »Razglednico je obrezala (izrezala sv. Barbaro), tako da se zadaj vidi samo, da je bila naslovljena na: Elsa von Kastl, Laibach, Querrgasse, Eigenes Haus (brez številke, pač pa, da je hiša v privatni lasti!) – tako datum ni razviden. […] Zase je naredila akvarel v enaki velikosti in ga dala v posebno lep okvirček. Ko sem vzela akvarel ven, je bil notri listek s podatkom, da je original naslikal Palma Vecchio […].[23]

Kastlovi so poletne počitnice več let zapored preživljali na Lidu v Benetkah. Možno seveda je, da je Elza v živo videla poliptih, ki ga je pri umetniku Palmi Starejšem naročila bratovščina topničarjev, vendar je po drugi strani to zaradi skoraj monokromnosti ravniške slike – v nasprotju s koloristično bogato beneško palo – manj verjetno. Tudi sicer sta bili risba in čista linija Elzino najboljše izrazno sredstvo, in ne barva.

Za konec prispevka o ravniški sliki navedimo besede Angelike Hribar: »Mislim, da je zgodba zanimiva že sama po sebi – kraljeva vojska je sliko očitno še nekaj let 'tolerirala' v knjižnici topniške vojašnice v Ljubljani, leta 1934 pa se je našel tale general Vladimir Cukavac, ki se je za sliko zavzel, da ni šla med smeti – in jo izročil škofiji, vendar z naročilom, da jo izročijo cerkvi Sv. Barbare v Hotedršici. Predvidevam, da so imeli tam okoli Logatca kakšne manevre in si je ogledoval in zapomnil to cerkev.«[24]

Letos novembra bo minilo devetdeset let, odkar se slika sv. Barbare Elze Kastl nahaja v podružnični cerkvi sv. Barbare na Ravniku pri Hotedršici. Zob časa ji – tako kot celotni stavbi – ni prizanašal, zato nujno kliče po obnovi.