Simona Kermavnar

Posestvo Prʼ Zagodu v Idriji (sedaj z naslovom Gregorčičeva ul. 69) sodi med najstarejše na Idrijskem, pisni viri ga omenjajo že v 2. polovici 17. stoletja. Brata Martin in Jurij (Georg) Saegadea (Sagada) naj bi v Idrijo prišla iz Plzňa na Češkem. Prvotno sta domovala ob vznožju hriba Podrateja, pozneje pa so zgradili hišo na bolj ugodni lokaciji ob okrajni Logaški cesti. Od 19. stoletja do konca 2. svetovne vojne se je na posestvu izmenjalo več rodov (Leskovec, Gruden, Rejc). V stavbi tik ob cesti se je tekom časa izoblikovala gostilna, ki je bila vmesna postaja za (logaške) furmane, ki so vozili za idrijski rudnik živega srebra. Velik vrtni prostor je bil pogosto prizorišče družabnih srečanj in veselic. Poleg kmetije in gostilne je bila tam še žaga, ob Idrijci pa mlin.

Na glavni fasadi gostilne Pri Zagodu lahko še danes vidimo dva lepo oblikovana litoželezna zračnika v obliki štirih z listi in viticami prepletenih krogov, ki so vpeti v dva večja koncentrična kroga, med katerima teče napis JANKA A SPOL PRAHA 1107-II.

A SPOL je skrajšava besedne zveze v češkem jeziku Akciová společnost, torej po naše delniška družba, preostali del pa je praški naslov družbe Janka med letoma 1876 in 1882.[1] Že prej, leta 1872, je Jan Antonín Janka († 1912) v starem delu Prage (Stará Praha, št. 556) v hiši kjer je tudi živel, registriral kleparsko in vodovodno obrt.

Na Dunaju se je izučil za strojnega ključavničarja in razmišljal, kako bi svoje podjetje ločil od konkurence. Pozornost je usmeril v zaprte (nezračene) prostore, v katerih je bil zrak zatohel in zdravju škodljiv, vlaga je povzročala kvarjenje hrane itd. Rešitev je seveda v izmenjavi in dotoku svežega zraka. Janka je zasnoval prve sisteme za ekstrakcijo in prezračevanje na Češkem. Pred koncem 1. svetove vojne je podjetje Janka Radotín s svojimi proizvodi oskrbovalo celoten avstro-ogrski imperij in tudi širše, transport pa je potekal na Balkan in naprej v Italijo neposredno iz Radotína.

Ventilatorji, zračniki itd. so predstavljali temelje tega še vedno delujočega in uspešnega češkega podjetja, ki letos maja praznuje stopetdeseto obletnico ustanovitve.

Iz zapisa Stanka Majnika v Idrijskih razgledih (1987) izvemo, da se je gospodar Pavel Gruden po načrte za gradnjo velikega (30 m dolgega) hleva odpeljal leta 1881 kar na Dunaj. V tisti čas sodi tudi temeljita prezidava in povečanje sprva skromnejšega bivališča v današnjo monumentalno (furmansko) hišo s šestosno glavno fasado in segmentnoločno zaključenim kamnitim portalom, do katerega vodijo stopnice. Stavbo so takrat opremili tudi s sodobnim prezračevalnim sistemom. Po besedah sedanjega lastnika Srečka Fortune je bilo sprva šest zračnikov. Ko so leta 2002 objekt prenavljali, so štiri zavrgli, ker so bili v zelo slabem stanju, dva bolje ohranjena (a precej rjasta) so speskali in prebarvali ter namestili nazaj.

Nakup zračnikov bi tedanji lastnik Gruden lahko izvršil ob omenjenem obisku Dunaja, glede na široko prisotnost Jankinih izdelkov pa seveda lahko tudi kje drugje. Njihova oblikovna dovršenost je še en dokaz, kako veliko pozornost so izdelovalci v 19. stoletju posvečali ne samo tehnični, pač pa tudi estetski plati svojih (lahko tudi povsem utilitarnih) produktov.