Če zavrtim 'film' malo nazaj v čas mojega otroštva, se spominjam kako je bilo pri nas, ki smo odraščali na kmetih in je bilo vse skupaj zelo preprosto in jasno. Vedeli smo kdaj se kaj sadi, s kakšnim semenom. Včasih smo kaj zamenjali s sosedi, skratka vedeli smo kaj je treba narediti. Običajno je družinski oče ali če lahko rečemo, družinski poglavar rekel, dragi moji, za prvi maj smo vsi doma in bomo sadili krompir, čez 14 dni bomo sadili koruzo, da je ne bo slana pomorila. Skratka vse ob svojem času in da ne bi bilo treba teh ključnih posevkov še enkrat saditi. In mi smo za prvi maj sadili krompir, pognojili s hlevskim gnojem in delo pravočasno opravili. Potem pa je prišel čas za prvomajske radosti, za kres, za tek na Drenovem Griču in podobno. Torej po jasno določenem protokolu! Takrat smo tudi vedeli, da se bo konec avgusta, ko je bilo žegnanje na Logu, tudi krompir pobral. In lahko rečem, da smo bili kar zadovoljni.

Danes, v dobi sodobne tehnologije, elektronskih pomagal, računalnikov, pametnih telefonov in podobnega pa smo začeli razmišljati, kako bi čas bolje izkoristili, da ga bo več za nas, da bomo imeli občutek, da nismo nečesa zamudili in da bomo imeli občutek, da nismo v zaostanku. Predvsem v prvi vrsti v zaostanku za sosedom, ki je en teden prej posadil krompir. Ni važno, če je morda dobil seme od nekje drugje in ima recimo zgodnji krompir in ga bo tudi prej jedel. Mi pa mislimo, da moramo biti boljši in se že začenja tekma, na koncu pa postanemo bolj nezadovoljni, ker smo vedno v tempu kako bomo nekoga prehiteli. Že kavo sedaj pijemo bistveno hitreje kot včasih. Na Balkanu, v zakotnih vaseh, si vzamejo čas in skuhajo kavo na nekoliko daljši a tradicionalen način. V Angliji si na primer vzamejo čas za čaj ob petih in vse to je ritual, protokol. Mi pa rečemo, dajmo prej posadit krompir, da bomo za prvomajske praznike lahko nekam odšli na dopust in to se dogaja v cikličnih ponovitvah. In to navidezno območje udobja nas sili v stres, v dirke, na konec koncu pa ugotovimo, da bi se imeli dosti bolje, če bi živeli kot pred 30. leti, ko nismo stali v kolonah na cesti ali v vrsti pred bančnim okencem, da zamenjamo evre za kune. To naše dirkanje, ki je morda včasih že res na meji dobrega okusa, pa želimo zamegliti, ko spijemo tisto hitro jutranjo kavo in pogledamo časopis in smo zelo veseli, ko vidimo, da se nekomu godi še slabše kot nam. In smo bolj sproščeni, ko pokažemo s prstom na nekoga, ki je naredil to in to, ki ni v skladu s tem in tem… Običajno najprej beremo kroniko, izpuščamo dobro novice, kjer lahko preberemo kako je nekdo uspel, na primer kako je Pipistrel uspel na Kitajskem trgu ali kako je projekt Botrstvo pomagal družini v stiski za izboljšanje življenjskih pogojev. Pogledamo pa kdo je osumljen, ne še obtožen nekih kaznivih dejanj. Morda smo celo malo v pomanjkanju takšnih novic, kot na primer, ko je odstopil predsednik vlade, pa sedaj ne moremo v nikogar več metati gnilih jajc. Čeprav se je ozračje 'razelektrilo', so ljudje, ki bi raje videli, da se ne bi. Vse to dirkanje in nezadovoljstvo se potem nekako odraža zaradi tistega, česar nismo dosegli ali česar nimamo. Meni je morda to nekoliko lažje razmišljati, saj sem poleg tega, da tu živim od rojstva v svojem življenju, obiskal tudi veliko drugih držav. V Afriki in v deželah kjer se znajo veseliti tistega kar imajo, je življenje drugačno, znajo se razveseliti tudi majhnih stvari. Otroci so tam veseli že enega zvezka, pri nas smo pa nesrečni, če otrok nima najnovejšega pametnega telefona in je v šoli že tarča posmehovanja, kar se nato odraža tudi v kasnejši dobi odraščanja. Mislim, da bi le morali v tem času setve biti toliko kritični do sebe in do tistih, ki z nami manipulirajo in nam vsiljujejo slabe novice ter nas delajo še bolj krvoločne, a obenem tudi žalostne. Vse je odvisno predvsem zgolj od nas samih, da sami presejemo vse informacije in znamo širiti prave informacije znotraj naših delovnih okolij in družin. Vse to bo pozitivno vplivalo na razvoj nas samih, na razvoj lokalne skupnosti in če želite tudi na razvoj države in celotne regije.

Miran Stanovnik

Župan občine Log-Dragomer