Fotografije na keramiki se začnejo pojavljati po sredini 19. stoletja, takoj po odkritju postopka fotografiranja z mokrimi kolodijskimi ploščami, ki je omogočilo patentiranje procesa, s katerim so fotografsko sliko fiksirali na keramiko s segrevanjem v peči. Če so take slike pravilno pripravljene, so neprepustne za vlago in tudi precej odporne na bledenje.

Keramične fotografske portrete so na nagrobne spomenike in plošče radi vključevali zlasti pripadniki višjega kmečkega in meščanskega sloja. V nasprotju z umetniškimi upodobitvami v kamnu, bronu ali drugih materialih, ki sploh ni nujno, da so realistične, so fotografije realistična podoba pokojnika in imajo v tem smislu veliko dokumentarno vrednost.

Kdaj se je tehnika pojavila na nagrobnikih pri nas, ne vemo. Starejši nagrobniki s fotografskimi portreti so večinoma uničeni. V času med svetovnima vojnama so jih še izdelovali in tedaj jih je bilo na pokopališčih precej. Umetnostni zgodovinar in etnolog dr. Gorazd Makarovič kot najstarejši primerek takšnega portreta omenja portret na nagrobniku leta 1883 umrle Lidvine Paurič na pokopališču v Malečniku.[1]

Na gornjelogaškem pokopališču se je ohranilo več tovrstnih portretov na porcelanski elipsasti ploščici s profiliranim okvirjem, ki je večinoma zlato pobarvan. Najstarejši so portreti pripadnikov rodbine Gostiša, in sicer po liniji Franca in Mihe, mlajših dveh sinov Blaža Gostiše (†1883) in Marije (†1880), roj. Slabe.

Franc se je rodil 28. oktobra 1843 v Blekovi vasi (h. št. 3). Na nagrobniku sta dan in mesec pravilna, letnica 1844 pa je napačna. Leta 1870 se je Franc poročil z Marijo Devjak, 1882 je v Gornjem Logatcu (h. št. 54) odprl gostilno. Zakoncema se je rodilo sedem otrok, z izjemo tretjerojenega, sina Johana, same deklice. A otroci so hitro umirali, štiri hčerke skoraj takoj po rojstvu. Rojstvo zadnje, Antonije, 1886 je bilo za mater usodno in je le nekaj mesecev kasneje umrla tudi sama.

Triinštiridesetletni Franc ni izgubljal časa, že čez dva meseca (17. januarja 1887) se je poročil z dvajset let mlajšo Frančiško Mihevc (*1863) s Čevic (h. št. 38), hčerko Mihaela Mihevca in Marije, roj. Smuk. Leta 1889 se jima je rodil sin Alojzij (Aloysius), kateremu sta bila krstna botra takratni gornjelogaški župan Matija Milavec in Johana Rihar; čez dve leti se je rodila še hčerka Ana. A tudi druga žena, Frančiška, je umrla relativno mlada, stara 46 let, »za srčno kapjo«, kot je zapisal župnik v mrliško knjigo.

Na treh keramičnih portretih na nagrobniku lahko vidimo Franca, njegovo drugo ženo Frančiško in njunega sina Alojzija. Sivolasi in plešasti Franc je prikazan skoraj frontalno. Frančiška ima lase spete v t. i. frizuro gretchen (ang. Gibson girl), ki je bila v modi pred 1. svetovno vojno in značilna za dekleta in žene na premožnejših kmetijah in zlasti za tržanke;[2] Alojzija prepoznamo po kratko pristriženih brčicah. Zdi se, da imata moška pripeto na suknjiču cvetlico, kar bi verjetno pomenilo, da sta bili fotografiji posneti ob kaki poroki, vendar gre lahko tudi preprosto za poškodovano keramično podlago, kar je s prostim očesom seveda nemogoče določiti.

Miha (Michael) Gostiša se je rodil 1848 in umrl 1907 »za mrtvoudom«. Leta 1882 je na Kalcah registriral gostilno (Pr' Mih), 1897 še trgovino z lesom v majhnem obsegu. Z drugo ženo, Vrabčevo Marijo s Kalc, sta imela pet otrok, a vseh pet je hitro umrlo. Na tragično usodo družine nas še vedno spominja fragmentarno ohranjen nagrobnik v vogalu zahodnega dela pokopališča v Gornjem Logatcu z vklesanim napisom »Tu počivajo najini ljubljeni otroci« in z naštetimi imeni z dnevi rojstev in smrti. Le najstarejša hči, Franica, in najmlajši otrok, edini sin, Franc(na nagrobniku Frančišek) sta dočakala odraslo dobo, čeprav sta tudi onadva umrla mlada, sredi svojih dvajsetih: Franica leta 1903 »za vročinsko boleznijo«, kot je napisal župnik v mrliško knjigo, Franc pa si je 1913 vzel življenje, »zaradi omračenja uma se je obesil«, kot lahko preberemo prav tam. Mici, Merica in Tinca (Valentina) so umrle kot majhni otroci oz. dojenčki, Tinca  že po nekaj dneh.

Franičin portret je dokaj lepo ohranjen in obrazne poteze so še dobro prepoznavne. Dolge lase ima spete podobno kot prej omenjena Frančiška, oblečena je v ohlapno belo bluzo. Bratova slika pa je žal zbledela do neprepoznavnosti.

Podjetni vnuk iz Salina pri Vidmu (Udine) v Logatec priseljenega trgovca Blaža Lenassija Julij (Julius) se je rodil 1866 Jakobu Lenassiju in Jožefi, roj. Wilcher. Leta 1890 je v Cerkovski vasi (št. 33) registriral gostilno  ter se isto leto poročil z Ivano (Johanno) Grašek. Leta 1905 je prijavil še trgovino z lesom, čez deset let prodajo poljskih pridelkov in 1919 trgovino z mešanim blagom.[3] Bil je tudi dolgoletni gornjelogaški župan.

Zakonca sta si ustvarila  številčno družino. Poleg njiju ima svoj portret na družinskem nagrobniku njun drugi otrok Janko (Johann Bartholomeus), ki se je rodil leta 1892 in umrl dvajsetleten. Župnik je v mrliško knjigo zapisal, da je bila kriva »obistna bolezen«, kar očitno pomeni, da je bolehal na ledvicah. Zakonca sta upodobljena v zrelih letih, Julij ima lase postrižene čisto na kratko, bujne brke pa rahlo zavite navzgor. Ivana je oblečena v belo bluzo z naborki in visokim ovratnikom, lase ima spete v ohlapno figo, mladenič Janko nosi moden klobuček. Portrete bi lahko glede na starost portretirancev datirali okoli leta 1910.

Franc Oblak se je rodil leta 1876 Johanu (Janezu) Oblaku in Mariji, roj. Sajovic. Njegova življenjska zgodba je še posebej zanimiva in povezana z logaškim izseljenstvom. Kakor več Logatčanov je odšel v Ameriko iskati boljši zaslužek. Delal je v skladišču žita v Chicagu. Leta 1910 se je tam poročil z leto dni starejšo Uršulo (roj. Nagode, po domače Ipavčiškovo), prav tako Logatčanko, ki je bila v službi kot gospodinjska pomočnica zelo uspešna, ne nazadnje tudi zato, ker se je naučila odlično govoriti angleško in je bila sploh zelo sposobna.[4] Kmalu po poroki sta se zakonca vrnila v Logatec in že 1911 je Franc na Kalcah (h. št. 28) registriral gostilno. A kmalu ga je doletela mobilizacija, bojeval se je v Rusiji, na Madžarskem, v Bolgariji in Romuniji. Umrl je 1930. Uršula je obrt nato vodila sama naprej in umrla veliko kasneje, šele leta 1955. Fotografijo bi glede na upodobljenčevo starost lahko datirali okoli leta 1920.

Posestnik v Gornjem Logatcu (Cerkovska vas 35) in član županstva v Logatcu Valentin Leskovec se je rodil 5. februarja 1859 (na nagrobniku je vklesan napačen dan, in sicer 14. februar) Gašperju Leskovcu (Caspar Leskouz) in Katarini, roj. Istenič. Poročil se je dvakrat, 1883 in 1894. Umrl je 27. decembra 1928 in tudi pri tem je na nagrobniku napaka, vklesan je datum 26. 12. 1929. Leskovec je bil mdr. poleg župnika Josipa Lavriča kot predsednika, župana Lenassija kot podpredsednika in Franca Šemrova kot člana v stavbenem odboru, ki se je 1904 enoglasno odločil, da se delo za povečanje župnijske cerkve v Gornjem Logatcu odda zidarskemu mojstru Josipu Rusijanu iz Postojne. Fotografijo bi lahko datirali okoli 1920.

Najmlajši iz zbrane skupine sta fotografiji dijaka Vinka Ambrožiča in Terezije Vrabec. Ambrožičeva je vključena na Kunovarjev modernistično zasnovani nagrobnik. Vinko se je rodil maja 1913 v Gorenji vasi št. 2 lastnikoma trgovine z vinom in mešanim blagom Vinku Ambrožiču st. in Mariji, rojeni Likar. Fotografija je bila posneta verjetno malo pred 1928, saj je Vinko tega leta umrl komaj petnajstleten. Terezijin portret, ki ga zaznamujejo neprijazen pogled in v figo nazaj počesani lasje, bi glede na njeno starost lahko postavili v približno isti čas.

Ob koncu tega kratkega pregleda lahko sklenemo, da imajo portreti iz okoli 1900–1928 na pokopališču v Gornjem Logatcu estetsko in še posebej dokumentarno vrednost. Nekateri portreti na nagrobnikih Gostiševih sodijo med najstarejše tudi širše v slovenskem okviru (Franica Gostiša je bila ne nazadnje 1903 že pokojna, itd.). V glavnem so lepo ohranjeni, z izjemo fotografije mladega Franca Gostiše, ki je močno obledela (t. a. q. 1913). Vse podobe so dopasne oz. doprsne. Večina upodobitev so moški, in sicer jih je osem, štirje portreti kažejo ženske. Večinoma gre za pripadnike premožnejših gornjelogaških družin, ki so se s ukvarjale s trgovino, gostinstvom ter drugimi posli.[5]