Simona Kermavnar

Pesnika, pisatelja, etnografa, fotografa in po poklicu učitelja Albina Čebularja (*1900 Mokronog, † 1951 Logatec) sem pred kratkim predstavila v članku na prav tem spletnem portalu; v članku je izpostavljen predvsem tudi vidik njegove povezanosti z Logatcem.[1]

Čebularjevo zapuščino hrani Belokranjski muzej v Metliki, ki mu jo je na predlog literarnega zgodovinarja dr. Emila Cesarja, enega največjih poznavalcev literature slovenskega narodnoosvobodilnega boja, ki se je ukvarjal tudi s Čebularjem,[2] poklonila pesnikova sestra Marija Trost. V štirih arhivskih škatlah je shranjena v glavnem njegova literarna zapuščina, prevladujejo rokopisi. V eni škatli so njegove otroške pesmi, v drugi ljubezenske in ekspresionistične, v tretji zbirke z mešano tematiko, v četrti pa proza (med drugim dokaj obširno delo o čebelarstvu), korespondenca, v glavnem med njim in založniki, ter fotografije, večina z belokranjskimi motivi. V njej je tudi v nadaljevanju predstavljeni rokopis – njegov lastnoročni življenjepis.[3] 

Rokopis, ki je moral nastati v zadnjih letih Čebularjevega življenja, je paginiran in naslovljen preprosto »Albin Čebular«. Pisava je čitljiva, vidi se, da je pisal zelo kontrolirano. Ne gre za faktografsko naštevanje kronološko razvrščenih dogodkov ipd., pač pa na poetičen način izpostavlja trenutke in podobe iz svojega življenja, ki so ga  zaznamovali. V besedilu je omenjenih več tako ali drugače pomembnih Slovencev, živečih doma ali v tujini (ZDA), s katerimi je imel prijateljske oz. delovne stike, ter tudi druge znane osebnosti (npr. Tomo Zupan, Engelbert Gangl, Etbin Kristan, Katka Zupančič itd.).

Čebular je pripadal generaciji, ki je vojne strahote doživela kar dvakrat. Rosno mlad je bil med prvo svetovno vojno vpoklican in kot kadet aspirant dodeljen na južnotirolsko bojišče.[4] Drugo vojno je spremljal od doma v Logatcu, saj je bil že na začetku tridesetih iz zdravstvenih razlogov upokojen in ni več poučeval. A kljub temu da je vojna zaznamovala velik del njegovega ne prav dolgega življenja, besede »vojna« v svojem življenjepisu niti enkrat ne omenja. To se morda zdi na prvi pogled nenavadno, a je glede na pesnikov značaj in njegovo stanje duha povsem razumljivo, še več, najverjetneje je bil odmik od realnosti zanj edini izhod, edina možnost preživetja sploh, saj je kot izredno nežna, občutljiva in umetniško navdahnjena duša krutosti tega sveta nedvomno izredno težko prenašal.

Njegovo introvertiranost včasih zamenjujejo z nekakšnim zapečkarstvom,[5] česar pa dejanskost ne potrjuje. Prijateljeval je mdr. z avantgardnim pesnikom in esejistom Antonom Podbevškom ter leta 1922 objavil modernistični dramski dialog V parku, edini slovenski literarni prispevek v Zenitu, ki velja za najuspešnejši jugoslovanski avantgardni časopis.[6]

Dejstvo pa vsekakor je, da je Albin Čebular komaj znana osebnost, ki nima svojega mesta v Slovenskem biografskem leksikonu (SBL) in niti ne v njegovi novejši različici (Novi slovenski biografski leksikon) ali spletni verziji le-te. A nedvomno bo v prihodnosti to ustrezno korigirano in bo dočakal celostno strokovno obravnavo.

V pričujočem članku se bom dotaknila spomeniškovarstvene problematike, kar je spodbudil prav Čebularjev zapis v njegovem življenjepisu. Podal je namreč tudi enega najbolj očarljivih opisov logaškega dvorca s parkom in okolico:

»V Logatec smo se preselili iz mojega rojstnega kraja, ko so mi bila tri leta. Zelo mi je prijala okolica, v kateri sem rastel. Starodavni sivi grad je bil moj dom. Očaralo me je debelo zidovje, podporno stebrovje, štirioglati velikanski stolpi, ponižne line, prastara obsežna lipa pred njim na prostranem dvorišču. Otroci smo najraje hodili po potoku, ki teče skozi grajski park, iztikali po luknjah obrežja za velikimi raki, lovili ribe, jezili bistro vodo in jo ujemali v peščene studenčke, polegali po mostu, delali mlinčke, se kopali in škropili izpreminjajoče se zelenomodre kačje pastirje, ki so sedali po vrbinjah in se lesketali v žarkih, posedali po klopeh in se igrali v njih zatišjih, skakali po travi za metulji, ki so se pozibavali v vetru po pisanem cvetju, radi zahajali na vrtove, kjer so cvele rože, velike z orjaškimi cveti in posrebrenimi listi, ki so plahutali na s peskom posuta pota, radi zahajali v grajske mrzle ječe, kjer smo se hladili v vročih poletjih…«.[7]

Romantično veduto je nekajkrat ovekovečil tudi Janez Vajkard Valvasor v zadnji četrtini 17. stoletja, nazadnje v Slavi vojvodine Kranjske (1689).[8] Fotografska inačica pesnikovega opisa pa se je ohranila, recimo, na tukaj objavljeni fotografiji Gornjega Logatca iz okoli leta 1900 (hrani Zbirka starih razglednic Knjižnice Logatec).

Če pustimo ob strani že po koncu druge svetovne vojne povsem izropano oz. uničeno notranjo opremo, je dvorec prizadela še temeljita adaptacija med letoma 1966 in 1970 z veliko bolj položno strešino kot pred obnovo, kar je stavbi odvzelo značilen višinski zagon.[9] To žal tudi pri zadnji obnovi 2010 ni bilo ustrezno rešeno.

Tudi okolica dvorca s parkom je postajala vse bolj degradirana. Brez prave vizije in resnega razmisleka, kaj je za tovrsten grajski kompleks primerno in kaj ne, so v neposredni bližini postavljali provizorične stavbe.

Do letos je kljub vsesplošni težnji investitorjev, da se pozidajo verjetno prav vse ravne površine ob Tržaški cesti med prestolnico in Kalcami na Logaškem, okolica dvorca ohranjala svojo staro veduto. Z recentno novogradnjo oz. novogradnjami v neposredni bližini pa je tudi ta žal izgubljena.

A propos, nedavno je bila dokončno in skoraj v celoti, z izjemo portala stanovanjske stavbe, ki menda čaka najugodnejšega kupca, porušena tudi gručasta domačija Pr' Mih na Kalcah, ki so jo sestavljali nadstropna hiša, arkadni svinjak, hlev, vodnjak in toplar. Šlo je za prvovrsten spomenik podeželske bivanjske kulture 19. stoletja na Slovenskem, s še starejšimi ostalinami v svojem jedru. To je bil spomenik državnega pomena z evidenčno št. 8664, ki pa je bil s prestižnega seznama v Registru nepremične kulturne dediščine potem preprosto izbrisan, s čimer je bil problem, povezan z njim, z eno potezo »rešen«.

Leto 2023 se za kulturno dediščino v logaški občini, kot vidimo, torej ni začelo prav nič optimistično. Morda pa je le napočil čas za večjo angažiranost javnosti, predvsem domačinov in občanov. In mimogrede, prav nič nam ne bodo koristile niti najrazličnejše strategije za razvoj turizma na občinskem in višjih nivojih, če bomo tisto, kar v resnici imamo in so nam predniki zastonjsko zapustili, torej kulturno dediščino, pustili klavrno propasti. Poleg naravnih lepot je namreč prav ta temelj vsake turistične ponudbe.

Sledi prepis Čebularjevega rokopisa, ki mu je za lažje razumevanje besedila dodanih nekaj opomb s pojasnili. Podatki o osebnostih so povzeti po SBL. Nekateri izrazi so starinski (npr. popoludne, demant), po potrebi so pojasnjeni. Iz odlomka, ki govori o Prešernovem rodovniku, pa spoznamo, da je tudi Albin njegov daljni sorodnik.

str. 1

     Sedim za pisalno mizo, ves v tihih skrivnostnih urah v snovanjihskritih globokih neizzvenečih polnih sladkihpesmi, polnih miline, otožnosti, sentimentalnosti in melanholije. Sveti so trenutki. Široka je cesta. V njih labirintih polega samakristalnina. Misli se opajajo in udajajo. Stanujem v hiši na koncu vasi, kjer so pisane poljane. Vlažen šumeči gozd jeves moker, iz njega veje južni veter. Dolina vsa diši. Tihe sopod oknom stopinje ljudi. Misel je pesem, pesem je žitno polje, pesem je bolest, deca na trati, cvetoče livade, očarujoča pomlad, trpkost in grenkoba, zrcalo sreče, nasmeh in gorje in plakajoča samota. V (s)pokojnosti sobe snivajo,[10] polne mladosti in zanosa, srebrno je njih zvonenje. Ene dremajo na policikot srebrnokrile speče ptice. Listi leže pod belimi prstiin molijo. Ob njih bedim kasno v noč in ne mislim na dih. Skoraj brezzavesten sem. Uklenjen v srebrne verige, kot bi pisal ponižno pismo. Pišem jih s tresočo roko.

     V senci žde cvetoče breskve. Sladka je njih omama. Vse so prepojene z opojnimi dišavami cimeta in vanilije.

    Zunaj je pomlad. Vse klije, brsti in poganja. Viri žuborijona vse strani po loki in šumljajo ter kolobarijo

str. 2

svoje zelene valove, trepečejo in se leskečejo. Vrbinja je obsuta z mehkimi mačicami, ob njej piska pastirček na tanko piščalko, ki si jo je omajil iz šibe, okoli njega se pasejo krotke ovce. Sadno drevje tone v svoje snežnobelo cvetje. V zlatih žarkih se kopljejo travniki, na njih se svetlikajo rosni biseri. V grmih prepevajo glasno s kljunčki pevke.

    Na desni pisalne mize karminijo[11] aromne ciklame.

    Pod oknom, odprtim na stežaj, zaliva deklica hijacinte, narcise in tulipane, na katerih gore pajčevine.

   In jaz tam sam v sobi prebiram sladkost strun. Pesmi so lilije bele, vse moje, katere si stiskam na bele prsi in ne morem od njih. Kot vrtnar sem v vrtu svojem. Angeli so, ki pošepetavajo v polsnih. Ogrevajo mi bolno dušo, ki vdana gleda s širokoodprtimi očmi izanjane polne lepote pod ebenovino las (?), ki sklepajo svoje roke.

   Pesnil sem globoko v noč, brlele so mi migljajoče zvezde; luna je odplula v svojem zlatem čolnu.

   Pa poseže urednikova roka, daj, ne čakaj, rabim, nujno rabim, ne en list, ne dve pesmi; vse, vse mi daj, daj mi še pol življenja in še bo premalo, daj mi še suknjosvojo, tako me zebe. Sedi na moj stol, mene ni in

str. 3

mesec že trka na duri moje sobe s svojim krutim koščenim kazalcem, stroji kažejo svoje zobe in le hočejo, hočejo. En zavoj, premalo, kup, dva – še ni prepisano, vse poberem. Je še kaj starega, še raje vidim. Pridem osebno, vse poberem, vse preiščem. Pa zopet drugi, delavcevmi manjka, kaj bo, kaj bo. Ti živiš. Sam je lepo biti…Revija mi bo zakasnila, dve številki v enem, ali sploh ne izide. Tretji pije kakor žejna zemlja dež.[12] Sama pisma, sama naročila. Sproti je treba delati, da kaj ne zastane, ne kopiči. Tako se vrsti dan za dnem, teden za tednom, leto za letom in zunaj je pomlad in deska mize vedno prazna.

     Edino stenska slika visi nad pisalno mizo v zlatem okvirju, dar.

  Vročega julijana me je povabil gospod blagopokojni Tomo Zupan na Okroglo. Vesel sem bil njegovega povabila in sem se mu odzval. Sedem na vlak in se odpeljem proti Ljubljani. Sedim pri šipi. Tenčična megla vstaja iz gozdov in se dviguje, za njo vzide veličastno sonce, ki me oblije s svojim vročim žarom. Pod mano se prebujajo plodne njive na ljubljanskem barju v svoji črnici, potem jo pa zavijem proti Gorenjski, presedem in se

str. 4

ustavim v Naklu. Sončna pot me vodi na Okroglo. Potrkam, čakam, pa pride njegova kuharica, katera odklene težka vrata.

    »Vstopite prosim!« je dejala. Vstopil sem.

    »Ali so doma gospod Tomo?« jo vprašam.

    »Vedno samo pišejo. Popoludne gredo pa radi malo spat. Jih pokličem. Vstopite v njegovo sobo.«

Kmalu je prišel gospod Zupan.[13] »V Prešernovem pozdravu!« me je nagovoril. »Prav, prav, da ste prišli, ravno mislil sem na Vas, če pridete. Sedaj pa le z menoj po stopnjicah, da si ogledava opravo.« Speva[14] po mračnem hodniku, na katerem so razobešene starinske slike, katere je že čas navrtal, tako da se komaj še drže skupaj. Odprl mi je svojo kapelo, katera se je vsa zalesketala v zlatu. Vrhu stopnjic je malo postal, se ogledal, da mu ne bi zdrsnilo. Prešernova knjižnica. Omara pri omari se vrsti v zastrtih sobanah, v njih skrbno urejene knjige in revije, pod katerimi se šibe police. Pokončno, podolgem, počez je vse zadelano in založeno. Na stotine jih je. »To je največja dragocenost,« [je][15] zašepetal. »Sedaj pa še za menoj,« je odpahnil na levi duri. »Vidite, to je pa njegova, prav njegova soba: postelja, miza, kavni

str. 5

mlinček, nizka omara, odprl je predal in vzel in njega nekaj njegovih rokopisov, pisanih s svinčnikom na drobno, primaknil leseno skrinjico. To je bila njegova shramba za pesmi. Vse sem težko kupil in otel pogubi. Nikomur še nič ne zaupam do moje smrti, potem bom pa vse zapustil Ljubljani.«

  »Sedaj bi vam pa še rad pokazal 'Prešernov rodovnik',[16] katerega urejujem in izpopolnjujem že dolgo vrsto let.« Šla sva nazaj v sprejemno sobo, katerega je razvil. En izvod je dal Schwenterju,[17] enega nunam, enega ima pa sam.

 »Za spomin vam pa dam diplomo od Prešerna,« se je nagnil in mi jo potisnil v roko. »Ravno sto let ste rojeni za njim.« Dr. France Prešeren je bil rojen 1800 na Vrbi, vpisan v krstni knjigi, kateremu je še pripisano – prvak slovenskih pesnikov. Mina Prešeren 'Ribiška',[18] sestra Franceta roj. 1808, poročena na Breznici z Josipom Volkom.[19] Mina Volkova roj. 1836, poročena na Breznici z Ivanom Rešem 'Pustotnjenkom' v Mošnjah. Polona Reševa,[20] rojena 1873. l. poročena v Kranjski gori s Francem Čebularjem[21] v Ljubljani, katera imata: Ljudmilo Čebularjevo, rojeno 1895. l., Frana Čebularja, ki je umrl, Albina Čebularja, rojenega 17. septembra 1900 v Mokronogu in Marijo Čebularjevo, roj. 1904.[22]

str. 6

  »To dragocenost vam podarjam, bo že prišla prav, star, sivolas sem, izkušen,« je dejal, »kot stensko sliko si vložite v okvir«.

  »Sedaj imam v delu še podrobnejši življenjepis. Dal Bog, da bi ga tudi dovršil,« je pristavil, poklical svojo kuharico ter mi postregel s skodelico mleka, primaknil vpisno knjigo,[23] v katero sem se moral vpisati, med tem sva počasi izpila. Ko sem se vračal, mi je natrgal s svojega vrta velik šopek duhtečih georgin in me spremil skoraj do Kranja.

  V Logatec smo se preselili iz mojega rojstnega kraja,[24] ko so mi bila tri leta. Zelo mi je prijala okolica, v kateri sem rastel. Starodavni sivi grad[25] je bil moj dom. Očaralo me je debelo zidovje, podporno stebrovje, štirioglati velikanski stolpi, ponižne line, prastara obsežna lipa pred njim na prostranem dvorišču. Otroci smo najraje hodili po potoku, ki teče skozi grajski park,iztikali po luknjah obrežja za velikimi raki, lovili ribe, jezili bistro vodo in jo ujemali v peščene studenčke, polegali po mostu, delali mlinčke, se kopali in škropili izpreminjajoče se zelenomodre kačje pastirje, ki so sedali po vrbinjah in se lesketali v žarkih, posedali po klopeh in se igrali v njih zatišjih, skakali po travi za metulji, ki so se pozibavali v vetru po pisanem cvetju, radi zahajali na

str. 7

vrtove, kjer so cvele rože, velike z orjaškimi cveti in posrebrenimi listi, ki so plahutali na s peskom posuta pota, radi zahajali v grajske mrzle ječe, kjer smo se hladili v vročih poletjih.

 Prešla so hitro mlada leta in treba je bilo zadeti šolsko torbo na rame, pa hajdi v šolo. Svinčnik, peresnik, zvezek, risanka, knjige, šele tu se je odprl pravi svet. Pravljični raj nas je obkrožal v razredih. Učitelji in učiteljice so nas očarali s svojimi pripovedovanji ter nam napojili duše z lepoto in blaginjo, katere smo vzljubili nad vse. Pripovedke, bajke, posebno pa pesmi so nas presajale v nova svetovja in žejni njih smo jih pili iz kristalne čaše do dna.

  Treba je bilo it daleč od doma. V Postojni sem dovršil meščansko šolo.[26] Imeli smo jako dobrega romantika za slovenščino. Tudi tu je bilo razvedrila dovolj. Postojnska jama, čudoviti kapniki, Pivka, Sovič so nas vedno radi sprejeli. Nudili so se nam krasni razgledi. Učiteljišče sem dovršil v Ljubljani. Dijaki smo se radi zbirali in snovali literarne načrte. Svoje izprehode smo omejili, obiskovali smo izložbena okna takratne 'Katoliške bukvarne', Schwentnerja in za vsako knjigo smo vedeli. Največja žalost nas je obšla, ko so kasno popoludne ženske razbile Bambergovo[27] izložbeno okno z dežniki, pobile luči in razmetale vse knjige po blatu Zvezde ter jih

str. 8

pobasale v nedrja. Zbrala se je skoraj vsa Ljubljana in Bamberg se je od tedaj odselil. Ustanovili smo svoj krožek in začeli misliti na ustanovitev svojega lista, katerega smo urejali z vso vnemo. Poimenoval se je 'Vesna'. Dve leti smo pesnikovali. Za mizo smo kovali mere, izbirali rime, pazili na ritme in si znašali knjige iz podstrešij. Šentjakobska knjižnica nas je povabila ob večerih, da smo ji pomagali izposojevati knjige, shajali se po kavarnah in prerešetavali svoja dela ter zbirali dnevne novosti književnega trga. Vse smo poznali. Konečno smo dobili v Učiteljski kavarni malo sobico, kjer smo prirejali ob sobotah literarne zbore. Dobili smo 'Zvonček', katerega nam je poklonila uprava. Posebno se je odlikoval Seliškarjev Tone.[28] Pomagali v uredništvih v nočnih urah, vezali knjige, itd., potem se pa porazgubili po službah. Zbogom šolske klopi!

  Prišla je prelepa Bela Krajina,[29] ki me je navdahnila z novo svežostjo. Živel sem sredi vinogradov pod vinskimi goricami, vse posutimi z nizkimi hrami in belimi zidanicami. Najlepše je bilo o trgatvi. Belo, modro, rudeče in lila grozdje je šibilo preveze med baržuni marelic. Brezovi gaji. Tu sem našel nov krog umetnikov. Večkrat me je obiskal Anton Podbevšek,[30] kjer sva kramljala

str. 9

o slovenski literaturi, o klubih ljubljanskih književnikov, o čitanju del, volitvi urednikov 'Ljubljanskega zvona',[31] o ponatisu njegovih pesmi iz 'Dom in sveta', ki so izšle v knjigi pod imenom 'Človek z bombami',[32] vse do pozne noči. Tovarišica je bila Mara Tavčarjeva,[33] ki je imela vedno kako novo pesem v žepu, pesnica Katka Zupanova,[34] katera je odšla v Ameriko, kjer pesnikuje za Etbin Kristanov[35] 'Cankarjev glasnik',[36] pa tudi kak znanec iz dijaških let je rad prenočil.

   Spesnil sem 'Sanje razcvitajoče se rože', 'Ameriko' in še kupe pesmi. Posebno rad sem posečal[37] 'Študijsko knjižnico' v Ljubljani, kjer sem bil vedno dobro sprejet od g. Rusa, Šlebingerja in Glonarja.

   Odšel sem na Bled, bival v vili ob jezeru. Name so gledale snežne planine, katerih velikanov vrhovi so se gubili v lazur.[38] Tih in miren kraj. Tu sem našel Silvestra in Alojza Gradnika. Par knjižic pesmi je izšlo. Kar pesnim, je vse umirjeno, vse pretehtano, skrbno so zbrane čiste rime. Vrstice se prelivajo v kitice in kitice izzvene v celotno pesem. Polni so naslovi, katere preveva globoka čustvenost, ki so odpeta melodija. Največ naredim po pet pesmi en dan, najmanj po eno, kolikor se nateče olja čez noč v majceno svetilko srca,

str. 10

katero prinesem z zastrtimi prsti do papirja, da mi veter ne upihne plamenčka. Prepišem tudi po trikrat in pregledam njih jambe tudi še po enkrat. Prepolno dušo je treba odlivati, da me ne uduši. Zbirka je navadno gotova v enem mesecu, večja pa pobere tudi ves letni čas. Dan je skoraj vsak prekratek. Čakam na svetlobo dneva in pohitim o mraku ter luč mi gori v pozne nočne ure. Ocene so prav dobre in rad jih prebiram, katere me izpodbujajo na nova dela ob časih preotožnosti. Najraje delam v samoti, ker hrup življenja me preveč potegne v svoj vrtinec. Čitalnice, knjižnice, telovadba, izprehodi, predavanja, odri, vse to mi popolnoma oropa čas, tako da težko iztaknem zopet kak kraj, kjer me še ne poznajo in sem kakor tujec med tujci in takrat naredim največ. Molčeč sem najraje, kajti o molku se celijo razlite rane. Popravljajo mi uredniki navadno nič; kar oddam, vse tako stavec uloži, kot je, in to imam rad, da se mi ne zatika. Med literate grem kaj malo, ker od tega ni veliko. Saj ne vemo, kaj bi, ali bi pili ali mislili, kje so naše napake, naša kesanja, koliko smo naredili, koliko imamo še, no, pa vseeno pozdravljeni. Poznam skoraj vse in zato se

str. 11

mi tudi nikamor ne mudi. Knjige navadno pokupim vse, katere me zanimajo, sproti, v stanje našega slovstva. Honorarjev ne sprejemam rad, ker ne pesnim za plačo, ampak v potrebo duha. Radi plačajo, dosti plačajo in večkrat gre denar čez dela, pa za pesniške dela je že in še ostane mi. Proze ne primem rad, da se preveč ne odtujim, ker to se pozna. Precej te zapelje. Beseda, dve, spis, to so neizbrisne pege v čistem pesništvu, ki se tudi pesmoprozaiku ne dado nikoli izbrisati. Večkrat pregledam predale in kar se oddaljuje od pesmi, potopim. Malo mi res razrahlja vezi prestavljanje, pa nič ne de. Logatec. Polne sonca so, ki sije iz njih, polne refleksij, ki se odbijajo, čistosti in bistrosti, blagozvočij, umetnin, mavric, škrjančkov ljubezni in zelenine, snega, tišine in trpkosti, globočine ter umiranja, kot bijoča kladiva na bron opolnoči. 'Poezije' in 'Pesmi' so razpele svoja krila silna, da polete zopet v sinje višave nad drzne prepade, kjer jih bom srečal, ko bom zabijal kline v strme stene in se pnel korak za korakom na previsni, od večerne zarje obliti vrh.

   Ugaja mi potovanje po domovini, Beograd s prestolico nad mirno Donavo, Skoplje s svojim orjentalskim

str. 12

podnebjem, bujno favno in floro, tipičnimi ilovnatimi mičnimi in ličnimi hišicami. Posebno mi prija Split s svojo tropo, trtami, krivimi sinjimi oljkami, palmami, alojami in agavami. Lahne jadrnice se gugajo po morski lesketajoči gladini, velikanske ladje in parobrodi, nad njimi sneg galebov in divje strme obali, med katere pečine bobneč butajo razpenjeni razorjenimorski valovi.

   Najraje čitam Rabindranat Tagora,[39] največjega svetovnega misleca, modrijana in pesnika iz Indije, ki je poln zanosa in barv, globokih čustev. 'Vrtnarja' − zlato indijske reke zamikov svetlobe, slikovitosti, toplote spevov, opojnega vina. 'Žetev', mrežo prepolno rib srebrnoluskinastih ter prisluškujem razgovoru 'Deteta in mamice'. Prebiram Petra Bezruča,[40] pesnitve rudarjev na šleskih tleh, dišave njegovih nageljev[!] me uspavajo. Poslušam udare bliskajočih krampov in sekirin srebrno zvenenje lopat, pijem iz njih trpljenje, ginem v tesnih melodijah njegovih stihov in umiram z njimi. Posebno priljubljeni so mi nemški liriki in njih večnost ter neumrljiva francoska dela. Preprostost kitajskega verza in se napajam z njih čisto studenčnico. Ameriški klasiki, posebno Zorman[41] in Molek,[42] najraje pa imam tihožitje

str. 13

Prešerna.

   Pesmi moje priobčuje ameriški tednik 'Proletarec', ki izhaja v Chicagu. Objavlja jih g. Frank Zaitz.[43] Izdajajo gadelavci. Rad se spuščam z njimi globoko pod zemljo, kjer kopljejo z usnjenimi predpasniki in do komolcev zavihanimi rokami in si brišejo z rdečimi robci znoj s čela, kjer dvigujejo vodo z ogromnimi črpalkami, kjer tulijo sirene, pa brne stroji. V njih vasi ni pomladi, ne zvončkov belih. Delavci-rudarji zdihujejo pod težkimi bremeni del, se opirajo na toporišča, njih tla so gola, kremenita. Ob medlih svitih lučk se vsipa pred nje demantna ruda v samih sijajih. Višje literarni 'Ameriški družinski koledar',[44] (?) 'Pod lipo', 'Ženski svet' poln melodij, 'Gruda',[45] 'Sokolič' in naša 'Domovina'. Ameriški 'Mladinski list' angleški, ki ima v sredini tudi slovensko prilogo, kateremu prvi urednik je bil Jakob Zupanc,[46] kateri nas večkrat obišče. Prvence je objavil Gangl[47] v 'Zvončku', poln jih je tudi 'Vrtec' in 'Angelček',[48] 'Slovenska krajina', 'Mladi junak', v kateri je izdal tudi tri pesniške zbirke. 'Strički Matički', 'Prijateljčki v ugankah', 'Iz torbice belokranjskih palčkov' in šolska čitanka, 'Naša radost' in drugi.

str. 14

Precej pesmi je uglasbil za pevske zbore Jereb,[49] Pregelj[50] in tudi Premrl[51] poseže rad vmes in jo ureže: 'V Korotan',katerega predvaja radio.