Pred 181 leti, dne 29. januarja 1842, je z Reke v širni svet izplula prva slovenska ladja, imenovana Laibach, pred natanko 180 leti na ta dan pa je njen solastnik Franc Jelovšek od mesta Ljubljane zaradi njenega poimenovanja po kranjski prestolnici prejel naziv častnega meščana.

Franc Jelovšek (Franz Jellouschegg) se je rodil 16. septembra 1798 v kmečki družini v Britofu (Vremski Britof) na Krasu št. 6. V krstni knjigi župnije Vreme je vpisan kot Franciscus Gelusich, sin Pavla Gelusicha in njegove žene Uršule. Umrl je novembra leta 1897, in sicer enajstega, sodeč po napisu na plošči v leta 1863 zgrajenem mavzoleju rodbine Jellouscheg na reškem pokopališču Kozala. Irvin Lukežić v delu Fluminensia Slovenica kot datum smrti navaja 11. december in kot kraj Trst, Janez Kos v Zlati knjigi ljubljanskih častnih meščanov pa Reko.

Sodeč po nagovoru ljubljanskega župana Hribarja v mestnem svetu pet dni po Jelovškovi smrti, v katerem je rečeno, da je bil pogreb 13. novembra v Trstu in da je naročil na krsto položiti venec, je Jelovšek umrl v Trstu in bil v mavzolej na Reki prenesen naknadno.¹

Marsikaj nam o Jelovškovem značaju razkrije fotografija, ki jo je med letoma 1860 in 1870 posnel slikar, litograf, založnik ter od leta 1873 uradni fotograf na avstrijskem dvoru (Hoffotograf) Josef Löwy (1834–1902). Jelovškov čedni asketski obraz karakterizira oster in intenziven pogled, ki priča o tem, da v njegovem življenju ni bilo dosti prostora za lenobnost, izbira fotografa pa kaže tudi, da se je v življenju zadovoljil le z najboljšim. V tistih letih, konkretno 1863, je bil izbran tudi v predsedstvo Trgovske in industrijske komore na Reki (Camera di Commercio e d'Industria in Fiume) in to dolžnost opravljal celih pet let, član komore pa je ostal najmanj do 1872 (Pahor).

Star dobrih dvajset let je odšel na Reko, kjer se je začel ukvarjati s trgovino. Ko je že krepko zakorakal v zrela leta, se je 1840. poročil s Carolino Loibelsberger iz Senja (1813–1854), s katero je imel pet otrok. Žena je kmalu po rojstvu  najmlajšega otroka, sina Karla, umrla. Najstarejši sin Franc ml. (Franciscus Paulus Natalis) Jellousheg (1842–1916) je uspešno nadaljeval družinsko trgovino. Med otroki omenimo le še Ludovico: leta 1863 se je poročila z dr. Antonom pl. Valenčičem ml. (Edler von Vallentsits), ki je postal ogrski ministrski svetnik in c.-kr. komornik ter bil med 1899 in 1900 tudi reški župan. Njegov oče je bil Anton pl. Valenčič st., general avstrijske vojske in mladostni prijatelj ter rojak z Vremskega polja Franca Jelovška st. (Preinfalk). Mlajša Ida se je poročila z avstro-ogrskim častnikom in učiteljem slikanja, risanja in kaligrafije na Pomorski akademiji na Reki, Josephom Horaczkom (Horaczek).

Dne 29. januarja leta 1843 je bila Jelovšku podeljena diploma častnega meščana mesta Ljubljana. Častne meščane so dobrih sto let vpisovali v matrikulo ljubljanskih meščanov (Matrikel der Bürgerschaft in der K. K. Provinzail Hauptstadt Laibach), ki so jo imenovali tudi Zlata knjiga. Novo matrikulo so začeli voditi 1833 in jo prenehali 1934 (Kos). Rokopis hrani Zgodovinski arhiv v Ljubljani.

Izbira častnih meščanov je odražala politično, kulturno in narodnostno opredeljenost večine v mestnem (občinskem) svetu. Prvih 46 let je mestni svet za podeljevanje izbiral osebe, ki so veljale za kranjske avstrijske domoljube in bile pogodu nemški večini v mestnem svetu (Žabota). Mestni svet je Jelovšku častno meščanstvo podelil kot zahvalo, ker je z dovoljenjem tedanjega ljubljanskega župana Janeza Nepomuka Hradeckega svojo ladjo poimenoval po Ljubljani.

Ladja je bila tipa bark, kakršni so veljali za najznačilnejše in zelo varne trgovske jadrnice 2. polovice 19. stoletja na celotni vzhodnojadranski obali. Ladjedelnice na avstrijski obali so največkrat gradile barke s tremi jambori in tak je bil tudi Laibach nosilnosti 386 ton (Terčon). Na Reki so ga splavili točno leto prej, kakor rečeno, 29. januarja 1842. Njegov solastnik je bil Matej Gasser iz Škofje Loke, ki je imel v solastništvu z njim tudi ladjo Fiume tipa nave. Častno meščanstvo je ob isti priložnosti dobil tudi Gasser, pa tudi Jelovškov starejši brat Pavel, posestnik in član Kmetijske družbe v Ilirski Bistrici, ki je bil ob izplutju barka v funkciji zastopnika ljubljanskega župana.

V Pomorskem muzeju ''Sergej Mašera'' v Piranu (PMSMP) hranijo model barka Laibach, ki ga je v modelarski delavnici leta 1969 izdelal modeler Ivo Štader. Ko je zgodovinar in dolgoletni ravnatelj muzeja dr. Miroslav Pahor pripravljal publikacijo Sto let slovenskega ladjarstva 1841–1941, ki je temeljno delo o slovenskem ladjarstvu v 19. stoletju, je pridobil tudi načrte jadrnice tega tipa (Terčon).

Franc Jelovšek, mdr. član reške trgovske zbornice in reškega mestnega sveta ter bančni cenzor (pri Banca filiale di sconto in Fiume), je bil narodno zaveden mož, na kar je opozoril tudi Pahor. Da je Jelovšek tudi finančno podpiral slovanske interese, je razvidno tudi iz tega, da je leta 1849 ustanovljeni reški čitalnici (Narodna čitaonica riečka) dal na razpolago prostore v svoji hiši nasproti pravoslavne cerkve sv. Nikolaja na Reki in bil tudi med prvimi člani te pomembne ustanove. Najverjetneje je ta njegova poteza spodbudila njegovega sorodnika Antona (Toneta) Jelovška v Ilirski Bistrici, da je tudi on dal ilirskobistriški čitalnici, ustanovljeni 1864, v brezplačen najem svojo nepremičnino.

Ob smrti Franca Jelovška 1897 se je na seji ljubljanskega občinskega sveta nanj spomnil župan Ivan Hribar (1896–1910). V kratkem nagovoru je povedal, da je njegova ladja z imenom Laibach »prepotovala mnogo sveta« in vanj ponesla ime mesta Ljubljana (Kos).²

Izbor uporabljene literature in virov

ŠAK Ž Vreme, Krstna knjiga župnije Vreme; Mahler Foundation. Josef Lowy (https://de.mahlerfoundation.org/mahler/contemporaries/josef-lowy/, januar 2023; Miroslav Pahor, Sto let slovenskega ladjarstva 1841–1941, Piran 1969, passim.; Nadja Terčon, Z barko v Trst. Pomorstvo v Piranu, Izoli in Kopru ter gospodarska vloga severozahodne Istre v odnosu do Trsta (1850–1918), Piran 2005, str. 30–31, 137 (Annales Majora); Klelija Potokar, Vremska dolina med Krasom in Brkini, Ilirska Bistrica 2008, str. 534–535; Damijana Hrabar, Čitalnice, v: Občina Ilirska Bistrica. Monografija (ur. Ivan Simčič), Ilirska Bistrica 2011, str. 76–79: 76; Irvin Lukežić, Jellouschegg i Walluschnigg, v: Fluminensia Slovenica (ur. Tomo Šajn), Rijeka 2011, str. 156–168; Barbara Žabota, Knjiga ljubljanskih (častnih) meščanov, v: Arhivi - zakladnice spomina (ur. Andrej Nared), Ljubljana 2014, str. 104–105: 104; Miha Preinfalk, Vallentsits (Valenčič), v: Plemiške rodbine na Slovenskem. 19. in 20. stoletje, 3. del (Od Aljančičev do Žolgerjev), Ljubljana 2017, str. 230–238 (Zbirka Blagoslovljeni in prekleti, ur. Urška Pipan); Janez Kos, Zlata knjiga ljubljanskih častnih meščanov (ur. Janez Polajnar), Ljubljana 2019, str. 75–78; Tea Dimnjašević, Narodna čitaonica Riečka, v: Tragovi građanske tradicije. Zbornik radova s kolokvija Riječka građanska kultura 19. stoljeća (ur. Irvin Lukežić, Sanja Zubčić), Rijeka 2020, str. 235–245: 239.

¹ ZAL, LJU 488, Rokopisne knjige 102, Cod. III: 49, 50: “Zapisnik o javni seji občinskega sveta ljubljanskega dne 16. novembra 1897, ” str. 204–205. 

² Za tukaj objavljeni fotografiji Franca Jelovška in Ludovike pl. Valenčič (roj. Jelovšek) z možem se najlepše zahvaljujem Jelovškovemu potomcu Martinu Jellouschgu, za posredovanje fotografije barka Laibach gre zahvala dr. Nadji Terčon iz PMSMP, za posredovanje podatkov iz Krstne knjige župnije Vreme v Škofijskem arhivu v Kopru pa arhivarju Luki Tulu.

Simona Kermavnar