Simona Kermavnar

Albin Čebular se je rodil 17. septembra 1900 v Mokronogu na Dolenjskem očetu Francetu in materi Apoloniji, krščen je bil čez teden dni ob Albinu tudi za Antona.[1] Mati, po rodu Reševa iz Mošenj na Gorenjskem, je bila v sorodu s pesnikom dr. Francetom Prešernom.[2] Materina pripoved o tem, da sta bili njena mati Minica Reš−Vovkova in babica Mina (Prešernova sestra, por. Vovk) ob pesnikovi bolniški postelji v Kranju in ga spremljali na njegovi zadnji poti, je bila Čebularjevim štirim otrokom zlasti dragocena po tem, ko so se začeli zavedati, kdo je bil njihov daljni sorodnik.[3]

Družina Franceta Čebularja se je kmalu preselila v (Gornji) Logatec, kjer je dobil oče službo sodnega sluge oz. strežaja na Cesarsko-kraljevem okrajnem sodišču.[4] Leta 1909 je dal tik ob Tržaški cesti zgraditi večjo nadstropno hišo, ki je skoraj identična sočasno zgrajeni sosednji. Obe sta vpisani v Register nepremične kulturne dediščine (RNKD), Čebularjeva z evidenčno številko 18622.[5] Na prekladi portala so vklesane letnica 1909 in iniciali F. Č. Oče se je med drugim zanimal za slikarstvo in se ukvarjal z rezbarstvom.[6]         

Prispevek izpostavi zlasti na logaški konec vezane vsebine in je hkrati tudi predlog, da se Albinu Čebularju Logatec pokloni s spominsko ploščo. Je pa tudi spodbuda, da bi se raziskovanja njegovega opusa sistematično lotila kakšna institucija, morda Belokranjski muzej v Metliki, ki hrani večji del njegove zapuščine, ki jo je muzeju poklonila Albinova sestra Marija, por. Trost.

Albin Čebular je bil po poklicu učitelj in njegovo prvo delovno mesto je bilo v Talčjem Vrhu nad Črnomljem, ves čas pa je imel tesne stike z Logatcem, saj so tam ne nazadnje živeli starši. Mnogoteri talenti, znanja in zanimanja so ga vodili na različna področja ustvarjanja in raziskovanja. Ukvarjal se je s fotografijo in imel svojo temnico z vso razvijalno opremo.[7] Pomembne so njegove narodopisne belokranjske fotografije s podobami noš, opravil in praznovanj.[8] Rad je imel čebele (doma so imeli čebelnjak, ki stoji še danes) in je o njih tudi pisal, zbiral, preučeval, skiciral in ilustriral je žuželke, sam jih je prepariral, shranjeval in izdeloval je entomološke škatle, ohranjena je škatla s pregledno, a delno uničeno zbirko suhih hroščev, itd.[9]

Obsežen je Čebularjev pesniški opus za otroke (pesmi, uganke), pisal je tudi prozo, potopise. Kot likovno nadarjen ustvarjalec je več svojih knjižnih del tudi sam opremil z ilustracijami, večinoma lesorezi. Pri njih se kažejo vpliv simbolizma, nadrealizma in odmevi secesije. Objavljal je v raznih glasilih, npr. v ZDA izhajajočih Proletarcu, Prosveti in Ameriškem družinskem koledarju ter v ljubljanski Domovini, v kateri je 1925 objavil črtico Logaški polharji.[10]

Težišče Čebularjevega ustvarjanja je torej bilo na pesniški izpovedi. Prvi, ki je med literarnimi zgodovinarji opozoril nanj, je bil Viktor Smolej v delu Zgodovina slovenskega slovstva, ki je izšla leta 1971 pri Slovenski matici.[11] Še največ pa o njegovem življenju in delu izvemo v članku Emila Cesarja iz leta 1986 v Obzorniku. Ta je o njegovem pesništvu mdr. zapisal: »To je osebna izpoved, pisana pod vplivom ekspresionistične tehnike časa, v katerem je literarno rasel, ki zajema od hipnih vtisov do ljubezenskih izpovedi in globokega političnega in družbenega razmišljanja. Misel je jasna, verz klasičen, včasih sproščen, vendar razumsko kontroliran…«[12]

Ljudsko šolo je Albin Čebular obiskoval v Gornjem Logatcu, meščansko pa v Postojni. Stavba deške meščanske šole je bila zgrajena malo prej (1907−1909; arh. Josip Costaperararia). Čebular naj bi bil tam vpisan od septembra 1912.[13] Njegovega imena pa v imeniku učencev v Izvestju deške meščanske šole v Postojni, ki ga je založilo ravnateljstvo te šole, izdajal pa večletni ravnatelj Josip Brinar, tistega leta še ne najdemo, pač pa šele v naslednjem šolskem letu (1913−14), in sicer v 2. letniku.[14] Potem se je začela 1. svetovna vojna in Izvestja niso več izhajala. Od 1915 je hodil na ljubljansko učiteljišče, kjer je 1919 maturiral. Med šolanjem je moral 1916 k vojakom in bil je poslan tudi na bojišče.[15]

Po koncu vojne in razpadu avstro-ogrske monarhije ga je okrajni šolski svet v Črnomlju novembra 1919 imenoval za učitelja voditelja v vasi Talčji Vrh, od 1925 pa je bil tudi strokovni učitelj na obrtno nadaljevalni šoli v Črnomlju.[16]

Med večletnim delovanjem v nekoliko odmaknjeni Beli krajini se je nanjo navezal, a prav tako je bila upravičena njegova želja po službi bližje Ljubljani. Dobil je učiteljsko mesto na Bledu, kjer pa je ostal le kratek čas. Njegova sestra Marija je pripovedovala: »Nekega dne se je počutil na Bledu slabo. Lokalni zdravnik – tudi Logatčan, mu je svetoval: Albin, pojdi za nekaj dni v Logatec. Spotoma se je oglasil še v Mošnjah pri sorodniku Pustotnjeku [...].« Pot s kolesom proti domu se je zanj izkazala za usodno. Zbolel je in se moral leta 1930 upokojiti. Po besedah Trostove je potem živel pri svojih starših, »pesnikoval, si dopisoval z literarnimi tovariši, ilustriral in rezljal v les.«[17]

Prva Čebularjeva otroška pesem je izšla leta 1921 v Zvončku. Listu s podobami za slovensko mladino. V pomanjkanju stikov s tedanjimi slovenskimi založniki se je zadovoljeval z vsem, le da je knjižica prišla v roke tistim, katerim je bila namenjena. Tako je njegovo otroško zbirko pesmi 1924 založila belokranjska podružnica Slovenskega planinskega društva pod naslovom Iz torbice belokranjskih palčkov. Skladatelj Slavko Osterc je leta 1940 iz teh Čebularjevih tekstov uglasbil Belokranjsko suito.

Na Čebularjev pomen na področju avantgardnega ustvarjanja je pred kratkim opozoril Marijan Dović. Junija 1922 je Čebular namreč objavil modernistični dramski dialog V parku, edini slovenski literarni prispevek v Zenitu, ki velja za najuspešnejši jugoslovanski avantgardni časopis.[18] Omeniti velja, da je zenitizem na začetku izhajal zlasti iz (zapoznelega) ekspresionističnega utopizma in delno futurističnega dinamizma, ki jima je sinkretično dodajal posamezne elemente drugih gibanj.[19]

Precej je, kot rečeno, objavljal v Ameriki, v Ameriškem družinskem koledarju je 1942 objavil v »šopu pesmi«, kakor se je izrazila pisateljica, prevajalka in njegova stanovska kolegica Katka Zupančič,[20] tudi štiri pesmi z vojno tematiko: Skrita v pričakovanju, Zakril sem si z rokami oči, Pod vrbo žalujko in Trepetajoče jutro. V isti številki publikacije je Zupančičeva tudi pisala o njem.[21]

Stiki z ameriškimi Slovenci pa niso bili zgolj bežne narave, saj sta leta 1928 sestavljala z Ivanom Molekom celo nekakšen pregled o delovanju slovenskih pisateljev v Ameriki z naslovom Slovenski pesniki in pisatelji v Ameriki.[22]

Istega leta je Brezalkoholna produkcija v Ljubljani izdala in založila njegove Prijateljčke v ugankah, za katere je sam urezal »slike v les«. Tega leta (1928)[23] je bil v Gornjem Logatcu odprt tudi Sokolski dom Tabor, današnji Kulturni dom Gor(e)nji Logatec. Čebular, ki je bil tudi sam strasten športnik in sokol,[24] je ob tej priliki spesnil odo v čast hramu kulture:

»Kakor bela golobica,

potopljena v klasje zlato,

mladi Dom je zložil krila,

sedel na cvetočo trato.

Rožna zarja ga umiva,

s srebrom solnce ga obliva,

on pa nam

moči nataka

od jutra ranega

do mraka.

O, le potrjuj nas v mislih,

ostani biser nam češčenja,

dokler bratov vseh in sester

ne dovedeš do vstajenja!«[25]

Leta 1929 so izšli Strički Matički, ki so tretja knjižica iz sklopa Iz skritega kotička našega strička, v katerem so izšle že omenjene Iz torbice belokranjskih palčkov ter Prijateljčki v ugankah, 150 ugank in Zajček Dideldudeldajček.

Druga svetovna vojna Čebularjeve ustvarjalnosti ni zavrla, nasprotno. V Ljubljani je v samozaložbi izdal pesmi v prozi Maj in Samotno pšenico (obe 1941), drobne pesniške zbirke Poezije, Verzi in Pesmi 1943, naslednje leto pa še Liriko.

Umrl je 24. maja 1951[26] v Gornjem Logatcu v domači hiši, le dve leti za očetom, ne dolgo za njim pa še mati. Skupaj s staršema je pokopan v družinskem grobu na gornjelogaškem pokopališču. Na plošči spomenika je napis:

ČEBULARJEVI

FRANC

*1. 2. 1866. † 11. 12. 1949.

ALBIN

učitelj in mladinski pesnik

* 17. 9. 1900. † 24. 5. 1951.

APOLONIJA

*10. 2. 1873./ 21. 1. 1954.