Simona Kermavnar

Batuje v Vipavski dolini so strnjeno naselje gručaste oblike in tipično primorskega značaja z ozkimi vaškimi cestami (gasami). Župnijska cerkev sv. Ane (RNKD ev. št. 3559) stoji na vzvišenem prostoru sredi vasi, pred njo je majhen trg z lipo na sredini. V virih se cerkev prvič omenja v vizitacijskem zapisniku leta 1570 kot podružnica župnije Črniče.

Današnja stavba je bila sezidana leta 1726, ko je bil tu ustanovljen tudi beneficiat. Od poznogotske prednice se je ohranil prezbiterij (današnja zakristija) s fragmentom srednjeveških fresk s stoječimi apostoli z začetka 16. stoletja. 12. avgusta 1742 je cerkev posvetil pičenski škof Bonifacij Checotti. Leta 1786 je bil na ukaz cesarja Jožefa II. enostavni beneficiat spremenjen v kaplanijo, samostojna župnija pa je bila ustanovljena leta 1856 (1857) (op. 1).

Cerkev hrani dva kamnita fragmenta (marmor in apnenec) s pleteninsko ornamentiko iz 9. oziroma 10. stoletja, ki sta pripadala notranji korni pregradi v nekdanji cerkvi sv. Jurija na robu vasi: t. i. Možinova in Lipovževa plošča.

Leta 1930 je bila ladja podaljšana proti zahodu in od takrat je tudi sedanja cerkvena fasada. Kot lahko vidimo na starih fotografijah oziroma razglednicah, je bil pred tem v niši nad glavnim portalom kip sv. Boštjana. Ta je danes v oratoriju (zimski kapeli) ob južni steni starega in novega prezbiterija, prostor pa služi tudi kot majhen krajevni muzej. Zastavlja se vprašanje, zakaj je bil na eminentnem mestu fasade cerkve, sicer posvečene sv. Ani, prav ta svetnik.

Ob upoštevanju dejstva, da je bila za razvoj vasi in fare odločilnega pomena oporoka Sebastiana Lipovža, pa postane to povsem razumljivo. Že na samem vhodu v cerkev je nad glavnim portalom njegov grb, v katerem vidimo lipo – ki se nanaša na njegov priimek – in pod njo goloba z oljčno vejico v kljunu. Ta mož z impresivno kariero je namreč leta 1693 od knezov Eggenberg prejel plemiški naziv (von Liebenhaus) (op. 2).

V oratoriju je hranjena tudi pravokotna plošča iz črnega kamna, ki je bila prvotno v ladji na levi strani (op. 3). Vklesani latinski napis na njej se glasi:

HOC TEMPLVM EST ERECTVM IN HONOREM,/ ET DEI GLORIAM SVMPTIBVS PERILLVSTRIS/ DO:NI SEBASTIANI DE LIEBENHAVS SVPREMI/ CAPITANEI DUCATUS CRUMLOVI ET CON./ SILIARY SER: MI PRINCIPIS A SCHWARZENBERG/, SUB CVRA REVEND:MI D:NI IOAN; ANT: NVSSI/ PAROCHI CERNIZENSIS ANNON DOMINI/ MDCCXXVI,

kar v slovenščini pomeni: »To svetišče je postavljeno v čast in slavo Božjo na stroške presvetlega gospoda Sebastiana de Liebenhausna, vrhovnega glavarja kneževine Krumlov in svetovalca Njegove presvetle Visokosti kneza Schwarzenberškega, pod skrbništvom častitljivega g. Joannesa Antoniusa Nussija, župnika v Črničah, leta Gospodovega 1726.«

Mecen Sebastian Lipovž pl. Liebenhaus se je rodil v šestdesetih letih 17. stoletja (1662 ali 1669) v Batujah očetu Juriju Lipovžu (Lippaus) in materi Marini; imel je še dva brata, Urbana (†1728) in Mateja (*ok. 1667), ter sestro Katarino (por. Facina) (op. 4). Šolal se je pri jezuitih v Gorici. Ko je tam leta 1682 razsajala kuga (op. 5) in so zaprli vse šole ter šolarje poslali domov (študente pri jezuitih, učenke pri uršulinkah), je pribežal domov. Profesor Štefan Kociančič je leta 1882 v besedilu Župnija Batuje (op. 6) o tem travmatičnem dogodku zapisal: »Mati ga je precej časa skrivala v praznem vinskem sodu oziroma, kot poročajo drugi, v hlevu, da ga ne bi odkrili stražarji, ki so zaradi kuge stražili vse ceste. Potem se je ponudila priložnost in neki kočijaž, ki je vozil blago v Gradec na Štajerskem, ga je s seboj pripeljal tja […]«. V Gradcu je uspešno nadaljeval študij. Preživljal se je kot domači učitelj pri bogatem častniku (pisal naj bi se Obrist). Ker so vsi njegovi otroci umrli pred njim, je Sebastiana imenoval za glavnega dediča. Potem ga je eggenberški knez Johann Christian leta 1689 postavil za dvornega tajnika v Krumauu, in s posredovanjem istega je bil leta 1693 za svojo »častnost, poštenost, jasno poslovanje in plemenito, dobro obnašanje, krepost in modrost« povzdignjen v plemiški stan z nazivom »von Liebenhaus« (op. 7).

Krumau je nemško ime mesta Krumlov na južnem Češkem ob reki Vltavi. Istoimensko gospostvo je od Eggenbergov leta 1719 prešlo v roke Adama Franza, kneza Schwarzenberg (*1680 †1732), ki je bil leta 1723 imenovan za krumlovskega vojvodo. On je bil tisti, ki je grad Český Krumlov spremenil v družinsko rezidenco in dajal velik poudarek umetnosti (op. 8), omenjen pa je, kot smo videli, tudi na kamniti napisni plošči v župnijski cerkvi v Batujah.

Na mestu dvornega tajnika je Lipovž ostal do leta 1700, ko je napredoval v knežjega svétnika in nadnačelnika čez vojvodstvo Krumau, in je na tem mestu ostal do smrti 13. avgusta 1724. Pokopan je v minoritski cerkvi v Krumlovu (op. 9).

Vpogled v odgovorno Lipovževo delo ponudi članek Stephana Sander-Faesa na podlagi pisma, ki ga je Lipovžu poslal kapitan eggenberške posesti Vimperk (nem. Winterberg) Johann Carl Haber leta 1710. Pokaže, kako so vojna za špansko nasledstvo in fiskalne zahteve pod cesarjem Jožefom I. privedle do upravnih in finančnih obremenitev na Češkem. Sebastian pl. Liebenhaus nastopa kot glavni knežji upravitelj (Oberhauptmann) v eggenberško-schwarzenberških posestvih v južni Češki (Český Krumlov, Vimperk) (op. 10).

Tri leta pred smrtjo, decembra 1721, je Lipovž napisal oporoko, v kateri je v 6. točki zapisal, da cerkvi sv. Ane v njegovih rodnih Batujah zapušča 6.000 florintov za ustanovitev beneficiata. Čez dve leti (julija 1723) je sledil dodatek k oporoki, v katerem je poudaril, da se poleg beneficiata v Batujah ustanovi tudi šolo: »[….] kar pa se zaradi določenih razlogov še ni uresničilo, zato naročam svojemu nasledniku naslednje: da bi vsekakor hotel, naj se omenjena šola postavi in naj se v ta namen kupi hiša, glede učitelja in tega, da se ga sprejme, pa naj velja isto določilo kakor za patronatno pravico in pravico prezentiranja beneficija…« (op. 11).

Sebastian Lipovž, ki je ostal neporočen in brez potomstva, je za svojega edinega dediča določil nečaka z istim imenom (sina svojega brata Urbana), z obvezo, da na mestu gotske cerkvice sv. Ane sezida novo cerkev, pred njo pa da urediti trg, kjer se zasadi lipo ali drugo drevo (op. 12).

V tem kontekstu je postavitev kipa sv. Boštjana – ime Boštjan je slovenska različica latinskega imena Sebastian – na pročelje cerkve, tik nad glavnim vhodom in Lipovževim grbom, povsem razumljiva. Še posebej, ker je sv. Boštjan veljal za zavetnika proti kugi in drugim nalezljivim boleznim. Kuga pa je tista epidemična bolezen, ki je mladega Sebastiana pregnala z doma v tujino.

Sv. Boštjan se je rodil v drugi polovici 3. stoletja, najverjetneje v mestu Narbonne v današnji Franciji, v Milanu pa se je že v mladih letih srečal s krščanstvom in se dal krstiti. Pridružil se je rimski vojski, kjer je zaradi sposobnosti hitro napredoval in postal celo pretorijanski častnik. Ko je cesar Dioklecijan izvedel za njegovo vero, ga je ukazal privezati h kolu kot tarčo lokostrelcem. Puščice simbolizirajo kužne bolezni, zato je svetnik postal zavetnik proti kugi. Češčenje se je intenziviralo po letu 680, ker naj bi bolezen v Rimu prenehala, ko so svetnikove relikvije v procesiji nosili skozi mesto.

Kamniti svetnik v Batujah (v. 93 cm), opasan s prtom okoli ledij, stoji v kontrapostu pred suhim deblom, na katerega se naslanja, in je hkrati z vrvmi okoli zapestja, nad gležnji ter pod ramo nanj privezan. Njegov prikupen deški obraz obdajajo valoviti kodri. Telo, ki ga prebadajo kovinske puščice, pa je robustno oziroma že kar debelušno. Take upodobitve svetnika vsaj od renesanse naprej niso običajne, saj so umetniki sv. Boštjana upodabljali idealizirano, s poudarjeno vitkim telesom.

V Zapiskih topografske komisije iz leta 1948 (op. 13) je kip (tako kot kamnita kipa apostolov Petra in Pavla) datiran v 1. polovico 18. stoletja. Sergej Vrišer v svojem pregledu baročnega kiparstva na Primorskem ga ne omenja, véliki oltar iz leta 1726 pa po njegovem razodeva značilnosti, ki ga postavljajo v bližino Gorice (op. 14); v umetnostnozgodovinski topografiji (2012) so vsi trije kipi svetnikov v oratoriju označeni splošno kot baročni (op. 15).

Glede na povedano lahko kip sv. Boštjana v Batujah z veliko verjetnostjo štejemo kot osebno naročilo Sebastiana Lipovža pl. Liebenhausna in, tako kot véliki oltar, datiramo okoli leta 1726.

Opombe

1. Prim. Emilijan Cevc, Batuje, Enciklopedija Slovenije, 1, Ljubljana 1987, str. 206–207: 207; Karel Mihael Attems, Atti delle visite pastorali negli archidiaconati di Gorizia, Tolmino e Duino dell'arcidiocesi di Gorizia/ Vizitacijski zapisniki goriškega, tolminskega in devinskega arhidiakonata goriške nadškofije/ Die Berichte der Pastoralvisitationen in den Archidiakonaten Görz, Tolmin und Duino der Erzdiözese Görz : 1750–1759, Gorizia 1994, str. 21, 508; Janez Höfler, Srednjeveške freske v Sloveniji, 2: Primorska, Ljubljana 1997, str. 72–74; Letopis Cerkve na Slovenskem, Ljubljana 2000, str. 846; Metoda Kemperl, Župnijska cerkev sv. Ane v Batujah, Leksikon cerkva na Slovenskem. Škofija Koper. 11: Dekanija Vipavska 1, Celje 2004, str. 42–45; Blaž Resman, Helena Seražin, Batuje, v: Upravna enota Ajdovščina. Občini Ajdovščina in Vipava (ur. Helena Seražin), Ljubljana 2012, str. 87–98: 88; Janez Höfler, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem: Primorska  (Oglejski patriarhat, Tržaška škofija) (druga, predelana izdaja), Ljubljana 2016, str. 74; isti, Historična topografija predjožefinskih župnij na Slovenskem: Primorska (Oglejski patriarhat, Tržaška škofija), Ljubljana 2022, Razprave /Dissertationes, 41, str. 111–112

2. Plemiška heraldika na Slovenskem (https://sloheraldika.zrc-sazu.si/grb/grb-sebastijana-lipovza-pl-liebenhausna-v-batujah/, november 2025).

3. Štefan Kociančičič, Župnija Batuje. (Izvleček iz »Folium Periodicum Archidioeceseos Goritiensis 1882«), v: Batuje. Izbor objavljenega in neobjavljenega gradiva o vasi Batuje (ur. Slavica Plahuta, prevod Bogdan Trošt), Nova Gorica, Batuje 2005, str. 23.

4. Kociančič 1882 (2005, n. d.), str. 25; Slavica Plahuta, geslo Lipovž Sebastian (S. von Liebenhaus), PSBL, 9 (ur. Martin Jevnikar), Gorica 1983, str. 294 (ista v SBL, http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi921900/#primorski-slovenski-biografski-leksikon); Matic Batič, Prebivalstvo Župnije Batuje skozi matične knjige v zadnji četrtini 19. stoletja, Kronika, 2014, str. 275–288: 276; Renato Podberšič, 300 let od smrti Sebastiana Lipovža (objava 17. 8. 2024; https://slovenski-rod.eu/300-let-od-smrti-sebastiana-lipovza/).

5. O kugi med 1682 in 1683 je v dnevnikih izčrpno pisal duhovnik in kronist Ivan Marija Marušič/Marusig (†1712).

6. Sestavek je izhajal v 6 nadaljevanjih v 8. letniku mesečnika »Folium Periodicum Archidioeceseos Goritiensis 1882«, glasilu Goriške nadškofije.

7. Kociančič 1882 (2005; n. d.), str. 18.

8. Encyclopædia Britannica/ Krumau (https://en.wikisource.org/wiki/1911_Encyclop%C3%A6dia_Britannica/Krumau); Český Krumlov Unesco World Heritage. Schwarzenberg (https://encyklopedie.ckrumlov.cz/en/mesto_histor_schwar/, november 2025).

9. Kociančič 1882 (2005, n. d.), 16–18.

10. Stephan Sander-Faes, Staats-Desintegration in Praxis. Krieg, Kredit und Steuern in Böhmen unter Joseph I., Český časopis historický/ The Czech Historical Review, 1/2019, str. 36–56.

11. Kociančič 1882 (2005, n. d.), str. 20–22; šola ni bila zgrajena (Plahuta PSBL,  (n. d.), str. 294).

12. Plahuta (PSBL, SBL).

13. 'Steletovi terenski zapiski'. Batuje, ž. c. sv. Ane: Zapiski topografske komisije, 8. VII. 1948 (UIFS ZRC SAZU); enaka datacija v Spomeniški kartoteki, Batuje, ž. c. sv. Ane (Zavod za spomeniško varstvo LRS; ZVKDS).

14. Sergej Vrišer, Baročno kiparstvo na Primorskem, Ljubljana 1983, str. 75–76.

15. Resman, Seražin 2012 (n. d.), str. 92; mecen je imenovan Sebastijan Liebenaus (str. 87, 88, 697).