Simona Kermavnar

Januarja leta 1900 se je iz Logatca v Ljubljano odpravila ugledna delegacija v sestavi »župnika, župana, g. Muleja in drugih«;[1] prosit so šli ljubljanskega škofa Jegliča, da bi se z njegove strani nameravana izgradnja vzgojno-izobraževalne ustanove (gimnazije in konvikta) iz Ljubljane prenesla v Logatec.

Malo prej, poleti 1898, je namreč ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič (*1850 †1937), zaveden Slovenec, povsod prizadevajoč si za pravice slovenskega naroda, seveda s katoliškega stališča in v interesu katolištva,[2] objavil novico, da razmišlja o gradnji katoliške gimnazije v Ljubljani. Napovedana gradnja je med liberalno usmerjenim polom slovenske politike skoraj takoj naletela na nasprotovanje, najbolj ji je nasprotoval dr. Ivan Tavčar (*1851 †1923). Nasprotovanja so se v časopisju v prvih mesecih 1899 stopnjevala, čeprav je bil tedanji ljubljanski župan in (sprva velik) Tavčarjev prijatelj, liberalec dr. Ivan Hribar (*1851 †1941), ki je mdr. zaslužen za ureditev in modernizacijo Ljubljane po potresu 1895, škofovi pobudi naklonjen. V svojih spominih je zapisal: »Kakor hitro sem za to namero izvedel, pozdravil sem jo brez pridržka. Imel sem pred očmi povečanje in olepšavo mesta, kar mi je bilo alfa in omega vsega mojega županskega prizadevanja. Iz tega razloga ogreval in trudil sem se tudi za sezidavo državnih železnic v Ljubljani. Kakor one, spoznal sem takoj, da bi tudi škofovi zavodi povečali število ljubljanskega prebivalstva, ustvarili nov promet in povzbudili stavbno delatost….Ker je knezoškof izdelavo načrtov za nameravane stavbe izročil arhitektu Vancašu, katerega sem tako po imenu kakor po stavbah, ki jih je zgradil v Sarajevu, dobro poznal, bil sem še prav posebno prepričan, da ta sloveči mož ustvari nekaj, kar bo v poseben okras mestu […]. Naenkrat pa je dr. Tavčar, ne da je prej o tem komu kaj povedal, priobčil v »Slovenskem narodu« oster članek proti škofovi nakani […]«.[3]

Josip Vancaš pl. Požeški je bil eden najpomembnejših in naproduktivnejših arhitektov v avstro-ogrski monarhiji v drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja. Rodil se je leta 1859 v Sopronu na Madžarskem in umrl v Zagrebu leta 1932 (po očetovi strani je bil iz hrvaške družine). Sodil je v generacijo tistih arhitektov historizma, ki so bili sposobni slediti tudi secesijski modi, čeprav je ni več razumel.[4] Uspeh s stolnico v Sarajevu mu je zagotovil vrsto naročil za sakralne stavbe v Bosni. K sebi ga je pritegnil tudi Jeglič, ki je leta 1898 postal ljubljanski škof, prej pa je kot upravitelj stolne župnije in škofov generalni vikar šestnajst let služboval prav v Sarajevu.[5] Najpomembnejša dela v Sloveniji je Vancaš ustvaril za Ljubljano, omenimo stavbo Mestne hranilnice ljubljanske na Čopovi (1903–04), hotel Union (1903–05) in Ljudsko posojilnico na Miklošičevi (1907–08); pri slednji se kaže močen vpliv takrat najpomembnejšega dunajskega arhitekta Otta Wagnerja.

Ob številnih nasprotovanjih celo s strani nekaterih konservativnih članov stolnega kapitlja in zaradi omenjenih napadov nasprotnega političnega pola, ki so spremljali Jegličev projekt, se je zdelo, da bo vprašanje lokacije bodoče gimnazije še najmanjši problem. Od prve javne pobude (izdana duhovščini v Škofijskem listu 30. avgusta 1898) je bil škof prepričan, da bo zavod stal na škofijskem posestvu pri sv. Petru v Ljubljani, v neposredni bližini šempetrske cerkve, to je na lokaciji med današnjim Kliničnim centrom in telovadnim društvom Tabor, torej na zemljišču, ki konec 19. stoletja v glavnem še ni bilo pozidano. Gradnji v tem delu mesta je bil naklonjen tudi župan Hribar, vendar liberalna oblast ljubljanske mestne občine škofu tam ni hotela dati gradbenega dovoljenja.[6]

Škof je tako misel na gradnjo pri sv. Petru opustil. V igri je bil potem sprva Kamnik, vendar je temu nasprotoval predvsem vplivni generalni vikar in škofov zaupni svetovalec umetnostni zgodovinar Janez Flis (*1841 †1919). Decembra 1899 je Jeglič spregovori o novi lokaciji in selitvi Škofovih zavodov iz Ljubljane v Šentvid, ki je bil takrat še samostojno naselje. V dnevnik je zapisal: »Pri seji sem omenil, da nameravanih zavodov ne bom zidal na škofijski pristavi, ampak zunaj Ljubljane pri Št. Vidu.«[7]

Vendar odločitev še ni bila javno objavljena. Zato so nekatere okoliške občine poskušale prepričati škofa, da naj si premisli in izbere njihovo občino. Zadnji dan leta 1899 je škof zapisal: »Za zavode se občine potegujejo. Občina Medvode mi je obljubila 10.000 gld, ako jih zidam na Goričnah. Iz Št. Vida sta prišla g. župnik in g. župan prosit, naj ostane v Št. Vidu, ker tudi tu se bo pomagalo. Oglasila se je Ježica in Vrhnika.«[8] Ker ni drugih poročil, se zdi, da ponudbe Jegliča niso posebej navdušile.

Pri škofu so se oglasili tudi zastopniki ljubljanskih obrtnikov, ki se niso mogli sprijazniti z mislijo, da škof razmišlja o gradnji zunaj Ljubljane, saj bi tako izgubili pomemben vir zaslužka. Škof je 11. januarja 1900 zapisal: »Prišli so 9. januarja in prosili, naj se zida v Ljubljani, ali naj vsaj tudi njim dela dajejo. Odgovoril sem, da tako tudi nameravam…«[9]

Povsem drugače pa se je škof odzval na ponudbo iz Logatca, ki jo je dobil v začetku januarja 1900. Enajstega januarja je v svoj dnevnik zapisal: »Včeraj in danes so prihajali iz Logatca: župnik, župan, g. Mulej in drugi prosit, da bi se zavodi tam zidali: Notranjska nima zavoda nobenega, okolica je ravna in zdrava, kamen in pesek in apno in opeko in les bi se blizu dober kup deloma zastonj dobilo. Bogataši Gorup, Kallister, gospa Hočevar in drugi bi lepe vsote pripomogli, občina sama bi prosila. – Res, povabilo je kaj zapeljivo. Koj danes sem poslal g. Holza, naj vse ogleda […].«[10]

Ker je bila župnija v Dolnjem Logatcu ustanovljen šele leta 1910, je župnik lahko bil pač le gornjelogaški, in to je bil med letoma 1898 in 1910 Josip Lavrič.[11] Brez imena omenjeni župan je gornjelogaški župan Julij Lenassi (*1866 †1923), ki je večkrat z Lavričem zgledno sodeloval, mdr. tudi pri povečanju župnijske cerkve v Gornjem Logatcu leta 1904, za kar je načrt pripravil arh. Ferdinand Trumler;[12] ta je bil v Šentvidu Vancašev namestnik in vodja gradnje (laborum director).[13] Ljubljanski podjetnik in stavbenik Ivan Holz pa je bil glavni izvajalec.[14] Gospod Mulej je najverjetneje c.-kr. nadpoštar in posestnik ter potem tudi dolnjelogaški župan Adolf Mulley.[15]

Aprila 1900 je Jeglič prvič javno poročal, da bodo zavode gradili v Šentvidu. Začetek del leta 1901 po monumentalnem Vancaševem načrtu je ovekovečil fotograf in sodelavec Deželnega muzeja v Ljubljani Ivan Kotar (*1865 †1908).[16] Do leta 1905 so zgradili glavno poslopje in desni stranski trakt ter odprli gimnazijo, med 1909 in 1912 pa še levi stranski trakt ter tako kompleks dokončali.[17] Škofovi zavodi so bili do konca Avstro-Ogrske edina popolna samostojna slovenska gimnazija, resda privatna, toda s pravico javnosti.[18]

Če bi bila logaška (notranjska) misija na začetku 20. stoletja v Ljubljani uspešna, bi urbanistični in arhitekturni videz mesta Logatec danes zelo verjetno bil precej drugačen – vsekakor bi bilo manj skoraj z vseh strani oblegajočih brezobličnih trgovskih in drugih hal. Gimnazijski kompleks bi glede na poudarjeno »ravno okolico« in dejstvo, da sta se za projekt v prvi vrsti zavzemala gornjelogaški župnik in župan, najverjetneje stal približno na mestu, kjer so danes hale tujih trgovskih hiš (Hofer, Spar itd.).