Logo MojaObčina.si
DANES
18°C
8°C
JUTRI
25°C
7°C
Oceni objavo

Tretja generacija Jelovškov na Reki

Simona Kermavnar

 

Po očetu imenovani sin slovenskega ladjarja in ljubljanskega častnega meščana Franca Jelovška st. (17981897)[1] in Karoline Loibelsberger se je rodil na božični večer 1842. Ob krstu, ki je bil zadnjega dne v letu, je dobil ime Franciscus Paulus Natalis;[2] Pavel se nanaša na njegovega deda, ki je bil rojen leta 1759 v Vremskem Britofu na Krasu, tako kot tudi oče. V literaturi in virih je običajno imenovan Franc (Franjo) ml. oziroma Francesco Junior, imel pa je še brata in tri sestre.

Francescova krstna botra sta bila Henrik (Henricus, Heinrich) Gerliczy pl. Gerlicze († 1879) in trgovec Alojsius (Luigi) Cornet († 1858).[3] Oba sta bila dobra Jelovškova znanca, Cornet je bil zagotovo tudi prijatelj. Bil je del reške poslovne elite, mdr. je bil podpredsednik tamkajšnje trgovske zbornice.[4] Z obmorskim mestom pa je bil očitno močno povezan tudi Gerliczy pl. Gerlicze, saj sta dve od njegovih treh žena, baronici Marenzi pl. Marenzfeld in Lazarini, umrli tam. (V tretje se je Henrik poročil z grofico Pavlino Auersperg).[5]

Franc Jelovšek st. je bil na Reki celo desetletje voljen v predsedstvo Trgovinske in industrijske zbornice, enako funkcijo pa je dolgo opravljal tudi Francesco (18781903).[6] Za očeti so namreč ladjarske, pomorsko-trgovske in pomorsko-upravne posle običajno prevzeli njihovi sinovi.[7] Kariero je Francesco začel kot trgovski praktikant in prokurator v očetovem podjetju, pozneje se je ukvarjal predvsem s špediterskimi posli (spedizioniere), bil je tudi bančnik in solastnik parnikov. Tako kot oče je bil tudi on narodno zaveden mož in pri dobrih dvajsetih letih je postal član narodne čitalnice na Reki. Med 1. svetovno vojno se je umaknil na Dunaj in tam tudi umrl.[8]

Tudi drugi otroci Franca Jelovška st. – z izjemo Karoline, ki ni dočakala odraslosti – so bili uspešni, hčerki Ludovika in Ida z možitvijo, sin Karel pa v bankirskih vodah v Trstu.[9]

Leta 1866 se je Francesco poročil z bogato Elizabetto Minach, ki pa je nekaj dni po rojstvu sina Arturja konec oktobra 1869 umrla. Verjetno je prav v skrbi za otroka pohitel z drugo ženitvijo takoj naslednje leto, tokrat z bogato Erminio Battaglierini. V tem zakonu so se rodili trije sinovi in hčerka. Najstarejšemu, Oskarju, rojenemu 1871, sta v naslednjih dveh letih sledila Ada in Laval, najmlajši, Francesco (Ferruccio), pa je ugledal luč sveta dobro desetletje kasneje (1885). Družina je živela v hiši v središču Reke na Korzu. Oskar in Ferruccio sta skupaj z očetom in materjo ter dedom in babico Karolino pokopana v družinski grobnici Jelovškovih na pokopališču Kozala na Reki, Artur z ženo Olgo Smoquina pa v grobu družine Smoquina (Smokvina) prav tam.

V burnih časih med 2. svetovno vojno je Jelovškov mavzolej skicirala-narisala in opremila s pripisi imen na ploščah tamkaj pokopanih Oskarjeva hčerka Erminia, rojena 1902. V času, ko je s sinom iz Bolgarije pred rusko vojsko pribežala na Reko, je zatočišče našla v očetovi hiši, uteho pa očitno tudi na mestnem pokopališču Kozala, saj je oče umrl malo prej.[10]

Mimogrede omenimo, da je mavzolej Jelovškovih vključen v Interregov projekt ARCA-ADRIATICA med Hrvaško in Italijo, ki se posveča varovanju, promociji in turistični valorizaciji jadranske pomorske dediščine.[11]

Ohranila se je dragocena fotografija iz okoli leta 1886, na kateri je vseh pet Francescovih otrok, ki so bili takrat večinoma najstniki, le Ferruccio v dekliški oblekici še ni bil star dosti več kot leto dni. Kot pravi potomci ladjarjev so se v fotografskem ateljeju posedli v čoln kot scensko pritiklino, čez katerega visi ribiška mreža. Najstarejša sinova jih z rokami povezujeta v prikupno in ljubečo skupinico. Artur se z drugo roko drži za jadro, Ada in najmlajši držita veslo, spredaj desno pa inscenacijo poudarjata velika školjka in skala.

Artur je sprva obiskoval gimnazijo na Reki. V Pomorskem i povijesnem muzeju Hrvatskoga primorja na Reki[12] hranijo njegov izdelek od pouka lepopisa. List je popisan s ponavljajočim se frazemom v hrvaškem in nemškem jeziku, ki poudarja, da ni potrebno imeti vedno zadnje besede, na koncu je še pripis Na Rijeci dne 6. srpnja 1881 Jellousheg Artur.

Študiral je medicino in kirurgijo. Po končanem študiju je najprej služboval kot sekundarij v reški mestni bolnišnici. Leta 1896 je dobil premestitev in bil imenovan za c.-kr. zdravnika pri avstro-ogrski vojski v Mostarju. Kmalu po vrnitvi na Reko 1902 je bil imenovan za občinskega zdravnika, poročil se je že prej, 1898.[13]

Dr. Artur Jelovšek je bil v mestu zelo priljubljen kot zdravnik. Zlasti se je izkazal med 1. svetovno vojno. Takoj po razglašeni mobilizaciji so bili ženske in moški, oproščeni vojaške obveznosti, ki so končali šolo za prostovoljne bolničarje in želeli postati del Rdečega križa, pozvani, da se javijo v mestni ambulanti pri njem in on je potem delo organiziral naprej. Po njegovi zaslugi tudi februarja 1915 ni prišlo do izbruha epidemije tifusa, saj je s svojo odločnostjo poskrbel za pravočasno in ustrezno ukrepanje.[14]

Oskarjev krstni boter je bil poleg strica Josepha Battaglierinija ded Franc Jelovšek.[15] Tako kot starejši polbrat je tudi on obiskoval gimnazijo na Reki, v šolskem letu 1883–1884 se je med obveznimi predmeti učil madžarsko, italijansko, nemško in latinsko. Zatem je v Nemčiji končal tehnične študije in se zaposlil v veliki tovarni ventilacijskih strojev Rietschl & Henneberg v Berlinu in bil postavljen za višjega inženirja ter poslovodjo tovarniškega oddelka. Leta 1896 se je dr. Oskar Jellousheg poročil z Angelino di Pace z otoka Capri in čez dve leti postal tudi prokurator in vodja novozgrajene podružnice v Jekaterinoslavu (Dnipru) v današnji Ukrajini. Umrl je leta 1941.

Ada se je bogato poročila, in sicer z lastnikom tovarne čokolade na Reki, ki naj bi bil po navajanju Ervina Lukežića Gustav Wilhelm.[16] Laval je končal arhitektonske študije in služboval v Nemčiji na Tehničnem inštitutu v Limbachu in bil tudi profesor gradbeništva na kraljevi pruski Tehniški šoli v Münstru.[17]

Tudi najmlajši Ferruccio se je posvetil naravoslovnim študijem. Omenimo, da je v lesu izdelal zanimivo maketo mesta Reka, ki si jo je mogoče ogledati na stalni razstavi omenjenega muzeja. Napravil jo je za leta 1937 ob prazniku mestnih zavetnikov sv. Vida in Modesta organizirano razstavo, posvečeno bogati pomorski dediščini Reke in Kvarnerja. Ing. Ferruccio Jellousheg je veliko pozornost posvetil natančni predstavitvi ulic in vseh mestnih stavb, na maketi pa je tudi nekaj objektov, ki še niso bili zgrajeni, zato posreduje za takrat futurističen pogled na mesto. Zanimivo je tudi, da model ni prikazal takratne meje, ki je skozi Reko tekla med kraljevinama Jugoslavijo in Italijo.[18]

Že iz te kratke predstavitve je več kot očitno, da je tudi tretja generacija Jelovškov, upoštevajoč zgolj otroke najstarejšega sina Franca Jelovška, pustila močen pečat na Reki in tudi širše.

 



[1] Gl. Janez Kos, Zlata knjiga ljubljanskih častnih meščanov (ur. Janez Polajnar), Ljubljana 2019, str. 7578; Simona Kermavnar, Franc Jelovšek st. (1798–1897), ladjar, veletrgovec in ljubljanski častni meščan (https://www.mojaobcina.si/ljubljana/novice/kultura/franc-jelovsek-st-17981897-ladjar-veletrgovec-in-ljubljanski-castni-mescan.html, januar 2023; z navedeno literaturo).

[2] Prepis iz krstne knjige 30. 1. 1939 (Diocesi di Fiume, Parrocchia della B. V. Assunta/Duomo, Fede di Nascita e di Battesimo).

[3] Prav tam.

[4] Gl. npr. Nikola Crnković, Trgovačko-obrtnička komora u Rijeci 1811.-1924., Vjesnik Istarskog arhiva, 4–5 (1994–1995), 1998, pp. 51–85: 62, 64.

[5] Miha Preinfalk, Auerspergi. Po sledeh mogočnega tura, Ljubljana 2005, str. 125, 497 (Zbirka Thesaurus Memoriae deissertationes, 49).

[6] Nadja Terčon, Kalister, Gorupi in pomorstvo, Kronika  58/1, 2010 (Rodbini Kalister in Gorup), pp. 87–110: 89.

[7] Nadja Terčon, "Po srcu so ostali Kraševci": Kras, Kraševci in morje, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 2015, 63/3, str. 645–674: 650.

[8] Irvin Lukežić, Jellouschegg i Walluschnigg, v: Fluminensia Slovenica (ur. Tomo Šajn), Reka 2011, str. 156–168: 159–160 (slovenski prevod istoimenskega dela iz leta 2007).

[9] Lukežić, n. d., str. 161; za Ludovico in njenega moža Antona pl. Vallentsitsa gl. Miha Preinfalk, Vallentsits (Valenčič), v: Plemiške rodbine na Slovenskem. 19. in 20. stoletje, 3. del (Od Aljančičev do Žolgerjev), Ljubljana 2017, str. 230–238: 233–234, 238 (Blagoslovljeni in prekleti, ur. Urška Pipan).

[10] Ustni vir Martin Jellousheg (vnuk Erminie Jellousheg Gotheil).

[11] https://arcaadriatica.eu/?pr=iiif.v.a&id=13000.

[12] PPMHP, 148387.

[13] Lukežić, n. d. str. 161.

[14] Zorica Manojlović, Ratna bolnica Crvenog križa u Rijeci (1914.-1918.). Red Cross War Hospital in Rijeka (1914-1918), Acta Medico-Historica Adriatica, 2017, 15, str. 4766: 63.

[15] Prepis iz krstne knjige 16. 11. 1938 (Diocesi di Fiume, Parrocchia della B. V. Assunta/Duomo, Fede di Nascita e di Battesimo).

[16] Lukežić 2011, str. 160.

[17] Lukežić 2011, str. 162.

[18] Tea Perinčić, Maketa grada Rijeke, v: PPMHP. Iz muzejske riznice. 120 godina - 120 predmeta (ur. Denis Nepokoj), Rijeka 2013, str. 144145.

Oglejte si tudi