Iz otroških let se od cerkvenih praznikov najbolj spominjam Miklavža in božiča; takoj za njim pa dni okrog velike noči. Prvih dveh zaradi posebne topline in velikega otroškega pričakovanja, ki sta takrat napolnjevala naš dom. Velike noči zaradi njene skrivnostnosti, povezane z Jezusovim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem.
Ti dogodki so presegali našo otroško pamet, zbujali strahospoštovanje in spraševanje. Smrt je bila za nas tujek, nekaj groznega, čeprav resničnega. Če je bilo tako že v naravi ali pri ljudeh, kjer smo po svojih sposobnostih in čutenju doživljali naravni red umiranja in rojevanja, je to še toliko bolj veljalo za božjega Sina.
Strogi katehet in sočustvovanje z Jezusom
Nikakor se nismo mogli sprijazniti z resnico, ki nas jo je pri verouku učil strogi župnik, da je Jezus daroval svoje življenje za ljudi, da bi jih odrešil greha in jim omogočil zveličanje, ko pa so bili mnogi ljudje tako grdi do njega. Nazadnje so ga celo sramotili, ga bičali, mu na glavo nataknili trnjevo krono, ga prisilili, da je nesel težki križ na Kalvarijo, ga pribili nanj, kjer je v hudih bolečinah izdihnil svojo dušo. To nas je presegalo, kljub temu pa v nas zbujalo globoko sočustvovanje z Jezusom, da ga je doletela tako krivična obsodba, tako žalostna smrt.
Jezusov krvavi pot slikarja Matija Koželja
Veliko bližje kot Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje, ki smo jih doživljali ob katehetovih besedah, čudoviti veliki oljni sliki slikarja Matija Koželja iz Kamnika na steni naše preproste veroučilnice nad zakristijo (prikazovala je, kako Jezus poti krvavi pot na Oljski gori), obiskovanju obredov velikega tedna, molitvi pri Božjem grobu ter poljubu Jezusa na na tla položenem križu v župnijski cerkvi, so nam bili domači običaji in igre.
Saj ne, da ne bi radi hodili v cerkev, se vedli pobožno pri obredih, ki so bili za nas res dolgi, molili in peli in po svoje doživljali teh velikih dni. Otrok misli in doživlja po otroško, kljub temu mu to ostane za vse življenje. Ostane kot jedro. Tudi meni je ostalo marsikaj, kar sem kasneje dopolnjeval in dograjeval, sredice pa ne več. Če te ne bi bilo, bi bili danes moji dnevi veliko bolj pusti in prazni, kot pa sicer, ne bi v meni s takšno močjo sijalo sonce velikonočnega veselja.
Cvetnonedeljske "butarice" in "butare"
To veselje sem začenjal čutiti že na cvetno nedeljo, ko smo fantje iz naše vasi ponosno nesli »butare« k »žegnu« v pol ure oddaljeno župnijsko cerkev. Višja je bila, večji je bil naš ponos, čeprav smo se na koncu skoraj že šibili pod njimi. Z njimi smo se, čeprav to ni bilo ravno lepo, postavljali tudi v cerkvi in pa v procesiji pred mašo na cerkvenem trgu.
"Butaro" mi je naredil oče
Meni je »butaro« naredil oče. Zanjo je posekal prav posebej lepe leskove palice, te povezal z vrbjem, jih okrasil z bršlinom ali cipresijinimi vejicami, na vrhu zataknil brinjeve vejice in vejice cvetočega drena. Med palice je pritrdil kakšno pomarančo (le redkokdaj, ker so bile zelo drage), na butaro pa privezal na vrvici venec najboljših in najlepših domačih jabolk. Te smo posebej hranili »na deri« v kleti z ilovnatimi tlemi. Kako so nam teknila, prav posebej pa pomaranče, ki so bile za nas, otroke, pravo bogastvo. Z njimi so se na butarah postavljali otroci iz premožnejših družin.
Leskove palice iz butare je oče po cvetni nedelji zataknil med late našega kozolca »za varstvo žita«, da takrat, kadar je treskalo, ne bi v kozolec.
Pozneje, ko smo bili že večji, smo namesto butaric začeli nositi k blagoslovu na cvetno nedeljo oljčne vejice. Te je mama spravila in jih dajala na ogenj, kadar je treskalo, da bi Bog varoval naš dom pred strelo.
Svetostna ubranost že na veliki četrtek
Prave priprave na praznovanje velike noči so se pri nas začele na veliki četrtek. Čutiti je bilo posebno razpoloženje, kakršno človeka zajame pred velikimi dogodki. Oče in mama sta bila drugačna do nas, otrok, tudi med njima je zavela neka posebna svetostna ubranost.
Ta se je poznala tudi na zunaj, ko je moral biti naš dom lepo pospravljen, podnice v hiši poribane, okna umita, pobrisan prah, kolikor se ga je ob otroškem direndaju v hiši nabralo na svetih podobah, Križanem. Kadar zaradi poljskih del to nismo utegnili narediti prej, je bilo treba na veliko soboto, pri tem pa smo mami in sestri pomagali tudi bratje. Meni je po navadi pripadlo »ribanje podnic«.
Na veliki četrtek, petek in soboto smo morali vsi otroci brez ugovora k večernim obredom.
Na veliki petek je mama v veliki krušni peči v kotu »hiše« spekla kruh, potico (malokdaj orehovo), »prato« iz zdrobljenega kruha, jajc in klobas. Na polju nismo, kolikor se res ni nujno mudilo, ta dan opravljali kakšnih večjih del, saj sem nam ni zdelo primerno zaradi spomina na smrt Božjega Sina. Nanjo nas je tudi opominjala raglja v cerkvenem zvoniku.
Z lesno gobo k "blagoslovu ognja"
Na veliko soboto je bila moja prva pot zgodaj zjutraj, ko je bila še tema, k »blagoslovu ognja« na trgu pred župnijsko cerkvijo. S seboj sem nosil na žico pritrjeno posušeno lesno gobo, jo dal na tleči ogenj, da smo potem doma z njo prižgali ogenj v krušni peči in v štedilniku, kjer so se kuhale velikonočne dobrote: šunka, jajca ... Jajca v čebulnih olupkih, da so se lepo pobarvala. Posebej barvali jih nismo. Treba je bilo tudi očistit najlepše korenine hrena, ki je v pravih šopih rastel na domačem travniku.
Popoldne, takoj po kosilu, smo te dobrote nesli k eni od dveh blagoslovitev velikonočnih jedil (»žegnu«) v župnijsko cerkev. Nesli smo jih v košari, pokriti s prtičkom, na katerem je sestra spletla jagnje z zastavico.
V košari ni smelo manjkati v domači »dimkamri« prekajeno svinjsko meso, polnjeni želodec, potica, pirhi, hren. K žegnu smo nosili otroci, saj je imela mama obilo drugega dela, pa tudi utrujena je že bila od peke in priprav na veliko noč.
Zadošča poljub Jezusovih nog
Pred in po žegnu smo »šli molit Jezusa« k »Božjemu grobu«, ga poljubljali na obraz, roke in noge na križu, dali dar v »pušico«, peli postne pesmi in molili skupaj z drugimi farani. To poljubljanje mi je bilo kot kmečkemu fantu nekako tuje, zato bi se strinjal z že davno umrlim župnikom Janezom Zabukovcem, ki je faranom svetoval, da zadostuje, če Jezusa iz spoštovanja poljubijo le na noge.
V cerkev smo tega dne šli še zvečer k svetim obredom: k velikonočni vigiliji. S seboj smo vzeli tudi sveče, da smo jih prižgali v spomin na krst, ko smo postali člani Cerkve. Večkrat se je dogodilo, da sem bil ta dan kar trikrat v cerkvi, pa zaradi tega nisem nič godrnal ali se upiral.
Velikonočne dobrote smo smeli pokusiti šele na veliko noč
Na veliko soboto se otroci, tudi če bi se še tako radi, nismo smeli niti pritakniti velikonočnih dobrot. Te smo smeli v polni meri užiti šele na veliko noč dopoldne, ko smo prišli od »vstajenjske maše« in »vstajenjske procesije«. Oboje je bilo veliko doživetje, zaradi množice ljudi, lepega petja, prav posebej pa veličastne procesije z banderi, ki se je vila po polju in spet nazaj v cerkev.
Na veliko noč popoldne smo se na svoj način veselili tudi otroci. »Zbijali smo pirhe«, (jih trkali, da bi videli, kateri je trši, ter se šli druge igre (»fucali denar«, »kradli zemljo« ...).
Še prej smo šli ob pol treh k »zaobljubni potresni pobožnosti« v domačo cerkev. K tej smo morali iti, čeprav nam včasih ni bilo ravno lahko, ko so se drugi otroci že igrali. Šli smo predvsem zaradi tega, da bi »trdno držali zaobljubo prednikov«, ko je leta 1895 tudi našo župnijo močno prizadel potres.
Poljska dela do velike noči
Do velike noči, največjega praznika krščanstva, so morala biti opravljena tudi poljska in druga dela, sicer bi z njimi zamujali, jih pozneje težko ali sploh ne opravili, pa tudi narava nam je tako velevala. Z branami smo »povlekli« prej pognojene travnike ter z njih pospravili nagrabljeni drobir, vsejali ječmen in oves, obrezali sadno drevje na vrtu in trto ob hiši ter svinjaku, pograbili listje in travo v gozdu, ga očistili pozimi polomljenega drevja in vejevja, naredili butare. Pod kozolcem smo prekopali tla za toplo gredo, v katero je mama vsejala seme za prvo solato ter za sadike za peso in zelje. To delo je bilo posebno težko, ker smo imeli še bolj malo moči, sonce pa je že močno sijalo pod naš izpostavljeni kozolec.
Danes marsičesa od omenjenega ni več, veliko pa je ostalo. Oboje je dragoceno. Tisto iz otroštva kot lep in bogat spomin, in poznejše kot rast iz tega izkustva. Vse to mi pomaga, da postajam bolj človeški in bolj Božji. Prav posebej te velike, svete dni.
Besedilo in fotografiji: Jožef Pavlič
