Logo MojaObčina.si
DANES
14°C
6°C
JUTRI
15°C
6°C
Oceni objavo

Harald Wurzbach pl. Tannenberg – slikar, ki je živel in ustvarjal v Logatcu

Simona Kermavnar

 

Harald (Harald Maximilian Julius Viktor) se je rodil 7. julija 1909 v Ljubljani na Bregu (Rain) št. 10 v plemiški rodbini Wurzbach kot drugi od štirih sinov Arturja Wurzbacha pl. Tannenberg in Margit, roj. Rizzi. Krstna botra sta bila materin oče Viktor Rizzi in njegova druga žena Julija (Julie; roj. Molz), zastopala pa ju je krščenčeva teta po materini strani Helene Rizzi, por. Canatides. Obred je v ljubljanski stolnici opravil stolni vikar (cooperator) Josip Potokar.

Wurzbachi so bili zelo razvejana rodbina. Na Gorenjskem je živela t. i. preddvorska linija, imenovana po dvorcu Dvor (Höfflein) v središču vasi Preddvor. Dvorec se omenja že 1147, današnjo podobo pa je dobil v 17. stoletju in s prezidavami v 18. in 19. stoletju.

Haraldov prapraded Maksimilijan (I.), doktor pravnih znanosti in uspešen ljubljanski odvetnik, se je rodil leta 1781 prav tako v Ljubljani. V zakonu s trgovčevo hčerko Josephino (Jožefino) Pinter se jima je rodilo enajst otrok, deset sinov in hči Marija. Kar sedem sinov je postalo doktorjev prava in po poklicu so bili večinoma odvetniki. Maksimilijan je bil 1854. povzdignjen v dedni plemiški naslov »Edler« s predikatom »Tannenberg« (Wurzbach Edler von Tannenberg), že decembra istega leta pa je umrl.

Na tem mestu omenimo tri njegove sinove. Prvorojenec Karel je bil rojen 1809, od leta 1866 je bil deželni glavar in med 1871 in 1872 deželni predsednik na Kranjskem, v letih 18671870 pa tudi poslanec v državnem zboru; 1872 je bil povišan v barona. Takoj za Karlom je leta 1810 prijokal na svet po očetu imenovani sin Maksimilijan (II.), kot sedmi pa leta 1818 Konstantin, poznješi vitez Wurzbach pl. Tannenberg, ki je postal pomemben leksikograf, biograf in pisatelj. Žilico za tako delo je podedoval tudi njegov sin Alfred, doktor umetnostnozgodovinske znanosti in kritik ter avtor leksikona nizozemskih umetnikov (Niederländisches Künstler-Lexikon). Monumentalno Konstantinovo delo Biografski leksikon Avstrijskega cesarstva (Biographisches Lexikon des Kaisertums Österreich, erhalten die Lebennkizzen der denkwürdigen Personen, welche 1750 bis 1850 in Kaiserstaate und in seinen Kronländern gelebt haben) vsebuje ok. 24.000 biografij pomembnih oseb z območja habsburške monarhije. Umrl je leta 1893 in je pokopan v Berchtesgadnu na Bavarskem. V istem grobu je pokopan tudi Harald.

Maksimilijan II. se je 1843 na Dunaju poročil z Rosine Groll. Paru se je v avstrijski prestolnici kmalu rodil edini otrok, po očetu in dedu imenovani sin Maksimilijan III. Ta se je leta 1872 poročil s svojo sestrično Antonijo († 1916), hčerko Juliusa Wurzbacha pl. Tannenberg in Emilije Wolf, nečakinje ljubljanskega škofa Alojzija Wolfa. Maksimilijan III. je bil začetnik preddvorske veje plemiške rodbine Wurzbach, saj je leta 1897 od Viktorja Urbančiča kupil dvorec Höfflein. Maksimilijan in Antonija sta imela dva otroka: leta 1877 rojena Celestina je umrla v rani mladosti, 1881 se jima je rodil še Artur, Haraldov oče.

Artur je v soglasju z družinsko tradicijo po izobrazbi postal doktor pravnih znanosti, vendar ga pravo ni prav nič veselilo, navduševal pa se je nad orientalistiko.[1]. Leta 1905 se je v Istanbulu poročil z Margit Rizzi. Margit je bila hčerka direktorja avstrijsko-osmanske Tobačne tovarne v Samsunu v Mali Aziji Viktorja Rizzija (po rodu iz Radovljice) in Marije Perko; mimogrede omenimo, da je bil, sodeč po Viktorjevi osmrtnici, objavljeni v Laibacher Zeitung 5. decembra 1917, njegov sin in torej Margitin brat Rudolf inženir pri bagdadski železnici. Samsun je največje pristanišče ob Črnem morju v Turčiji. Tobačno tovarno so tam ustanovili nemški in avstrijski bankirji ter kapital Osmanskega cesarstva. Danes spomeniško zaščitena tovarna je bila zgrajena v devetdesetih letih 19. stoletja (Kurt).

Arturju in Margit so se v Ljubljani rodili štirje sinovi: leta 1906 Norbert, 1909 Harald, naslednje leto Maksimilijan (IV.; im. Maks) in pred koncem vojne (1917) še Jožef (Julius, im. tudi Jussi).

Sprva je Harald s svojo mamo in brati veliko časa preživel na Dunaju in v Ljubljani. Leta 1920, ko je umrl ded Maksimilijan in je Artur postal lastnik dvorca v Preddvoru, se je družina preselila tja. Oče je odprl penzion in letovišče Grintovec in je tako utemeljitelj tamkajšnjega turizma (zemljo so v glavnem prodali, hleve pa spraznili); v Preddvor so začeli zahajati številni bogataši iz območja Kraljevine Jugoslavije.

Tako kot večina lastnikov dvorcev in gradov, ki v veliki meri niso bili vešči ne gospodarjenja, še manj kmetovanja, tudi Artur ni bil kos tej nalogi in marsikdo se je okoristil na njegov račun. Premoženje je zato kljub njegovim naporom hitro kopnelo (k temu je pripomoglo tudi to, da je bil menda »bonvivant in razsipnež«; Rugále, Preinfalk), kar ga je 1932 pognalo v samomor. Čez pet let je posest kupil dr. Otmar Majerič iz Ormoža, ki je dvorec preuredil v letovišče in sanatorij za pljučne bolnike. Wurzbachovi so ostali v dvorcu in »živeli povsem običajno življenje« (Delavec Touhami). Po koncu druge svetovne vojne je dvorec postal last takratne države FLRJ.

Enajstletni Harald je takoj ob prihodu v Preddvor začel pisati dnevnik, ki ga je naslovil Der Herrgott ist ein Grosser Maler – po slovensko: Gospod Bog je velik slikar. V nemščini pisani rokopis, ki ga hrani njegov nečak Attila von Wurzbach v Düsseldorfu, predstavlja edinstven zaklad ne samo za razumevanje rodbine Wurzbach, ampak tudi Preddvora z okolico. Prvi del dnevnika, ki sega do leta 1927 (obstaja tudi nadaljevanje, ki pa zaenkrat še ni bilo javno predstavljeno), vsebinsko sovpada s tamkašnjim življenjem. V nemščini ga je transkribiral Bolko von Wurzbach, v slovenščino pa prevedel Štefan Šipič. Ta del dnevnika je povzet tudi v knjigi dddr. Mire Delavec Touhami V ogledalu grajske zgodovine. Preddvor in rodbina Wurzbach (2019; v nadaljevanju V ogledalu).

S slovenščino je imel Harald sprva precej težav. V dnevnik je 1920 zapisal: »Sedaj berem veliko pravljice. Težko je s knjigami. Slovenske ne morem in ne znam brati, medtem ko je za knjige v nemškem jeziku potrebno toliko spraševati in prositi, da te skoraj mine želja

Ko je istega leta umrl ded, ga je Harald upodobil in zapisal v dnevnik: »Narisal sem dedka, kako je ležal na parah. Slika dedka je zelo uspela. Bil si je zelo podoben in vsi so temu pritrdili. Veliko razmišljam o tem. Imel je orlovski nos, zelo košate obrvi in zelo visoko močno in obokano čelo. Ne samo na parah, tudi sicer je imel na ustih jedek nasmeh. Zagotovo ni bil srečen človek.«

Na razvijajoči se turizem v Preddvoru je imel samosvoj in otroško simpatičen pogled, ki se ni prav nič skladal z očetovo željo po preživetju in zaslužku: »Vesel sem, da gredo počitnice h koncu, saj pri nas ni več domačnosti. Cel dan moram nekoga pozdravljati in biti prijazen, čeprav pri tem ne čutim nobenega zadovoljstva.« Rad se je držal bolj zase, a dolgčas mu ni bilo: »Rad rišem, pišem pesmi, berem o skrivnostnih stvareh. Rad imam tudi živali […]. In enajstleten je ugotovil: »Ampak nekaj zagotovo vem. Brž ko se bom za nekaj odločil, takrat bo moje življenje točno in premočrtno začrtano, potem ne bom mogel več izbirati.«

Leta 1923, ko je starejši brat Norbert odšel na vojaško akademijo v Beograd, sta v nemško gimnazijo v Ljubljani hodila le Harald in Maks, naslednje leto pa je Harald že obiskoval slovensko gimnazijo v Kranju. Maja je v domači župnijski cerkvi opravil zakrament sv. birme. Takrat se je pridružil tudi mednarodni zvezi pisateljev Weko. Tako se je učil še bolj stilno pisati svoje pesmi in jih oblikovati v ustrezno obliko (Delavec Touhami). Kmalu zatem je šestnajstletnik sklenil, da postane pisatelj in (ali) igralec, kar pa je bilo za očeta povsem nesprejemljivo.

Poleti 1926 je Harald obiskal svojo teto Helene v Nici. Po vrnitvi domov se je še bolj posvetil literaturi, zanimali so ga Byron, Goethe, Heine itd., konec septembra pa je že odšel na Dunaj. V dnevnik je zapisal: »Sedaj sem prepričal očeta, da se lahko na Dunaju učim risanja. Oče ima tukaj, tako kot je bilo to že v času dedka, številne poslovne zveze in dobrega prijatelja Lichtensterna. Slednji mi je pomagal v prvih dneh pri izbiri šole. Pri drugih znancih pa sem dobil sobo. Prvič v življenju so me grozno mučile stenice…«.  

V omenjeni knjigi V ogledalu beremo: »Februarja [1927, op. S. K.] je dr. Lichtenstern spremljal Haralda na izpite za likovno akademijo na Dunaju, a je bil pri tem skeptičen, če ga bodo sprejeli. A zgodilo se je ravno obratno. Na podlagi slik, ki jih je prinesel s seboj, je bil sprejet takoj […]. Zaradi tega uspeha je bil Harald zelo srečen in končno tudi ponosen nase. A v tem trenutku se je zavedel svoje osamljenosti. Pogrešal je svojo domovino, zato se je konec avgusta odločil, da bo odšel na obisk v domače kraje…« .

Poizvedba na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju (Akademie der bildenden Künste) je pokazala, da Harald ni bil tamkajšnji študent,[2] prav tako tudi ne na šoli za uporabno umetnost (Kunstgewerbeschule Wien/ KGS), ki je bila predhodnica današnje Univerze za uporabno umetnost (Universität fur angewandte Kunst).[3] Sam ne nazadnje v dnevniku niti ne piše o akademiji, pač pa o »šoli« in očitno je torej na Dunaju obiskoval eno od zasebnih slikarskih ustanov. Bival je na naslovu Wienerhauptstrasse št. 114 in živel v skrajni revščini, od »kruha in vode«. Za predstavo o resnosti njegove eksistenčne situacije omenimo primer, ko si je kupil zbirko skic Rembrandtovih del, a jo je moral vrniti (dobil je le polovično vrednost od zneska nakupa), ker mu je zmanjkalo denarja za osnovna sredstva preživetja.

Že septembra se je, kot rečeno, vrnil domov. Starša sta se odločila, da se ne vrne na Dunaj. V dnevnik je zapisal: »Oče me ni veliko vprašal. Moral sem narediti vtis nesrečne izgubljenosti, saj je bilo v trenutku odločeno, da bom še eno leto obiskoval šolo z Maksom v Kranju, da ne bom izgubil še enega leta.«

Njegova slovenščina pa je sčasoma postajala vse boljša, pravzaprav je bil pri predmetu v razredu najboljši. Ponosno je zapisal v dnevnik: »Moje slovenske naloge so najboljše…«.

Iz pisma, ki ga je pisal ženi Emiliji Meze konec julija 1940 iz Münchna (v katerem mdr. pravi, da bi bilo vsekakor dobro, da pride kmalu k njemu, prosi pa jo tudi, če mu pošlje razna dokazila, ki jih je potreboval za nemške oblasti, mdr. poročne liste njenih staršev in starih staršev, pa tudi svoja šolska spričevala), se vidi, da je sedmi razred naredil na klasični gimnaziji v Mariboru leta 1931: »…In pa zaradi spričevala sedmega razreda, ki sem ga naredil v klasični gimnaziji v Mariboru, in sicer v letu 1931 (podčrtal H. W.) […]. Poizkusi torej dobiti izpričevalo 7. mega razreda čimprej. To je zelo važno!«[4]

Konec oktobra 1940 je nato dobil službo kot uradnik v Berchtesgadnu: od 31. oktobra 1940 do 17. februarja 1942 in od 10. do 16. februarja 1943 je bil prijavljen na naslovu Salzburgerstrasse 2 v Berchtesgadnu.[5]

Haralda, ki je bil že kot otrok zelo občutljiv in tudi melanholičen, sta zagotovo močno zaznamovala samomora obeh staršev, očetov 1932 (kar sovpada tudi z globalno gospodarsko krizo, ki je na začetku tridesetih močno prizadela tudi tedanjo Kraljevino Jugoslavijo) in čez slabo desetletje še materin. Artur je, kot rečeno, družino pustil v velikih finančnih težavah in štiri leta pozneje je bila zato na srezkem sodišču v Kranju razpisana prisilna dražba graščine.

Leto prej je bil Harald v zimskem semestru 1935/36[6] sprejet na likovno akademijo v Münchnu, smer slikarstvo: pod zaporedno številko 5 je vpisan kot Harald Wurzbach. Med njegovimi učitelji je bil slikar in risar Olaf Leonhard Gulbransson (*1873 Oslo, † 1958 Tegernsee, Nemčija), ki je veliko delal za 1896 osnovani satirični tednik Simplicissimus in leta 1929 postal profesor na münchenski akademiji. V zapuščini Haraldove žene se je ohranila mapa z risbami, naslovljena »Professor Gulbransson«, v kateri prevladujejo študije človeškega telesa, sicer pa se Gulbranssonov vpliv kaže predvsem pri nekaterih Haraldovih risbah s hudomušno vsebino.

V tem času se je nacistični režim v Nemčiji vedno bolj vpletal tudi v razmere na Akademiji, in sicer vse od tega, kdo lahko poučuje in kaj ter tudi kdo se lahko vpiše. Poleti leta 1937 je Nacionalsocialistična nemška delavska stranka na čelu z Adolfom Hitlerjem v Münchnu organizirala tudi zloglasno razstavo t. i. izrojene umetnosti (Entartete Kunst).

Harald je bil takrat že doma, živel je na Strossmajerjevi 4 v Ljubljani. Avgusta 1937 se je poročil, v ljubljanski cerkvi sv. Petra je njegova žena postala Emilija (Emilja) Meze, ki je takrat živela v njegovi neposredni bližini na Poljanski cesti 12. Obred je opravil župnik Alojzij Košmerlj, priči sta bila Haraldov brat Maksimilijan (Maks) in prof. Valentin (Tine) Orel.[7] Zanimivo je, da se je le dva meseca prej Maks poročil z Emilijino starejšo sestro Frančiško (Fanči). Sestri sta bili iz številčne gornjelogaške družine Mezetovih: Frančiška drugi in Emilija sedmi od desetih otrok Jožefa Mezeta in Gertrude (Jerice/Jere), roj. Teršar/Tršar.

Jožef Meze (*1867 1943) je bil uradniški sluga oz. strežaj danes bi rekli tajnik pri »slavnem« okrajnem glavarstvu s sedežem v gornjelogaškem dvorcu, ki ga je dajal v najem knez Windischgrätz. Krstni botri Mezetovih otrok so bili mdr. Viktor grof Chorinsky, c.-kr. okrajna glavarja Gustav Karl Del Cott in Ivan Kremenšek ter žena c.-kr. nadgeometra-zemljemerca Friderika Gatscha, Karolina (Lina) Gatsch.

V knjigi V ogledalu lahko preberemo pripoved Maksimilijanovega nezakonskega sina Miroslava Ranta Wurzbacha, ki jo je avtorici knjige zaupal leta 2018: »Obe sestri sta živeli na zelo revni kmetiji v Logatcu. Mislili sta, da sta Maks in Harald bogata, ker sta živela na graščini, zato sta se z njima tudi poročili. A poroka je bila sklenjena samo na papirju, saj zakonci niso nikoli v resnici živeli skupaj, ker niso imeli kje

Izjava pa je v popolnem nasprotju z dejstvi, saj so bili Mezetovi, kot smo videli, ugledna in premožna uradniška družina. Josip Meze je že leta 1909 tik ob Tržaški cesti v Gornjem Logatcu dal zgraditi novo veliko nadstropno hišo (RNKD ev. št. 18621), kamor se je družina preselila iz sosednje Cerkovske vasi. Harald je z ženo Emilijo in njenimi starši živel prav tam.

Emilija se je rodila 21. decembra 1907 v Cerkovski vasi (h. št. 1). Ljudsko šolo je obiskovala v domačem kraju med 1914 in 1920, zatem pa do 1923 dekliško meščansko šolo v Lichtenturnovem zavodu na Poljanah v Ljubljani.[8] S Haraldom sta se najverjetneje spoznala že  takrat. Sestri Meze, poročeni Wurzbach, sta kasneje po izgubi svojih mož med vojno do svoje smrti (Frančiška † 1971,  Emilija † 1988) živeli v prej omenjeni vogalni hiši iz 18. stoletja na Poljanski cesti 12.

Med drugo svetovno vojno so bili trije bratje Wurzbach z izjemo Maksa mobilizirani v nemško vojsko na ruski fronti. Harald je tam padel v bitki v Korostenu 22. decembra 1943, februarja naslednje leto so njegove posmrtne ostanke prepeljali v Berchtesgaden in skupaj z nekaterimi drugimi družinskimi člani počiva v grobu Konstantina viteza Wurzbacha pl. Tannenberga.

Harald je v času svojega bivanja v Logatcu veliko ustvarjal. Ohranile so se oljne slike na platnu, pasteli, akvareli, gvaši, perorisbe, risbe s svinčnikom na papirju itd.; nekatera dela so verjetno nastala že pred prihodom v Logatec 1937: npr. študije glave markantnega gospoda in glave dame, risba sedeče dame in platno tronie[9] mladeniča z baretko, replika slike, ki je nekdaj veljala za Rembrandtov avtoportret, itd.

V logaškem obdobju je bilo Haraldu že osnovno risarsko in slikarsko orodje večkrat težko dostopno. Tu predstavljena slika Sedeča ženska z vazo s turškim makom je recimo skupaj sestavljena iz treh kosov papirja, platno Avtoportret pred štafelajem je napel kar na odslužen okenski okvir, itd. Zagotovo namreč tudi ni slikal po naročilu in torej od svojega dela ni mogel živeti.

Blizu so mu bile intimistične teme. Največkrat je naslikal ženo, sebe, upodobil je več članov ženine družine, pri čemer si je pomagal tudi s fotografijo, domače živali (mačke, krave, kokoši, race), bližnjo okolico (npr. risba Nekdanja Franceva hiša in Gregovcev kozolec ob Tržaški cesti v Gornjem Logatcu). Nekatere risbe so domišljijske, kot npr. kroki božično-novoletno drevesce, ki je presenetljivo podoben ilustraciji angleškega pisatelja Johna Ronalda Tolkiena. Nekatere slike in risbe imajo poleg signature in datuma pripis Logatec. Gre za dela, ki so torej nastala v letih od 1937 do njegovega odhoda v bavarsko prestolnico spomladi 1940 (odhod v München je bil najverjetneje pogojen z zaostrenimi razmerami v Sloveniji). Predzadnja lastnica vseh slik in risb je do svoje smrti 1988 bila Haraldova žena Emilija.

Zaenkrat se zdi, da Harald stikov s slovenskimi likovnimi umetniki ni imel (in tudi ni razstavljal). Ti so v tridesetih letih minulega stoletja prihajali v glavnem z zagrebške akademije in so se večinoma zbrali v Klub neodvisnih likovnih umetnikov (Neodvisni). Omenimo pa, da je zagotovo poznal nekaj let starejšega pesnika in učitelja Albina Čebularja, ki je bil v Logatcu njegov neposredni sosed. Čebular je prijateljeval mdr. z avantgardnim pesnikom in esejistom Antonom Podbevškom ter leta 1922 objavil modernistični dramski dialog V parku (Dović), edini slovenski literarni prispevek v Zenitu, ki velja za najuspešnejši jugoslovanski avantgardni časopis, bil pa je tudi likovno nadarjen (Kermavnar).

Ob tej kratki predstavitvi do sedaj neznanega slikarja Haralda Wurzbacha pl. Tannenberg (z izjemo dveh avtoportretov perorisbi objavljeni v Rugále, Preinfalk in Delavec Touhami) lahko na podlagi ohranjenih del sklenemo, da v njegovem slikarstvu in risbi prevladuje realistična nota. A realizmu ni zavezan povsem, o čemer pričajo tudi nekatera tukaj predstavljena dela; nedokončani Avtoportret, ki meji že na grimaso, kaže močen vpliv ekspresionizma. Pri nekaterih portretih je opaziti odmeve nove stvarnosti (nem. Neue Sachlichkeit). Ta je imela v središču ustvarjalnih naporov poleg obujenega motiva akta in tihožitja temo portreta. Portretiranci so bili običajno iz najožjega umetnikovega kroga, torej sorodniki in prijatelji. Značilni so barvna umirjenost, preračunana postavitev portretiranca v prostor in izredno omejen portretni inventar (Durjava). Na več risbah pa je upodobil tudi pravljični svet. Kot je opozoril Tomaž Brejc v svojem delu Temni modernizem, se je umetnost pred drugo svetovno vojno večkrat zatekala v mitologijo: »[…] tendenca k mitu je v evropski kulturi (a tudi filozofiji, sociologiji, antropologiji itd.) eden izmed eskapizmov tridesetih let in poleg tega dokaz o apokaliptičnih časih[10]



Izbor del

Platno Avtoportret pred štafelajem je nastalo najverjetneje takoj ob Haraldovem prihodu v Logatec, leta 2001 je sliko restavriral akademski slikar Mario Petrić.

Slikar se je samozavestno upodobil v samoti svoje delovne sobe. Vertikalam formata slike in upodobljenega slikarskega stojala se pridružuje Haraldov vzravnani trup, kontrapunkt temu pa je njegova levica, v kateri drži čopič. Okoli ledij ima ovito belo-sivkasto draperijo, njegove prsi so razgaljene, na sebi ima le moder, do danes ohranjen žameten suknjič z zvonastimi rokavi, obrobljen z zlatim trakom. Na glavi ima v orientalski maniri prevezano pisano ruto. Intenziven pogled usmerja v gledalca. Svetloba je razpršena in celota deluje precej ploskovito.

Podoba je v popolnem nasprotju z nekaj let mlajšim nedokončanim ekspresionističnim avtoportretom-grimaso, na katerem preseneti slikarjev odtujeni in hladni pogled.

T. i. Logaško tihožitje z nageljni je postavljeno v prostor, ki bi ga lahko označili kot meščanskega. Na mizi z zgneteno draperijo so postavljeni vaza z rdečimi nageljni, steklenici s čašastim kozarcem ter kipec (klečečega angela?). Čeprav svetloba prihaja z desne skozi okno, je celoten prizor enakomerno osvetljen.

Mapa, naslovljena »Professor Gulbransson«, vsebuje več listov s študijami ženskega in moškega telesa, naslikanih s črno in rdečo kredo, svinčnikom in barvicami.

Perorisbi z doprsnim avtoportretom sta nastali v razmiku morda leta ali dveh, mlajši je datiran 1938. Kljub majhni časovni razliki pa so se v tem času na Haraldovem obrazu začrtale poteze utrujenosti, razočaranja, tudi globoke žalosti. Obraz je na obeh modeliran s šrafiranjem, le da je na starejši podobi to bolj intenzivno, sence okoli oči ustvarjajo dramatičen kontrast z belino čela in ličnic ter nakazujejo intenzivnost njegovega notranjega življenja. Ozadje na mlajši upodobitvi ni šrafirano tako kot na prvi, pač pa je zabrisano oz. zamegljeno.

Ženo Emilijo je, kot rečeno, upodobil večkrat: od aktov, pri delu (vezenju, branju), igranju na kitaro, z nimbom kot sv. Emilijo itd. Posebej zanimiv je t. i portret z masko. Sedeča žena  je upodobljena pred temnomodrim ozadjem v obleki enake barve z belo ovratno ruto. Pogled usmerja v gledalca. Sprva do potankosti izdelane obraz in roke je naknadno iz neznanega razloga preslikal z debelo plastjo bele barve enakega odtenka kot je ruta in učinkujejo kot maska. Po pripovedovanju sorodnikov je Emilija Meze pl. Wurzbach zelo skrbela za svoj videz in negovala svojo belo polt, bila pa je tudi sicer precej odmaknjena in zadržana oseba, na kar bi »maska« morda lahko namigovala. Slika je datirana in signirana levo spodaj Wurzbach 39. Portret je v velikem nasprotju z njenim čutnim aktom po zgledu Goyeve Gole Maje.

Slike Josip in Jera/Jerica Meze, Ženska z belo obleko z modrimi pikami,  Dekle z vazo s turškim makom (Papaver orientale), dekle v polprofilu in ženin akt so upodobljene v skladu z realističnimi tendencami. Portret tasta je nekoliko slabše kvalitete, zlasti so moteče perspektivično zelo nespretno narisane roke. Slika Dekle z vazo s turškim makom je nedokončana in na njej je najverjetneje upodobil neko ženino prijateljico, ki je prihajala k Mezetovim na obisk. Konture obraza skoraj v profilu upodobljene mlade ženske z otožnim pogledom so jasno očrtane, trup z rokama z kratkimi belimi rokavi nad komolci pa je narisan v naglih potezah. Rjavkasto ozadje je šrafirano in lavirano.

Skici Jere pri ročnem delu in sedeče ženske pri jedi je razvil s hitro potezo in nekaj bežnimi obrisi, sploh pri drugi, kjer je spodnji del telesa le nakazan. Nekoliko bolj dodelana je risba Pri molži, na kateri sta še študiji glave in zadka krave ter človeka v pozi molže. Raco, ki je glavna junakinja na datirani (1937) in signirani risbi s svinčnikom, tudi sicer večkrat srečamo v Haraldovi skicirki; žival so imeli Mezetovi doma nagačeno.

Kot velik ljubitelj pravljic je Harald zelo verjetno poznal delo angleškega pisatelja in ilustratorja Johna Ronalda Reuela Tolkiena (*1892 † 1973), avtorja epske trilogije Gospodar prstanov, ene najvplivnejših knjig 20. stoletja, na kar namiguje recimo kroki Božično-novoletno drevesce, ki kaže veliko podobnosti s Tolkienovo risbo Christmas 1934

 

Izbor virov in literature

Akademie der Bildenden Künste München, Matrikelbuch, Bd. 5, 19311935, [München], 1935 (online: https://matrikel.adbk.de/matrikel/mb_1931-1935/jahr_1935B/matrikel-0415, september 2023); UE Ljubljana,Rojstna in krstna matična knjiga župnije Ljubljana – sv. Nikolaj 18991946; NŠAL, ŽA Gornji Logatec, Poročna knjiga/Trauungsbuch 18821922; Ljubljana, Arhiv družine Meze; Laibacher Zeitung, št. 279, 5. 12. 1917, str. 1794; SBL. Wurzbach baron Tannenberg, Karl (https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi847553/; september 2023); SBL. Wurzbach vitez Tannenberg, Konstantin (https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi847671/; september 2023); Olaf Gulbransson (18731958) (https://www.olaf-gulbransson-museum.de/olafgulbransson, oktober 2023); Despoina Tsoli, Entartete Kunst (Degenerate Art). The Nazi Project Against Modern Art, TheCollector.com, September 11, 2021 (https://www.thecollector.com/entartete-kunst-nazi-project-against-modern-art/); Simona Kermavnar, Albin Čebular (19001951) (mojaobcina.si/logatec/novice/pesnik-pisatelj-etnograf-in-ucitelj-albin-cebular-19001952.html); Fran Šijanec, Sodobna slovenska likovna umetnost, Maribor 1961, str. 78 sl.; Majda Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982, str. 383385: 384; Iztok Durjava, Nova stvarnost na Slovenskem, v: Ekspresionizem in nova stvarnost na Slovenskem, 19201930 (katalog razstave), Ljubljana 1986, str. 6378; Ivan Jaklič, Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine, Ljubljana 1997, str. 222; Tomaž Brejc, Temni modernizem. Slike, teorije, interpretacije, Ljubljana 1991; Ivan Stopar, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. Gorenjska. Prva knjiga: Ob zgornjem toku Save, Ljubljana 1996, str. 114117; Enciklopedija Slovenije, 15, Ljubljana 2001, str. 7; Igor Kranjc, »Vprašanje barve v času monokromatičnega realizma«, v: Umetnost tridesetih let iz zbirk Moderne galerije Ljubljana, tretji študijski zvezek 1937–1941, ur. Igor Kranjc, Ljubljana 2007; str. 19 sl.; Risba na Slovenskem 1 18701950 (katalog razstave; ur. Andrej Smrekar), Ljubljana 2009; Mariano Rugále, Miha Preinfalk, Blagoslovljeni in prekleti, 1. del, Plemiške rodbine 19. in 20. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2010, str. 203216; Nevenka Prhavc Šipič, O tebi šepetam, Litija. Zgodba sester pl. Wurzbach, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino (Iz zgodovine Litije in okolice, 2011, 59/3, str. 639670; Merve Kurt, The Concept of Authenticity in the Protection of Industral Heritage: The Case of Samsun Tobacco Factory Building (magistrsko delo), Ankara 2014; Asta Vrečko, Pomnoženo zrcalo družbe/ A multiplied Mirror of Society: Slovenian Art in the 1930s, v: Na robu. Vizualna umetnost v Kraljevini Jugoslaviji 19291941/ On the Brink. The visual Arts in the Kingdom of Yugoslavia (ur. Marko Jenko, Beti Žerovc), Ljubljana 2019, str. 152185; Mira Delavec Touhami, V ogledalu grajske zgodovine. Preddvor in rodbina Wurzbach, Mače pri Preddvoru 2019; Historical Conservation and Tourism in Samsun City, Turkey, 2019; Marijan Dović, Od Svetokreta do Tanka: zenitizem na Slovenskem (19211927), Slavistična revija: časopis za jezikoslovje in literarne vede/ Journal for linguistics and literary studies, 69, 2021, št. 1, str. 1736.

 

[1] Gl. Daša Pahor, Orientalism in Austro-Hungary/ Turanism: Das neue Turán. Ein Gruss an das erwachende Morgenland! (https://pahor.de/product/orientalism-in-austro-hungary-turanism-das-neue-turan-ein-gruss-an-das-erwachende-morgenland/, november 2023).

[2] Za informacijo se najlepše zahvaljujem mag. dr. Ulrike Hirhager (Universitätsarchiv der Akademie der bildenden Künste Wien).

[3] Za podatek se najlepše zahvaljujem ga. Beate Huber (Universität fur angewandte Kunst Wien. Kunstsammlung und Archiv).

[4] Pismo Haralda Wurzbacha pl. Tannenberg ženi Emiliji (Miliji) je datirano 31. 7. 1940 (Ljubljana, zasebna last).

[5] Marktgemeinde Berchtesgaden. Einwohnermeldeamt, Potrdilo o prebivališču, Berchtesgaden, 21. 4. 1961 (Ljubljana, zasebni arhiv).

[6] Akademie der Bildenden Künste München, Matrikelbuch, Bd. 5, 19311935, [München], 1935.

[7] Izpis iz poročne matične knjige župnije (duhovnije) Sv. Peter – Ljubljana, 29. 4. 1957 (Ljubljana, zasebni arhiv).

[8] Ravnateljstvo meščanske šole v Lichtenthurnovem zavodu v Ljubljani, Odpustnica Meze Emilije, Ljubljana 20. 8. 1923 (Ljubljana, zasebni arhiv).

[9] Umetniško delo, kjer je upodobljena zgolj glava (tronie = starinska nizozemska beseda za glavo).

[10] Brejc 1991, str. 159–160.

Oglejte si tudi